Raziskovalno in večplastno TO)POT-anje po Ljubljani

Festival korenite zvočne hoje TO)POT nas je veselo presenetil ob prevesu septembra v oktober. Gre za skupek zvočnih sprehodov, dogodkov, delavnic in z njimi povezanih razmišljanj o povezanosti poslušanja in hoje. Projekti, predstavljeni na festivalu, se dotikajo aktualnih družbenih tem, kot so zgodovina, ekologija, družbeno in politično življenje, »skozi telo v gibanju, preusmerjanje pozornosti, kolektivne akcije, spreminjanje neslišnega v slišno, izzivanje politike telesa v javnem prostoru, poslušanje ali oglašanje z več-kot-človeškimi subjekti«, kot je zapisano v spremnem katalogu. S tem nam postavlja vprašanja in nas vabi, da prisluhnemo okolju in razmišljamo o interakciji z njim z različnih zornih kotov. Mikavnost zvočnih sprehodov je še dodatno spodbudilo čudovito vreme in le upamo lahko, da jih bo mogoče kdaj še ponoviti, saj se vseh nismo mogli udeležiti. Vsekakor pa je prav vsak izmed njih ponudil svojo temo v razmislek in poduk. TO)POT nam je ponudil še vrsto zvočnih izkušenj, ki bi si zaslužile ponovitev, saj je bilo zanimanje upravičeno veliko, kar je zasluga organizatorjev. TO)POT ostaja edinstven dogodek v našem prostoru, ki pušča za seboj vidno sled in odpira nove izzive ne le na področju slišnega, ampak tudi na družbenem, ekološkem in drugih. Čim več topotanja, prosim!

Tako smo se na popoldanskem potepu skozi center Ljubljane z umetnikom Markom Pogačnikom seznanili z nevralgičnimi točkami Ljubljane, kjer narava kljubuje urbanizaciji in kliče na pomoč. Seznanili smo se s Pogačnikovo filozofijo kulture Gaje in zdravljenja Zemlje, kar nam je vrnilo upanje v boljšo družbo, povezano z naravnim okoljem. Gre za večdimenzionalno kulturo, ki je osnova za preoblikovanje človeške družbe v povezavi z zavestjo in vitalnimi cikli našega domačega planeta. S sprehodom smo pričeli na Trgu revolucije, kjer nas je Pogačnik opozoril na nekaj dreves, ki so kot ujetniki v svojih betonskih okovih, a so vendarle našla način, da komunicirajo in opozarjajo nase z razraslimi koreninami in krošnjami. Na tem prostoru je bil nekoč uršulinski vrt in drevesa so njegovi osamelci, ki jih ni pregnal beton. Pogačnik je opozoril tudi na podzemni del dreves in na štiri osnovne elemente. Drugi tak primer je v parku pred Narodnim muzejem, kjer je drevo iz debla pognalo mogočen odganjek vzporedno s tlemi, kot bi se sklonilo in spet vzravnalo. Pogačnik je dejal, da gre za potencial povezovanja zemeljskega s kozmičnim. Čudovito platano za Cankarjevim domom je primerjal z Diano iz Efeza, saj deblo spominja na njene številne prsi in manifestira raj. Narava najde zavest, da oblikuje vse življenjske oblike, saj je del skupne zavesti, ki poganja vse v naravi. Vsekakor je bil sprehod pravi preboj v povsem drugo percepcijo mesta in njegovih »prebivalcev«, ki so najpogosteje žrtve množične poseke ali vandalizma. Kjer se uspejo obdržati, opozarjajo nase, in če se uspemo uglasiti z njimi v harmoničnem dialogu, so naši najzvestejši sogovorniki. Tako je Pogačnik opozoril na spomenik Borisa Kidriča, ki že z držo sugerira svojo resnico, kar pa ne pomeni, da je edina resničnost ta, ki jo ustvarjamo ljudje. Da se ne bi čutili blokirane v svojem doživljanju, smo opravili vajo iz distanciranja od te drže, da bi zadihali s to posebno naravno točko. Pogačnik je o kulturi Gaje povedal, da gre za ozaveščanje o tej kulturi kot pripravi na boljši svet, saj soobstaja z nami, le zavedati se je moramo. Sprehod nam je zgolj odstrl pogled v celostno seznanjenje s to kulturo, je pa absolutno odprl duha zanjo in za zavedanje o tem, da v še tako urbanem okolju obstaja tudi narava, katere točke so kot področja zavedanja te nove realnosti. Pot smo zaključili ob uršulinskem samostanu, kjer je še nekaj dreves, ki kljubujejo času in ki smo jih s skupno vajo poskušali povezati z njihovimi soborci na Trgu republike, da bi začutili, kako dihajo skupaj in se povezujejo. Ker so vsa bitja povezana v eno zavest, si ne smemo dovoliti, da bi jih med seboj ločevali ali jih uničevali. Pot smo doživeli kot subtilen pogled v zeleno dušo Ljubljane oziroma v to, kar je od nje ostalo, ter osvestili krike na pomoč in jim prisluhnili. Ostaja upanje, da nam bodo sledili tudi tisti, ki o naravi v mestu odločajo.

