Psihogeografski zvočni sprehodi po haloških gričih in dolinah

Glasba Sare Korošec, ki od leta 2015 ustvarja pod imenom Muzikačaka, se od samega začetka giblje skozi časovno-prostorske razpoke (»nekje vmes, med tukaj in tam«), s katerimi so posejani vinorodni griči in ozke doline njene domače pokrajine Haloze na severovzhodu Slovenije, korak stran od meje s Hrvaško. V tem smislu lahko ta enkratni »one woman band«, katerega intimni osebnoizpovedni, nadvse atmosferični izraz delno asociira na zvok ljubljanske dvojice All Strings Detached, uvrstimo v kategorijo psihogeografske glasbe. Če povzamemo definicijo francoskega marksističnega teoretika, filozofa in ustanovnega člana Situacionistične internacionale Guya Deborda iz leta 1955, gre pri psihogeografiji za raziskovanje vplivov geografskega okolja, ki je zavestno ali nezavestno organizirano, na čustva ter obnašanje posameznika. Ena od dodatnih definicij psihogeografije je »popolno raztapljanje meja med umetnostjo in življenjem«. Medtem ko so se Debord in drugi raziskovalci večinoma osredotočali na urbano okolje, pa obstaja tudi tradicija ruralne oziroma pastoralne psihogeografije, ki izhaja iz viktorijanske pohodniške literature. Med bolj aktualnimi sta, denimo, knjižni deli The Old Ways (2012) in Landmarks (2015) britanskega pisatelja Roberta Macfarlena. V glasbeni sferi zanimiv preplet psihogeografije, zgodovine, filozofije in eksperimentalne zvočnosti najdemo na res enkratnem posthumnem albumu On Vanishing Land (2019) preminulega britanskega kulturnega teoretika Marka Fisherja in zvočnega umetnika Justina Bartona. Nedvomno bi tehnično bolj dovršeni zvočni zapisi in profesionalni mastering še dodatno doprinesli k dinamiki izkušnje njenih lebdečih zvočnih krajin ter evokativnih liričnih verzov v slovenščini in angleščini. Kljub temu pa je album hvalevreden zvočni dokument psihogeografije Haloz ter iskrena osebna in umetniška gesta ustvarjalke, ki se v svoji glasbi že več let na samosvoj način loteva vprašanja odnosa med umetniškim ustvarjanjem in prostori, v katerih ustvarjamo. 

Obenem je pri obravnavi ambientalnega, iz okolja izhajajočega karakterja glasbe Muzikačake nemogoče obiti esej Briana Ena, ki je spremljal izdajo albuma Ambient 4: On Land (1982). V njem je ponudil svoj pogled na koncept ustvarjanja glasbe, ki na nek način izvira iz in je vezana na specifičen prostor in čas, na relief, podnebje ter prikazni, ki tavajo po tej pokrajini, skratka glasbe, ki izžareva razpoloženje in duha nekega prostor-časa. Njegov proces grajenja psihoakustičnih prostorov je temeljil na inventivni rabi studia in širokega nabora efektov. Njegovi prevodi oziroma preslikave pokrajine v zvok niso bili več samo ozadje za nekaj, kar se ima zgoditi v ospredju. Vse, kar se zgodi, je del (zvočne) krajine (landscape), zato ni mogoče potegniti ločnice med ospredjem in ozadjem. Četrti studijski album Muzikačake z naslovom Povezava in življenje na daljavo predstavlja nekakšno spojitev koncepta psihogeografije pokrajine Haloze in notranjega reliefa glasbenice Sare Korošec, ospredja in ozadja, ki vzajemno vplivata drug na drugega. Srčika pričujočega albuma je prekinjena povezava s »civilizacijo« oziroma »življenje na daljavo«, ki izvira iz geografske odročnosti in (samo)izolacije. V tej temi se združujeta usodi pokrajine, kjer zaradi skromnih možnosti za preživetje in dolgoletnega pomanjkanja interesa centralnih oblasti počasi izginja še zadnje prebivalstvo, ter posameznika, ki prebiva v tej pokrajini. 

