29.09.2017

Preseganje meja

Briška trma Zlatka Kaučiča je med 14. in 16. septembrom v Šmartnem zakuhala že 7. festival kreativne in improvizirane glasbe Brda Contemporary Music Festival. Delavnice, koncerte, razstavo jazz fotografij in mešanje publike z ustvarjalci je letos začinila košarka. Festival je dobra praksa nadgradnje glasbenega programa z dodatnimi vsebinami, ki bogatijo tukajšnji glasbeni prostor.

Žiga Jenko

Delavnica Saadet Türkoz.
Foto: Tina Jenko

Briška trma Zlatka Kaučiča je med 14. in 16. septembrom v Šmartnem zakuhala že 7. festival kreativne in improvizirane glasbe Brda Contemporary Music Festival. Delavnice, koncerte, razstavo jazz fotografij in mešanje publike z ustvarjalci je letos začinila košarka. Festival je dobra praksa nadgradnje glasbenega programa z dodatnimi vsebinami, ki bogatijo tukajšnji glasbeni prostor. 

Četrtek, 14. 9. 2017

Otvoritev razstave jazz fotografij Luca D'agostina s koncertom Lada Jakše sem žal zamudil, a je tudi kasnejši ogled postregel z odlično ujetimi trenutki, ki jih je avtor spretno oživil s spremnim tekstom, v katerem je slikovito opisal svoje doživljanje. Tako sem festival začel s solo nastopom Saadet Türköz v cerkvi svetega Martina. Ambient je ponujal vokalni izziv, hkrati pa odmevov poln prostor skriva glasbene pasti. Saadet je začela koncert odlično. Igrala se je s prostorom in med popevanjem tradicionalnih napevov pošiljala glas naokoli po prostoru. V nekem trenutku je glas prihajal od zadaj, medtem ko je Saadet pela ob oltarju. Nato se je zgodil na videz nepomembni trenutek, ko je cerkveni uslužbenec za pevkinim hrbtom odprl vrata. Videlo se je, da ni ravno navdušen nad slišanim. Od tega trenutka dalje je koncert potekal znotraj varnih okvirov z zreduciranimi glasovnimi intervencijami. V trenutku, ko je Saadet iz sebe izvila improvizirane krike, je oseba za vrati vidno nervozno reagirala. Kljub vsemu je ravno prav dolg nastop upravičil zamujanje prvega polčasa košarkarske tekme med Slovenijo in Španijo. Kasneje sem se pogovarjal s Saadet in jo povprašal, kaj se je zgodilo med koncertom. Povedala je, da je začutila nekoga za seboj in ni vedela, ali ji bo ta oseba  skočila v hrbet ali ne. Spomin na inkvizicijo in grmade očitno še vedno ni zapustil cerkvenih prostorov. 

Vredno ponovitve: naloga festivalov ni le zabava množic. Njihova odgovornost je razvoj domačih muzik, in to s preseganjem meja v vseh oblikah, kar pa je poleg ostalega ravno odlika Brda Contemporary Music Festivala. Naslednje leto Zlatko praznuje 40-letnico ustvarjanja, zato lahko pričakujemo nekaj posebnega. Se vidimo. 

Sledil je premor in obvezni skok na tekmo. Ob koncu razburljive tretje četrtine sem se odločil za pet minut pogledati Disorder at the border. Zasedbo sestavljajo Zlatko Kaučič na bobnih in tolkalih, Giovanni Maier na kontrabasu in Daniele D'Agaro na saksofonu in klarinetu; ob tokratni priložnosti se jim je pridružil še Tobias Delius na saksofonu. Ko sem vstopil v koncertno dvorano, je glasba kar žuborela. Koncerte Disorder at the border je vedno zabavno poslušati. Trije stari mački, ki so dobro uigrani in se poznajo do potankosti, lahko v vsakem trenutku igrajo polno prisotno improvizacijo. To, da se med seboj dobro poznajo, jim gre na roko, saj se ravno zaradi tega med koncertom zgodijo spontani dueti, solo nastopi, ki pa ostanejo povezani v celoto. Tudi gosta so spustili v svoje vrste odprtih ušes. Tobias je pri tem užival, njegovo skoraj elvisovsko premikanje nog je pričalo, da je v glasbi in igra s celim telesom. S svojim pihanjem je uspešno postavljal kamne uigranemu toku trojice. Tako so marsikdaj nastale zvočne brzice, v katerih smo poslušalci uživali. Muzika je bila razburljivejša od tekme in dvorane do konca nisem zapustil. Zasedba se je res razigrala in v uri in pol ponudila raznolikost improvizacije in dinamike. Prvi večer se je končal z veliko zmago. 

