Sajeta 2021

Festival Sajeta bi lahko opisali kot umik iz centra na obrobje, ne le v strogo fizičnem smislu, kot urbano iskanje počitka za dušo in telo v (še) neokrnjeni naravi, temveč tudi kot polno osrediščenje bolj in manj marginalnih kulturnih, a povečini glasbenih praks. Dvaindvajseta izvedba art&music festivala, ki je potekal od srede, 7., do nedelje, 11. julija, je ponovno potrdila eklektično naravo tolminske strele med slovenskimi festivali, vendar v glasbeno kuratorskem kontekstu ni vedno izpričala borbene narave, ki jo je bržkone imela v bolj mladostniških letih. Dvaindvajseta izvedba Sajete je po pričanju mnogih zvestih obiskovalcev Sajete prinesla program, ki je še vedno enkraten s svojim vztrajanjem pri zahtevnejših alternativnih vsebinah. S trditvami o blagodejnosti Soče, več kot prijetnem občinstvu in predstavljanju kvalitetnih vsebin se lahko strinjam, se pa kot obiskovalka mnogih domačih in tujih žanrsko raznolikih festivalov ne morem strinjati, da se na Sajeti cedita med in mleko, vsaj če festival sodimo po merilih alternative, ki jih poudarjajo organizatorji. Predstavljanje komercialno uspešnejših in zvočno bolj konservativnih godb, kot so Darko Rundek & Ekipa v bastionih nekdanjega hipijevstva, kot je Sajeta, bržkone ruši zid med »bolj in manj« vredno alternativo. A v nasprotju s tujimi festivali so dosedanji koraki v smeri sprejemanja širšega nabora stilov in ustvarjalcev minimalni.

Sama sem se festivalskega dogajanja udeležila med četrtkom in nedeljo, izmaknile so se mi sredine aktivnosti, ko so se zvrstili 3:rma, Kavasutra, Trokut, ŠKM Banda in STEM z DJ setom. Če izpustimo zadnjega, je pri nastopajočih šlo za nabor domačih glasbenikov, ki razen ŠKM Bande (veteranov scene in večkratnih Sajetnikov) predstavljajo pomlajeno kitarsko pripovedno klasiko (3:rma), rock drznost (Kavasutra) in lokalno trendovsko zverziranost v mehansko čutečem jazzu (Trokut). 

Četrtkov večer je na piedestal dvignil vmesnike zvoka in njihove konduktorje. Glasovni astronavtki in multiinštrumentalistki Tea Vidmar in Ana Kravanja ter multiinštrumentalist open, strun, zraka in predmetov Samo Kutin so v živo predstavili projekt Kačis, ki je nastal na glasbeni rezidenci Dvocikel v Layerjevi hiši zgodaj letos. Čeprav sta Ana Kravanja in Samo Kutin trenutno najmočneje povezana s triom Širom, Kačis nakazuje drugačno usmeritev. Glasbenici sta izrazito individualizirani in z glasom usmerjata tok, ki obsega vse od dronovskega enoglasja do iluzije zbornega večglasja. Projekt pluje po skorajda orkestrsko širokem polju, usidranem v materialnem in manj v namišljenih svetovih, se pa opira na ljudskost in prvobitnost, poudarja človeškost. In misli ni bilo treba potovati daleč, da smo zagodli od užitka ob doživljanju takšnega koncerta v okolju Sotočja. Po improvizacijsko hladnem nastopu Stefana Fraunbergerja je pogosto rigidno in suhoparno eksperimentalno prakso več kot poživila Isabelle Duthoit, francoska klarinetistka in vokalistka, ki je za nastop uporabila zgolj glas. V performansu se je prelival najširši razpon zvočnega sveta, od močvirnih klicev, odobravajoče jeznih šepetanj in cmokanj do vzdihov in izdihov glasbil, pri čemer avtorica ni prikazala le impresivne kondicije, temveč tudi veličastno analizo slišnega, podano pomensko posredno, a čustveno direktno. Kasneje istega večera je nastopil Sebastian Leopold, ki je primarno neslišni element valovanja v zvok pretvarjal s projektom Drift. Samozvočno ogledalo iz poliranega jekla je ustvarjalo nekakšno gibalno generirano glasbo. Vibracije iz zvočnika za ogledalom so kontaktni mikrofoni prevajali v nojzersko dronovske pasaže, ki so se vizualizirale na površini. Ob tem so se nam porajala vprašanja o doživljanju sveta izven sposobnosti človeških čutil, privlačno pa je bilo v trenutku izvajanja to delo tudi zaradi korelacije med majhnostjo prostora, ki ga je zavzel vir zvoka, in skorajšnjo neomejenostjo njegovega odmeva.

Petkovo dogajanje, ki je privabilo največ obiskovalcev, je bilo po besedah organizatorja Janeza Lebana kurirano po principu SHS: Slovenija–Hrvaška–Srbija, nedvomno pa je prikazalo najbolj populističen glasbeni izraz Sajete. Jazz za boemske butičneže Kralj Čačka je z inštrumentalno zadržanostjo in šansonjerskim pristopom predstavil korektno prijeten in šarmanten nastop, vendar je manjkala iskrica, da bi nas povabil h globljemu prisluhu in ne bi ostajal odličen material za plejlisto. Naslednji je bil na vrsti Iztok Koren, ki je igral skladbe z albuma Osamljene hvalnice in stebri praznine. Ob tem nastopu se nam je zazdelo, kot da obstaja posebna prostorska vez med valujočimi ravnicami Korenu domačega Prekmurja, tokom Soče in deročim bendžem, ki se je ponekod zvočno preobrazil v govorico drugih inštrumentov, drugje pa melodijo gradil na repeticiji in vzorčenju znotraj nje. 

