Preplet izkušenj in hotenj

Velenjski kvartet NakaJima velja za logično nadaljevanje zasedbe Wreck, ki je delovala na začetku novega stoletja, in to ne le zato, ker v aktualni zasedbi najdemo kar tri četrtine Wrecka, namreč frontmana Dejana Požegarja, kitarista Sinišo Hranjca in basista Uroša Potočnika, ampak tudi zato, ker se NakaJima z bobnarjem Maticem Kladičkom drži smernic post-hard core-noise rocka, kot jih je začrtal Wreck, ko je za bobni sedel Janez Marin. Ta je, mimogrede, sedel za bobne ob snemanju izdaje Bring Me The Head Of A Chocolate Bunny pred dvema letoma, kar še bolj utrdi prepričanje o vezi med zasedbama Wreck in NakaJima. Nekoliko pozornejši vpogled v članstvo NakaJime razkrije še globlje izvore trdnih temeljev te združbe prekaljenih akterjev domače oziroma velenjske alter-rock scene. Požegar in Hranjec sta stara soborca še iz zgodnjih devetdesetih, ko sta bila v prvi postavi It's Not For Sale (IN4S). Če je Siniša šel z IN4S do konca, je Dejan v drugi polovici devetdesetih prestopil v Wasserdicht, do danes pa ostal angažiran v hard core punk underground mreži. Potočnik je pred Wreckom igral v zasedbi Platfuzz, medtem ko je Matic bobnal v Entheogenu. Celokupnost izkušenj, let, nagnjenj in tovarištva se zliva v zaokroženo in čvrsto izraznost skupine NakaJima, ki je po digitalnih izdajah nedavno objavila prvi pravi, analogni nosilec zvoka, vinilni 10-inčer Be Nice To Spiders s štirimi komadi, tremi avtorskimi in predelavo komada Kerosene projektila Big Black, ki kot da podčrtava noiserockovsko podstat NakaJime.

Kvartet NakaJima je na aktualnem 10-inčerju ohranil dosedanje osrednje postulate in jih nadgradil s pokončno držo, ki zaobjema tako skupno kot dosedanjo individualno ustvarjalno pot vsakega od njegovih članov. S tem nakazuje, da mu ni mar za takšne ali drugačne trende, da mu ne gre za prilagajanje, kaj šele všečnost, ampak so zanj lastni pogledi in pristopi ključni dejavnik v razvoju z integriteto. 

Zadnjo, aktualno izdajo tega velenjskega kvarteta odlikuje bolj detajlna razdelanost kompozicij: postale so daljše in predvsem masivnejše. Že primerjava uvodnega komada v 10-inčer Death By Yoga s koncertno različico izpred petih let, objavljeno na Live in eMCe Plac Velenje 17​.​ 5​. 2013, razkrije strumnejši korak NakaJime h kompleksnejši izraznosti, ki ne neguje samo post-hard core-noise rock naboja, ampak sili čez in išče odvode, pri čemer pa ves čas ostaja trdno v svojem sedlu. Usklajeni dialog kotalečih se bobnov ter mastnega in gomazečega basa sproža sludge porive, ki še posebej izstopijo na plano v komadu Grease Presser. Težaški srednji tempo ritem sekcije nikamor ne hiti, le v Apathy, Idiocracy and a Bowl of Salad občasno prestreli z rockovskim dirom, a še vedno premočrtno, dosledno in disciplinirano vali mračno atmosfero ter tlakuje prostor za kitarske ostružke in izstrelke. Ti se plastijo, se nalagajo ter stopnjujejo naelektrenost zvoka, a so preveč ujeti v hermetično zvočno gmoto. Ne zarežejo vanjo in ne dosežejo rušilnega potenciala, ampak iz ozadja gradijo na kontrastih in podtonih, kar še podkrepi mračnost atmosfere in govorice benda. Frontalna vloga je prepuščena napadalnemu pevcu, ki z angažiranim in pikrim nastopom izbruha anomalije in abotnosti sveta okoli nas ter kot osrednja figura benda pooseblja brezkompromisno hard core držo benda. 

Kvartet NakaJima je na aktualnem 10-inčerju ohranil dosedanje osrednje postulate in jih nadgradil s pokončno držo, ki zaobjema tako skupno kot dosedanjo individualno ustvarjalno pot vsakega od njegovih članov. S tem nakazuje, da mu ni mar za takšne ali drugačne trende, da mu ne gre za prilagajanje, kaj šele všečnost, ampak so zanj lastni pogledi in pristopi ključni dejavnik v razvoju z integriteto.