Petek, 15. 9. 2017

Drugi večer so uvedli domači bobnar Vid Drašler, saksofonist in klarinetist Paolo Pascolo ter Alberto Novello z modularnimi sintetizatorji zvoka. Zasanjane godbe, ki jih je močno definiral Alberto s svojimi ne preglasnimi sintetiziranimi zvoki, so dajale vtis vesoljskega potovanja. Bilo je, kot bi poslušali zadnjo pot Casinnija, ki se je tisti dan potopil v smrtonosno atmosfero Saturna in človeštvu postregel z zadnjimi posnetki. Trio so krasile nežne godbe. Flavta je lepo komunicirala z modularnimi zvoki, bobni pa so tiho poganjali glasbo naprej in ji dodajali bogatost z različnimi zvoki tolkal. Trojki so se nekajkrat ponudile glasnejše muzike, vendar se zanje ni odločila. S to potezo je fantom uspelo narediti nastop boljši, saj bi glasnost lahko razbila celoto, ki so jo vztrajno gradili skozi improvizacijo in uspešno pripeljati do konca. 

Sledil je duo z Dejanom Berdenom na klavirju in Igorjem Bezgetom na kitari. Lahko bi rekli, da je dvojec nadaljeval, kjer je trio prej zaključil. Nežno sta podajala kompozicijsko nastavljene melodije in jih polnila z improvizacijo znotraj lestvic. Razgibana glasba je nudila udobje užitka in obrtniško odličnost, manjkalo ji je le nevarnosti improvizacije izven okvirov. Muzika je navdušila poslušalce, jaz pa sem pogrešal nepredvidljivost izvedbe. Petkov slabše obiskani večer, ki ga je za povrh namočil še mrzel jesenski dež, je zaključil Claudio Cojaniz s projektom Songs of Africa. Šlo je za nastop, ki je bil posledica sponzorskega pokritja stroškov klavirskega lepotca iz družine Steinway in sinovi. Poleg Claudia na klavirju so nastopili Alessandro Turchet na kontrabasu, Luca Grizzo z vokalom in tolkali ter Luca Colussi za bobni. Gre za zelo angažiran projekt, konceptualno natančno zastavljen kot interpretacija povezave z Afriko, zibelko glasbe. In ravno ta angažiranost je prevladala nad glasbo in ji vzela muzikaličnost ter širino. Neuravnovešena je bila tudi zvočna slika, saj zaradi premočne klavirske igre kontrabas ni prišel do ušes. Bobnar in tolkalec s svojo predvidljivostjo in ne najboljšo vokalno izvedbo prav tako nista pripomogla k zanimivosti muzike. Problem preveč angažirane glasbe je, da pusti nevtralne poslušalce zunaj in hladne. Enak rezultat prinese prevelik poudarek na konceptu namesto na kakovostni glasbi.  

Sobota, 16. 9. 2017

Zadnji večer je vpeljal koncert udeležencev delavnice Saadet Türköz. Delavnica je bila odlična. Saadet je udeležence učila sprostitvenih tehnik mišic, ki z napetostjo ovirajo pevca. Nato je s preprostimi vajami razvijala muzikaličnost posameznika. Poslušala je vse kot celoto in z gibanjem med udeleženci preverjala vsakega izmed nas. Posameznih tehnik ni poimenovala (za to je bilo premalo časa), a to vajam ni vzelo širine. Med drugim je pokazala osnove grlenega petja. Zanimiva je bila tudi vaja pojoče hoje z zaprtimi očmi po prostoru; to je odličen trening pozornega poslušanja. V intenzivnih in poučnih dveh urah in pol smo sestavili program. Nastop je potekal dokaj gladko in publika se je po reakcijah sodeč zabavala. Saadet je igrala vlogo dirigentke in iz udeležencev med nastopom izvabila popolno sproščenost ter predanost petju. To izkušnjo priporočam vsakomur, ki ga vsaj malo zanima delo z glasom. Koncert je bil hkrati priložnost slišati Saadet v njeni najboljši vokalni formi, ki jo je obetal že začetek njenega solo nastopa prvi večer. 

