12.01.2019

Reši me z lažmi iz bede

V časih, ko politiki in mediji govoričijo o silni gospodarski rasti, ki ima v realnosti povprečnega delovnega človeka bolj značaj pravljic bratov Grimm, je naslov, ki smo ga izbrali, menda kar pravšen za zapis o plošči, ki je pred nami. Robert Jukič je zbral pisano zasedbo in spisal jezno, angažirano ploščo.

Matej Krajnc

Odprta sezona lova na politike

Slepa kura

Odprta sezona lova na politike

NIKA Records
2018

V časih, ko politiki in mediji govoričijo o silni gospodarski rasti, ki ima v realnosti povprečnega delovnega človeka bolj značaj pravljic bratov Grimm, je naslov, ki smo ga izbrali, menda kar pravšen za zapis o plošči, ki je pred nami. Robert Jukič je zbral pisano zasedbo in spisal jezno, angažirano ploščo. 

Neposredna rockerska plošča nam sporoča, da se z lažmi iz bede ne bomo rešili. In če se je Hemingway spraševal, komu zvoni, bi se v duhu pričujoče plošče poslušalci morali vprašati, komu renči.

Po načelu »tudi slepa kura zrno najde« se dandanes nekako ne moremo več ravnati; pa ravno večplastnost tega reka je dobro izhodišče za ime benda, ki je ploščo naslovil Odprta sezona lova na politike. Žal se ta odvija zgolj na plošči, silent majority še vedno nima jajc, da bi gospodo stresla iz hlač. Boljši je status quo, kajne, četudi ni bend. Seveda, lahko bentimo in pizdimo, a v naših logih se to ponavadi počne bolj v dnevnih sobah in ob šankih, ko pa je treba dati glas, postane ljudstvo spet pohlevno ... in apatično. Zato je poslušanje plošče Jukičeve zasedbe dobra naložba. Umetniki namreč lahko svoje pomisleke o času, v katerem živijo, tudi zabeležijo; in te zabeležke ostanejo za pozneje. Na pričujoči plošči imamo pred seboj precej imen s sodobne (mainstreamovske rockerske) scene: v posameznih pesmih gostujejo Metod Banko (Medved, Riba, Delo osvobaja in Izbrani narod), Hamo (Lisica), Maya (Tete strici), Tonč Feinig in tolkalec Sergej Ranđelovič – Runjoe (Ovca). Bobnarji so štirje – Marco Quarantotto, Wolfgang Reiner, Gašper Peršl in Žiga Kožar, v pisani zasedbi pa se poleg protagonista Jukiča, ki je zadevo odpel, odbasiral in odkitariziral, v posameznih komadih znajdejo še Marko Črnčec (rhodes), Tomaž Gajšt (trobenta, klaviature) in Boštjan Andrejc (električne kitare, v pesmi Zveri).

Plošča se začne z zanimivim basovskim rifom v pesmi Kura, ki je pravšnja za začetek zgodbe o »deželi (živali)« (»Kura bo znorela ... Slepa kura gre na pot, ni zdržala več pritiska ... Gre na pot, veselo vriska ...«); sploh je cela plošča živalsko alegorična, kar je dobro izhodišče za satiro (basen je bila, to vemo, tozadevno vedno učinkovita). Slepa kura bo zlata jajca znesla drugje. Damn right! Pojavijo se tudi medved, krava, lisica, riba, ovca. Tudi tete in strici ... in na koncu narod. Ki je izbran. Ki mora čez Jordan. Ali čez Rdeče morje. Ali čez Jadransko morje. Ali čez Alpe. Simbolika pesmi ni naključna in vse te živali so rockersko navite do absolutnega. Jukič z navitostjo ni prizanašal, prav tako ne njegovi glasbeni sodrugi. Skupaj sestavljajo mozaik naše mentalitete, cajtgajsta, današnjega časa. Razprodanega časa, ko »ni morale, ni vesti ...« (Tete strici). V Tetah stricih gre pravzaprav do konca: »Dej me, dej me še od zadaj ...« Jukič je za kritino plošče res vzel »životinjsko carstvo« današnjih časov, vendar stanja ni olepševal, nasploh ni nič leporečil. Za to ni več časa. Odprta sezona lova na politike narekuje resnico, neposrednost in akcijo. Double entendre je zgolj sredstvo. Umetniško, tokrat že. Kdo ve, kaj bi na to porekla gospoda, ki jim je kura že zdavnaj ušla. In ko smo pri begu možganov ...

Neposredna rockerska plošča nam sporoča, da se z lažmi iz bede ne bomo rešili. In če se je Hemingway spraševal, komu zvoni, bi se v duhu pričujoče plošče poslušalci morali vprašati, komu renči. Je prislovični kralj Matjaž v individualni (ali pa kolektivni) zavesti res že preveč zavil prislovično brado okrog prislovične mize? In tudi »stara pravda« je očitno že prestara, ali pa premlada. O vsem tem velja razmisliti v tejle sezoni lova. Ob dobrem rocku.