Prvič, drugič, tretjič – prodano!

Hm, pa smo spet tam, kjer smo radi in neradi obenem. In ne gre za nikakršno neodločenost ali sprenevedanje, zgolj za poslušanje dvojnega prvenca projekta 3D Prasci, s katerim se mastim v času poletnih piknikov. Res mastim, kajti njihov zvočni profil je tako zajeten, da se kot svobodna zvočna refleksija nalaga v sluhovod podobno kot holesterol na stene žil (če prav razumem medicino) in zadene šele potem, ko se zadeva skozi leta nevarnega življenja lepo zgosti. Ne, ne mislim biti kakorkoli zlovešč ali morbiden, le dvojni plošček 3D prasci je pri meni zahteval drugo in tretje poslušanje, da sta se gostota in sočnost progresivnih godb (in vsebin) ustrezno razporedili po mojem kritiškem in uživaškem univerzumu. Trio namreč poseduje svinjsko dovršen talent z dovolj odbitimi idejami na izhodiščih zdravega cinizma, ki jih sprva ne prebaviš preveč lahkotno, a se po krajši siesti stvar vseeno lepo uleže, in to brez medicinskih pripomočkov.

V prvi vrsti kaže, da je projekt 3D Prasci nastal iz čiste ljubezni do igranja, preigravanja in nadigravanja. Potreben je bil le prostor za vajo, kjer so se godbe začele dogajati in mešati med seboj. Ta prostor je na zunaj morda ozek, a se odpira navznoter, v smeri proste igre, v kateri je dovoljeno vse. 3D Prasci namreč niso sramežljivi in, zavestno ali ne, poskušajo zveneti kot velike progresivne skupine, a s poudarkom na stilih igranja, ne na končnem glasbenem izplenu. Kaj želim povedati? Pesmi so zaokrožene, urejene in razporejene, znotraj njih pa je dovoljeno praktično vse. Trio si jemlje precej svobode v svojem rustikalnem koritu in z vplivi »dribla« sem in tja po privzgojenem občutku, kaj hoče s skladbo povedati. Pri tem fuzija nikdar ni posiljena niti kakorkoli obremenjena s pretiravanjem v sferah improvizacije, temveč sproščena in cinična hkrati. Več kot očitno je, da so se fantje postavili v prežo zoper vsemu aktualnemu in proti trendu ponavljanja za vsako ceno; namesto tega so se raje uravnotežili v skrajšani in še prebavljivi preteklosti. Kajti če bi njihov dvojni album izšel v času, iz katerega prihajajo vonjave, bi zagotovo imeli opravka z maksimalno desetimi skladbami na štirih straneh, tako pa imamo na dveh diskih na voljo kar šestintrideset pesmi na roza in svetlo modri osnovi. Vem, časovne površine na analognih in digitalnih nosilcih zvoka niso enakovredne, a v tem ni poanta. Ta se prej skriva v intenzivnosti in v dovršeni strukturi skladb, brez nepotrebnega »nadrkavanja« izven sončnega sistema. Raje džemajo in se pri tem fino zabavajo, kot pa da bi utrujali z večplastnimi izleti v neznano. Prej nasprotno, ostajajo trdno na tleh in nam podajajo všečno sintezo patinastega in zappastega bluesa, jazza, rocka in funka s smislom in jasno izraženimi željami po raznovrstnem eksperimentiranju. Po tej plati – in zato, ker se zdi projekt relativno sveža zadeva – je za začetek moč tolmačiti po obsegu tudi kar dvojni (in dvobarvni) prvenec. Ne pomnim, niti v digitalni dobi ne, da bi se v našem okolju kdo lotil česa podobnega. Lahko pa se motim. Kaj šele sledi v nadaljevanju?

Iz povedanega je moč sklepati, da ne gre za mlečnozobce na sceni; in res je tako. 3D Prasce, z ironijo ali brez, sestavljajo preverjeni kadri, ki očitno potrebujejo odklop, kot Dejan Slak (Moveknowledgement, Dubzilla ...), ali pa novo inkarnacijo, kot Jure Duh in Marko Grubar (Od Franclna možgani). Fantje niso prešpricali ur iz glasbene zgodovine, kar mnogi tako radi počnejo, ampak hočejo iz njih potegniti kar največ. Zatorej naj vas ne skrbi, da se vse sliši kot že slišano; v njihovem primeru to ne igra nobene vloge. Svojemu pasulju so namreč vtisnili novo dozo adrenalina, tako da tudi staro zadoni dovolj sveže. Četudi gre za obsežen projekt, je fluiden in nikdar dolgočasen, po vsebini je resen, zabaven in potenten (v vseh smereh) in brez vseh nepotrebnih podtikanj. Vseeno je moč razločiti, da je poudarek na izvedbi kot taki, se pravi glasbi, medtem ko je besedilni del – od slovenske inačice pesmi Brokeback Mountain do afirmacije posebneža s talentom – le vzporeden, čeprav dovolj aktiven del projekta. 3D Prasci so pač dovolj izkušeni, da vedo, česa so vešči, kje (še) malce šepajo in kako pomanjkljivosti neboleče zamaskirati. Cinizem in samoironija sta pravi orodji za to.