Sledila je projekcija kratkega filma Camera obscura v režiji Mateja Okrogliča. Film je pred kratkim dobil nagrado za najboljše eksperimentalno delo na Nišville Movie Summitu. Glasbo za film so ustvarili Zlatko Kaučič, Matjaž Bajc, Žiga Ipavec in Michela Salvador. Razgibanemu pogovoru z režiserjem o filmu so sledile priprave na zadnje koncerte. 

Ob osmi uri sta začela Milko Lazar na klavirju in Massimo da Mattia na flavti. In že takoj je dvojec postregel z nepredvidljivo razburljivostjo. Milko je na klavirju ponudil tisto, česar pianista prejšnji večer nista. S činelo na strunah klavirja je zvočil in ritmično uvedel koncert v koncentrirano poslušanje. Na drugi strani je Massimo igrivo pariral in odgovarjal. Duo med svojim nastopom ni zapadal v vzorce, če pa se je to že začelo nakazovati, se je spretno rešil iz pasti. Nastop sta krasila humor in želja po igranju. Duo pred tem še ni nastopil skupaj, na oder ju je zdaj postavil Zlatko, ki je kakor že šestkrat prej sestavil odličen program.  

Duu je sledil trio. Trevor Watts je zaigral z dvema uveljavljenima saksofonistoma z domače impro scene. Na njegovi levi je stal Cene Resnik, na desni Boštjan Simon. Trio je odpihnil koncert v živahno improvizacijo, polno preobratov. Cene se je v svojem slogu sprehajal med improvizacijami in referenčnimi kompozicijskimi nastavki. Na drugi strani je Boštjan skrbel za nižje tone in odlično našel svoj prostor ter lepo zaokroževal muzike v celoto. Trevor je v sredini letom navkljub živahno in eksplozivno dopolnjeval, vodil in po potrebi prepuščal pobudo soigralcema. Koncert je navdušil, ponudil je vznemirjenje in navihane trenutke, ki so jih pihalci, vidno zadovoljni z odigranim, pripeljali do bučnega aplavza. 

Festival je zaključil koncert Trevorjeve delavnice. Trevorjeva delavnica je potekala drugače od delavnice Saadet. S seboj je namreč prinesel kompozicije, ki jih je množica udeležencev delavnice iz Italije in Slovenije na nastopu tudi izvedla. Dva dneva priprav sta bila sicer premalo, da bi v izvedbi vse štimalo in da hrup ne bi vzel celoti nekaj jasnosti, vendar je bila energija, ki je prihajala z odra, odlična. Topli sobotni večer se je po navdušenem aplavzu popolnoma polne dvorane zaključil.

Ne rad, a bom vseeno povedal še nekaj o financah

Za letošnjo izvedbo festivala se gre zahvaliti zgolj briški upornosti Zlatka, saj je festival ostal brez finančne podpore ministrstva za kulturo s pojasnilom, da »mu manjka širši obseg občinstva in obogatitev, ki bi opravičevala dodatna sredstva«. 

Na tej točki gre opozoriti, da poslanstvo festivala ni le zabava množic. Festival s svojimi delavnicami glasbenikom ponuja enkratno izobraževanje z legendami iz sveta improvizacije. In ni treba biti genialec, da prepoznaš pomen tega festivala tudi za razvoj domače glasbe. Hkrati se na delavnicah srečajo in spoznajo glasbeniki iz Slovenije in Italije, kar vodi k novim sodelovanjem. 

Neposredna posledica primanjkljaja denarja je bila na žalost letošnja izpustitev Jazz podiuma, na katerem Zlatko da priložnost izbranemu mlademu glasbeniku, da sestavi svoj festivalski progam z različnimi zasedbami in tremi dnevi nastopanja. To je izredno dobra in plodna izkušnja ter preizkušnja, kar smo videli lani z Markom Lasičem

Vredno ponovitve: naloga festivalov ni le zabava množic. Njihova odgovornost je razvoj domačih muzik, in to s preseganjem meja v vseh oblikah, kar pa je poleg ostalega ravno odlika Brda Contemporary Music Festivala. Naslednje leto Zlatko praznuje 40-letnico ustvarjanja, zato lahko pričakujemo nekaj posebnega. Se vidimo. 

Dejan Berden in Igor Bezget.
Disorder at the Border
Vid Drašler, Paolo Pascolo, Alberto Novello
Milko Lazar in Massimo de Mattia
Cene Resnik, Trevor Watts, Boštjan Simon
Saadet Türköz
Delavnica Trevorja Wattsa