Protivojna napoved

Trio Jegulja s polno paro deluje od leta 2013, ko je združil moči po odhodu iz treh različnih zasedb. Bariton kitarist Jure Gašper je ustvarjal z mlajšo metal zasedbo Uroš, kitarist Jan Kozlevčar se je razšel s stoner rock zasedbo Carnaval, s katero je posnel prve tri plošče, za bobni pa je Domen Urh nadomestil Roka Večerina, ki je pred tem udrihal pri prenovljeni in ponovno razpuščenih Lenih kosteh, pionirjih slovenskega heavy metala. Jegulja torej kljub zgolj štirim letom skupnega delovanja ni mlečnozoba tvorba. Že na začetku se je podala na odre po domači grudi in navzven, vse tja do Ukrajine. Vtisi s koncertov in prvih pet skladb z digitalnega demo albuma Finese in blat, ki je izšel oktobra 2014, so napovedovali resen glasbeni obračun. Album Darkest Light je izšel sredi januarja, torej pred manj kot enim mesecem, in upravičil visoka pričakovanja. V primerjavi z demo albumom je zvočna slika seveda veliko kvalitetnejša, z vsebinsko logičnim nadaljevanjem. Na svežem albumu najdemo tri od petih skladb z demo albuma, med drugim Darkest Light, ki je albumu posodila naslov. Vse to daje slutiti, da je zasedba ves čas delovala načrtno in predano muzicirala v smeri zaokroženega in presežnega glasbenega dela, kar ta album je.

Ob glasbi z Jeguljinega prvenca nas težko zanese v prešeren ples in nebrzdano veseljačenje. Nasprotno bi za album Darkest Light težko trdili, da tvori temačen in zaprt glasbeni prostor. Drugačno razumevanje in občutenje nakazuje že besedna igra v naslovu: igra med temo in svetlobo, igra s toni z dna in višin glasbene lestvice, ki ne izključuje vmesne raznovrstne tonske palete. In to ni tonska črno-bela igra, je zgolj odtenek, ki je značilen za celoten album. Odtenek, ki ga je nekoč davno med drugimi začrtal bend Black Sabbath, eden od prvakov v sredini sedemdesetih poimenovanega heavy metala, ki je izrasel iz izkušnje psihedeličnega blues rocka šestdesetih. Ti »nesmrtni« so prav v času izidu Jeguljinega prvenca zaključili svojo turnejo The End. Konec še ene izmed mnogih nabirk slave in bogastva ali pač le konec slave in bogastva?

Po povedanem bi kar verjeli, da imamo opravka z doslednim ponavljanjem glasbene zgodovine, a to vendarle ni povsem točno. Lahko celo trdimo, da gre za klasičen rockovski izdelek, ki združuje mnoge trše rockovske prakse od začetkov rocka in pri tem deluje sveže, sodobno, aktualno ter malo drugače. Ta drugačnost je deloma povezana z dejstvom, da se zasedba ne zanaša na povsem klasična rockovska glasbena orodja. Bas kitaro nadomešča in njene naloge prevzema kameleonska bariton kitara, ki je dovolj basovska in hkrati dovolj kitarska. Razen za trenutek, v finesah oziroma detajlih, na celotnem albumu tudi ne slišimo človeškega glasu; a ga nič ne pogrešamo. Vsi trije instrumentalisti gradijo skladbe z dovolj dinamike, z dovolj različnimi in zanimivimi rešitvami in predvsem z občutkom za drug drugega in za same skladbe. Tako poslušalcu ne postane zlahka dolgčas in ne začne hrepeneti po vokalu oziroma človeškem glasu. Toda Jegulja brez velikih besed in globokih verzov na albumu Darkest Light pripoveduje, namreč skozi razgibano strukturo skladb, ki oživlja in gradi na nasprotjih, kot so hitro/počasi, temno/svetlo, preprosto/zloženo, nizko/visoko. Album nam v slabi uri postreže z osmimi skladbami, katerih dolžine se razpenjajo od treh do desetih minut. V ponavljajočem in spotikajočemu se kitarskemu rifu uvodne skladbe z naslovom Helmut's brainwave se matematično togo nič ne premakne kaj dosti dlje od merjenja vzburjenosti gospodovega korteksa. Tolkala v nekem trenutku sprožijo salvo ritmičnih permutacij – rešitev, ki skladbo zapelje v razširjen izraz in možgane v vzburjeno stanje ter napove drugačno glasbeno formo in občutenje. Naslednja skladba, Hmm?!, po premisleku prinese že veliko več živahnosti, razgibanosti in hitrosti. Naslednja, naslovna skladba Darkest light v dobrih desetih minutah potuje od svetlih, trajajočih prijetnih kitarskih razlivanj prek vsakodnevnega ritmično razgibanega momenta do osiromašenega, izčrpanega konca. Sledi skladba Foot in the shit, ki s hardcorovskim izrazom in hitrostjo med drugimi spomni na Angleže Discharge; ti so na začetku osemdesetih križali punk rock in heavy metal ter po nekaterih pričevanjih te svoje prve protivojne križance predstavili v celinski Evropi prvič in samo za železno zaveso v Ljubljani ter se nato vrnili domov. V nadaljevanju se s skladbo Nord zopet vrne kitarska tema, ki smo jo srečali v naslovni skladbi, in se za krajši ali daljši čas ponavlja v različnih zvočnih kulisah ter tako plete rdečo nit albuma. Šesta I want to be number three v osrednjem delu prikaže ritmične vragolije in nenadne vsebinske obrate, ki jih poznamo iz ustvarjanja dveh razpadlih ljubljanskih zasedb, ena od njiju, 2227, je razpadla konec devetdesetih, druga, Anonimus, pa na začetku tretjega tisočletja. Mojstri in prvaki v takšnih nenadnih zasukih so sicer bili Kanadčani No Means No, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih redno in pogosto zahajali v Slovenijo.  

Zadnji skladbi, Trumpet in the trench in Wig pigs, zaključita pripoved Jegulje na prvencu Darkest Light. Pravzaprav gre za vojno napoved oziroma za opozorilo pred vojno, ki uničuje vse povprek že nekaj časa. Naslov zadnje skladbe je parafraza protivojne skladbe War pigs Black Sabbatha. Glavna glasbena tematika o vojnih prascih se pojavlja skoti celoten album, s čimer Jegulja opozarja na nezavidljivo stanje sveta, v katerem živimo.

Jegulja se je s prvencem poklonila glasbi, ki jo ima rada (ne gre nujno za vse zasedbe, ki smo jih tu omenili). Predvsem so v zasedbi odlični glasbeniki, ki želijo raziskovati in ustvarjati in znajo pri tem prisluhniti glasbi, sebi in drugim. Kljub temu da hkrati uživajo v muziciranju, tega ne vsiljujejo; zatekajo se v svoj zapleteni domišljijski svet, a puščajo dovolj odprto glasbeno formo, da jo lahko užije tudi poslušalec v lastni intimi ali ob druženju na koncertu. 

Albuma Darkest Light predvsem ne smemo vzeti preveč zlahka, preveč potrošniško, saj bi nas tako le iztrošil. Priporočam potrpežljivo, večkratno poslušanje, da bo užitek ob glasbi in spoznanju na koncu toliko večji in hkrati realističen. Morda mu bomo tako pripisali tudi konceptualno in posebno glasbeno vrednost. Predvsem bomo Jeguljin prvenec označili s temi atributi: aktualno, angažirano in nadvse domiselno.