Ne glede na ruralni izvor ostaja album Povezava in življenje na daljavo svetove stran od tradicionalnega folk izrazja, nekje na meji med poezijo, ambientalno in eksperimentalno glasbo ter psihogeografijo. Poleg za Muzikačako zdaj že prepoznavnega nabora klavirja ter sintovskih dromljanj in pršenj novi album vključuje tudi nekaj novosti. Posejan je z zanimivimi terenskimi posnetki, ki v sebi nosijo tamkajšnji genius loci, haloški duh zaščitnika prostora, utelešenega v ptičjem petju, šelestenju listja in rjovenju vetra, kar nakazuje že uvertura Nekje vmes, med tukaj in tam. Ton albuma zastavi sledeča skladba, Ko prisluhnem, pozabim svoj glas, ki deluje kot arhetipski primer njene glasbe – tenkočutnega prepleta otožnega glasu, spremljevalnih vokalnih harmonij, asketskih sintovskih valovanj in vložkov na orglice, ki pesmi dajo (p)oseben karakter. V čudoviti skladbi Spomin, ki jo zaznamujejo minimalistični tolkalski elementi, zven vibrafona ter plasti godalnih linij in harmonike, lahko slišimo sledi kompozicijskih praks sopotnikov minimalizma, kot so bili Arthur Russell, Julius Eastman in Joanna Brouk. Glasbenica v skladbah neopazno prehaja med bukoličnim imaginarijem opuščenih kmetij, propadajočih zidanic, neobdelanih vinogradov in drugih s strani narave ponovno prilaščenih prostorov, ki ustvarjajo idilično podobo, ter njegovim diametralnim nasprotjem – ekonomsko-socialno shirano regijo in usodami prebivalcev, ki so in še poseljujejo te hiše in obdelujejo ta zemljišča. Ta neperspektivnost, ta brezup je utelešen v elegičnem diptihu Megla in V Megli, nekakšnem haloškem danse macabre, pri katerem je koračniške bobne prispeval edini omenjeni sodelavec, Narmej Grager Lutarič. Kot je v spremnem besedilu izpostavila avtorica, je rdeča nit albuma Povezava in življenje na daljavo prav premagovanje in preseganje teh omejujočih mislih o (ne)povezanosti, pozabljenosti in osamljenosti. Utelešena je v verzu »haloški psi so v prvih bojnih linijah haloške samote« iz ambientalne klavirske skladbe Prostor za dolžino verige. Ob že omenjenih imenih skladb lahko tudi v naslovih, kot so Sledi, Tu ni nikogar in Plešem v gorici, slišimo odmev zgoraj obravnavanih idej na stičišču obče geografije in notranjih reliefov. Nasploh se skozi celotni album zdi, da prehaja fokus iz zunanjega k notranjemu dogajanju in spet nazaj, da sta glasbeničina duša in haloška pokrajina dve plati ene in iste entitete. Kar še dodatno potrjuje večglasna vokalna skladba Veter, ki s svojimi mističnimi verzi zveni kot poklon nebeški zborovski glasbi vizionarske srednjeveške mistikinje, skladateljice, opatinje in pisateljice Hildegarde iz Bingna (1098–1179): »samo zrak / za dih / poganja mline / in briše spomine«.

Naposled nas spokojni epilog Dih, ki spomni na neskončna ambientalna dromljanja že omenjenega Briana Ena in hipnotične recitale Laurie Anderson z njenega prvenca Big Science (1982), nežno vodi skozi razpoko med enim in drugih dihom, nekam daleč nad oblake … Skratka, Povezava in življenje na daljavo predstavlja tako tekstno kot zvočno večplasten glasbeno-umetniški dokument s spremljevalnim vizualnim dokumentarnim gradivom, ki bi mu po konceptualni zasnovi v domačem prostoru težko iskali par. Predvsem pa gre za »naredi sam« projekt, ki je v smislu produkcijskega procesa primerljiv z nedavno obravnavanim debijem obalnega glasbenika Spiral Mind, saj tudi Sara Korošec sama skrbi za tako za besedila in aranžmaje kot za produkcijo ter vizualno podobo. V tem oziru je treba izpostaviti relativno lo-fi zvočno podobo, ki izhaja iz omejenih produkcijskih sredstev. Nedvomno bi tehnično bolj dovršeni zvočni zapisi in profesionalni mastering še dodatno doprinesli k dinamiki izkušnje njenih lebdečih zvočnih krajin ter evokativnih liričnih verzov v slovenščini in angleščini. Kljub temu pa je album hvalevreden zvočni dokument psihogeografije Haloz ter iskrena osebna in umetniška gesta ustvarjalke, ki se v svoji glasbi že več let na samosvoj način loteva vprašanja odnosa med umetniškim ustvarjanjem in prostori, v katerih ustvarjamo.