Pridi v hram!

Jazz hram je na prvi petkov večer letošnjega leta začel s šesto koncertno sezono, v okviru katere se predstavljajo tako domači kot tuji glasbeniki in zasedbe. Dogodki potekajo približno enkrat mesečno v postojnskem hotelu Kras pod vodstvom Bojana Volka, saksofonista zasedbe Just Friends Quartet, ki je pred tem pod istim imenom in v nekoliko razširjenem organizacijskem kolektivu deloval v Divači. Tam je prirejal večere bolj ali manj enakega formata in na marsikaterega izmed njih ostaja živ spomin v obliki fizičnega nosilca zvoka.

Za razliko od prejšnje, klubske lokacije ponuja hotel Kras pristno kavarniško vzdušje, h kateremu je ob tej priložnosti svoje dodalo obsežno, za tovrstni dogodek kar nenavadno številno občinstvo. Vsaj v pogledu kulturnega dogajanja je to morda rezultat ponovoletnega zatišja ali postopnega večletnega vzgajanja občinstva ali pa odraz raznovrstnega izbranega repertoarja, ki so ga ob vokalnem prispevku Ane Bezjak izvedli saksofonist Jure Pukl, pianist Renato Chicco (tokrat na Hammond orglah) in bobnar Chris Smith. Inštrumentalisti so se v teku večera izkazali kot posamezniki z močnimi, jasnimi, individualno obarvanimi linijami, vsebinsko povezanimi v zaokroženo celoto, k čemer je precej pripomogel razširjeni prostor, namenjen izražanju vsakega izmed njih. Pri tem so drug drugemu prisluhnili, si sledili, se dopolnjevali in se na pravih mestih umikali v ozadje.

Koncertna napoved je obetala avtorske kompozicije Ane Bezjak in deloma tudi Pukla. V vokalnem delu smo slišali pretežno priredbe Theloniousa Monka, ki mu je vokalistka pred časom posvetila celotni projekt v družbi članov Big Banda RTV Slovenija (Ana Bezjak Sings Monk), v inštrumentalnem delu pa še Wayna Shorterja, Pata Methenyja in drugih. Avtorske veščine samih izvajalcev so tako najbolj prišle do izraza v uvodni kompoziciji, ki jo podpisuje Pukl, aranžerske pa v ljudski skladbi Škrjanček poje, žvrgoli, za katero je aranžma prispeval Chicco, ki ga poznamo po obdelovanju ljudskega izročila na jazzovski način. Posodobitev je skladbo približala ostalim kompozicijam, a je ta vseeno izstopala in se ji ni posrečilo zliti s celoto. Vsekakor je razbila enakomernost, doseženo z izmenjevanjem inštrumentalnega muziciranja z vokalnim. Za vsakega od načinov so bili značilni daljši solistični odseki, vključujoč Smitha, ki je svojo vlogo precej odločnega ritmičnega podpornika nadgrajeval s samostojnimi vložki. Nasprotno je Chicco skrbel za dinamični in jakostni razpon ter v kompozicije vnašal obilo igrivosti, Pukl pa je prispeval odtenke zapeljivosti, najizraziteje v Shorterjevi skladbi, znotraj katere je podprl vokal, a ne v smislu dodatnega, popestritvenega elementa, ampak avtonomno. Njegova preciznost pri fraziranju je v ospredje stopila še pri Methenyju, za Ano Bezjak pa se je zdelo, da se je vokalno in energijsko zares odprla šele v zadnji tretjini skoraj dve uri trajajočega koncerta, ko se je še drugič povzpela na oder. Sprva je namreč mimo vokalnih linij delovala dokaj neangažirano, čeprav je poleg klasičnega interpretiranja redno posegala po zanjo značilnih prostih vokalnih improvizacijah in orkestralni rabi glasu. Glede na to, da je bilo v prvem delu z vokalom nekaj tonskih težav, so tako nekoliko bolj prepričljivo delovali inštrumentalisti.

Inštrumentalisti so se v teku večera izkazali kot posamezniki z močnimi, jasnimi, individualno obarvanimi linijami, vsebinsko povezanimi v zaokroženo celoto, k čemer je precej pripomogel razširjeni prostor, namenjen izražanju vsakega izmed njih. Pri tem so drug drugemu prisluhnili, si sledili, se dopolnjevali in se na pravih mestih umikali v ozadje. Skupek naštetega je tako izpolnil primarno nalogo organizacije, ki lokalno prebivalstvo brez finančnega nadomestila (koncerti so za obiskovalce brezplačni, a se je tokrat prvič zbrane povabilo k prostovoljnim prispevkom) kontinuirano seznanja z nekoliko zahtevnejšimi jazzovskimi formami bodisi izvirno avtorske glasbe ali pa, tako kot v tem primeru, z izvajalci, ki skladbe drugih avtorjev obogatijo z lastnimi prvinami in jih nadgradijo.