Rubikova kocka zvokov, gostov in produkcije

Fanta z nekoliko nenavadnim umetniškim psevdonimom Bowrain – gre za besedno igro, sestavljeno iz angleške besede »mavrica« – zagotovo ni treba posebej predstavljati. Za ali pod njim se skriva Tine Grgurevič, »bosonogi« producent in pianist, ki je v zadnjih nekaj letih iz varne jazzovske sence prešel v žanrsko veliko bolj sestavljeno ospredje. Far Out, ali odbito, je bil zato kar pravšnji naslov solističnega prvenca, s katerim se je Tine leta 2014 ustalil v nedoločnem zvoku nekje na intimnem prepihu moderne klasične glasbe, elektronskega minimalizma in jazzovskega ugodja kot »hladnokrvne« komunikacije s samim seboj, če za začetek ostanemo na površini. Tovrstna valovanja nam je predstavil kot anonimnež oziroma predvozač manchesterskega dvojca Lamb pred tremi leti v Kinu Šiška, medtem ko so vsa nadaljnja srečanja, pa naj je šlo za MENT ali Piano Day, nakazovala, da bo šel v svoji estetiki dovršenega tonskega oblikovanja še dlje.
 

Distracted je v vseh pogledih zrelo delo, ki je nastajalo zelo dolgo časa. Z njim se Tine Grgurevič aka Bowrain prepusti muzikam, ki letijo visoko, četudi avtor stoji trdno na tleh, saj je po nekaterih naslovih sodeč komentiral ali na svoj način ozvočil določene družbenopolitične vsakdanjosti iz naše okolice. Nobene pretirane evforije ni opaziti, vse je podrejeno glasbi kot razstavljeni kombinaciji Rubikove kocke zvokov in gostov, ki jih Bowrain po svojem občutku združuje oziroma poenoti v dinamični kolektiv.

Najnovejši album, ki ga bo v soboto premierno predstavil v Stari elektrarni, predstavlja prav to: osredotočenost zvočnih intervencij v luči sodobnih produkcijskih prijemov, ki dajejo zapisu kot celoti zelo organski zvok, medtem ko razvojna logistika aranžmajev zaokroža vtis, da je poslušalec (pretežno) pravzaprav priča izjemno tvornemu jam sessionu. Veliko pove že izbira naslova, ki ga kar težko razvozlamo; beremo ga lahko večplastno, čeprav ga kaže vzeti kot sporočilo, da je Tineta z gostujočimi glasbeniki glasba tako prevzela, zavedla oziroma odnesla, da se jim je enostavno zgodila. 

V Distracted nas vpelje pomenljiva skladba A New Beginning, ki pa je ne moremo in ne smemo vzeti za povsem nov začetek v Bowrainovem ustvarjalnem procesu, saj se z »oldfieldovskim« uvodom prebudi znani občutek zvočne krajinskosti ter oznanja novo potovanje, zlasti ko se ritmični uvod razvije v melodijo, v ozadju pa se pojavi glas, ki iz druge atmosfere obarva inštrumentalne rešitve. Ljubiteljem fada beseda saudade vsekakor ni neznanka – pomeni neopisljivo hrepenenje nekoga, ki stoji na obali, gleda v neskončnost in čuti v sebi praznino po neuslišani ljubezni. Tine v drugi skladbi na albumu prebudi prav ta občutek, le da se ne znajdemo na obali, temveč v urbanem miljeju, kjer sožitje neuslišanega hrepenenja skozi prizmo odtujenosti vznemirjajo nekateri ritmični presekovalci, ki prebudijo zmerno pompoznost v drugem planu. Že na tej točki je jasno, da Tine ne beži od repetitivne tonalitete, a jo tokrat še bolj prilagaja povednemu toku skladbe. Občutke nelagodja prebuja Asil, ki po eni strani komunicira s prostorom (prostornina), da bi s crescendom in rabo godal vzbujal napetost in neko ne docela občuteno pričakovanje. Sledi korenit zasuk, ki pa se je, če malce podrobneje pogledamo nazaj, pri Bowrainu že vselej napovedoval: skladba Time preusmeri pozornost na vse, kar smo že slišali prej. Skladba se začne naravi Tinetovega ustvarjalnega razmisleka primerno, napreduje, a hitro zapluje v razgibane vode, ki jih poganja pop skupina, v katero se počasi vključujejo bobni, ključni epicenter pa vzpostavi raba vokala (besedila), kot nekakšna zaključna skupinska evforija. V naslednji skladbi, Refugee, znova ali najprej spusti žogo, nastavi uvodni klavirski »bolero« kot neke vrste posvečenost cilju, ki ga prekinjajo vmesne intervencije, s katerimi gradi plodno napetost v sožitju z naslovom skladbe. V epilogu se potovanju priključi oddaljeni vokal orientalskega izvora in mešanica jezikovnih vrinkov, nekakšen babilon tolerance, s katerim nagovarja človeški vidik v nas. S pesmijo Continuum povzame vse slišano do tega trenutka: opravka imamo z variacijami na različne izhodiščne točke, dodatnimi oblikami implementacije novih vzdušij (na trenutke, predvsem ko v ozadju zaslišimo ljubezensko spoved, zazveni kot Moby v svoji »downtempo« fazi: 18 in Hotel) in spremembami ritma. Zaključna Home pomeni olajšanje oziroma spokojni »outro« po uspešno opravljeni zvočni ekskurziji. 

Distracted je v vseh pogledih zrelo delo, ki je nastajalo zelo dolgo časa. Z njim se Tine Grgurevič aka Bowrain prepusti muzikam, ki letijo visoko, četudi avtor stoji trdno na tleh, saj je po nekaterih naslovih sodeč komentiral ali na svoj način ozvočil določene družbenopolitične vsakdanjosti iz naše okolice. Nobene pretirane evforije ni opaziti, vse je podrejeno glasbi kot razstavljeni kombinaciji Rubikove kocke zvokov in gostov (Mario Babojelić – kitare, Robert Nitschke – bobni, Ema Kobal – čelo, Vita Kobal – violina), ki jih Bowrain po svojem občutku združuje oziroma poenoti v dinamični kolektiv, kot to zahteva narava izbrane skladbe (in projekta v celoti). Ne glede na nezmožnost natančne žanrske opredelitve (ali pa prav zato) lahko zaključimo, da Distracted vsebuje občutek za obliko, ki je izpolnjena in vodena z zavzetostjo in ne okostenelimi žanrskimi pravili.