Večer z Boštjanom Perovškom (Oko, ki sliši preteklost) je bil senzacija čutov in nas je ojačal z dvojnim doživljanjem okolja med sprehodom. Po eni strani smo sledili vizualnim vtisom realnih večernih prizorišč po središču Ljubljane (od Tivolija mimo Opere in dalje do Prešernovega trga in naprej do tržnice pa ob Ljubljanici do zapornice na njej), po drugi strani pa smo vsa ta prizorišča hkrati doživljali binavralno, torej s poslušanjem, v njihovi dnevni podobi. Ti vtisi so se mestoma tako pokrivali med seboj, da so nas postavili v sočasni dvojni svet (npr. mimobežnost virtualnega avtomobila ali zvok utripanja semaforja). Vse te zvočne in vizualne informacije so ojačale naše doživljanje mesta in povečale njegovo zaznavnost, obenem pa so nas zaposlovale z ugibanjem, za kateri dnevni dogodek gre. Tako smo, denimo, na prazni večerni tržnici lahko prisluhnili živžavu petkove odprte kuhinje, na Prešernovem trgu se je slišalo bitje cerkvenega zvona, ko smo hodili ob Operi, se je zaslišala godba na pihala in še veliko drugih sinhronih sinestezij, ki so nam podvajale občutenje mesta in njegovega utripa. Časovno ujemanje je bilo popolno, sovpadanje in druženje različnih čutnih vtisov izjemno, tako da je sprehod izzvenel v opolnomočenem doživljanju Ljubljane, ob izteku pa tudi kot razmislek o vizijah različnih okolij, saj smo slišali zvoke iz Narodne in univerzitetne knjižnice, kot duhovno pot in alternativo fizični in vsem drugim, ki so se odpirale med sprehodom. Prizorišče naše percepcije je bilo naenkrat dvojno, odprli smo vse registre zavesti, da bi združili nočno in dnevno podobo mesta ter doživeli vse njegove čutne vtise. Pri tem se nam je najprej utrnila misel na živali, ki mesto tudi same doživljajo mnogo bolj zvočno in vizualno intenzivno, od njih pa smo se povzdignili na duhovno raven in se podružili s tem kalejdoskopom vtisov, vse do vzpona v Plečnikov hram učenosti kot duhovni nadgradnji našega fizičnega pohoda. Poti ostajajo odprte in na voljo vsem, izkušnja pa bo nedvomno ostala v spominu.

TO)POT nam je ponudil še vrsto zvočnih izkušenj, ki bi si zaslužile ponovitev, saj je bilo zanimanje upravičeno veliko, kar je zasluga organizatorjev Zavoda CONA v koprodukciji s Cukrarno/MGML in Mestom žensk ter sodelujočih umetnikov. TO)POT ostaja edinstven dogodek v našem prostoru, ki pušča za seboj vidno sled in odpira nove izzive ne le na področju slišnega, ampak tudi na družbenem, ekološkem in drugih. Čim več topotanja, prosim!