Preskok iz Korenove notranje kontemplacije k zvezdam večera, Darku Rundku & Ekipi, bi bil še bolj drastičen, če sajetniška ura ne bi delovala z vgrajenim zamujanjem. Podobno predvidljivi so bili tudi nastopajoči in preverjeni recepti delujejo z razlogom. Mešanje različnih balkanskih folk tradicij z izrazito stopnjevalnim aranžiranjem, pričakovanimi solo dvigi bobnov, saksofona ali kitare so poskrbeli za prerez nekaj desetletnih uspešnic, in sicer s fokusom na albumu Brisani prostor iz leta 2020. Podobno skladateljsko, le striktno inštrumentalno logiko so izbrali v beograjskem krautrock triu Roza. Tehnično izmojstreni nastop te zasedbe je pustil grenak priokus zaradi zagrizeno monotonega pristopa k muziciranju, čeprav ni šlo za reproduciranje zastarelega stila, temveč za sodobno interpretacijo. 

Nekaj najzanimivejših festivalskih koncertov je prinesla sobota, pri čemer se je pred začetkom rahlo spremenilo zaporedje nastopajočih. Kot prva je v duu nastopila zasedba Gordan oziroma Guido Möbius in Svetlana Spajić, katerima se tokrat na žalost ni pridružil bobnar Andi Stecher. V projektu Svetlana poje tradicionalne balkanske skladbe v različnih klasičnih balkanskih vokalnih tehnikah, Guido pa je že tako slovesno, izmenjujoče svetlo-temno vzdušje gradil z uporabo basa in različnih elektronskih efektov. Spajanje minimalistično preudarnih basovskih pasaž z vzpenjajočim mrzličnim petjem je proslavilo idejo »manj je več« ter dovolilo zadihati besedilom pesmi, med katerimi je treba izpostaviti barabinsko, skladbo ki je dramatično raziskovala več možnih interpretacij tega koncepta na Balkanu. Sledila je ambientalna ustvarjalka Marta De Pascalis, ki je z živo manipulacijo magnetnega traku gradila milozvočni botanični vrt razpotegnjenih melanholično pravljičnih sanj. Občutek poduhovljenosti je spominjal na dela Abula Mogarda in Caterine Barbieri, bogatost izkušnje pa je lahko tekmovala z zvočno širšo zasedbo Upperground Orchestra. 

Projekt Rabiha Beainija, ki deluje od leta 2002, daje prioriteto živosti, ustvarjanju v trenutku, ki poganja krautrockovsko, free jazzovsko in v primeru Sajete izrazito jazzovsko globalno godbo. Skupno muziciranje je povezovala psihedelija, izrazit oziroma kompleksni vrhunec pa so bile solo vinjete Rabiha Beainija, Daniela De Santisa, Piera Bittola Bona, Alvisa Seggija in gosta Dudùa Kouateja. Čeprav je njihov glasbeni kod odprt, je bilo slišano dostopno. Manj nepredvidljivosti in popolno razpustitev vzpostavljene prakse je bilo moč čutiti, ne pa tudi doživeti, zato se je zdelo, kot da z zasedbo plezamo na izjemno kompleksno sedimentirano goro, ob radosti vzpona pa bi želeli pasti skozi kakšno razpoko, se prestrašiti in morda tudi polomiti, kot se pač spodobi za prave avanturiste.

Kljub pričakovanemu nedeljskemu osipu občinstva je najvztrajnejšim nedelja ponudila odlično trojico. Začetek konca je orkestrirala Mag oziroma Magdalena Ågren, ki s pozavno, glasom, elektronskimi efekti in vzorčenjem jezo, strah in veselje katapultira skozi megafon. Med visokooktanskim nastopom je marširala med občinstvom, ki bi jo v temačnejšem, klubskem okolju z lahkoto spravilo do mošanja ali rejva, in čeprav ne dela punk glasbe, je neusmiljena divjost absolutno politična ter katarzična. Podoben inštrumentarij, vokal, sinte in elektronske efekte uporablja srbska Umbra, ki izvaja temačno digitalno kantavtorstvo. Marija Belubdžić lastno poezijo prepleta s stabilno osnovo ambientale in nojza, po nekaj komadih zapažena receptura pesmi pa zaradi transa, v katerega smo zapadli, ni bila moteč dejavnik. Festival je zaključilo edino večje multimedijsko delo, pri katerem sta sodelovala Rabih Beaini in Vincent Moon. Slednji je francoski filmski ustvarjalec, ki je aktiven predvsem kot subjektivni dokumentarist etnografsko eksperimentalnih filmov, v katerih predstavlja zgodbe in rituale glasbenih tradicij različnih skupnosti po svetu. Moon je svoje filme v živo kolažiral z lastnim zvočnim zapisom, nakar je Beaini slojil elektronske elemente in efekte. Spoj med ustvarjalcema je bil na zvočni ravni brezšiven in zaradi močne korelacije med filmskim materialom in njegovo glasbo se dodatnega dela Beainija velikokrat niti ni opazilo. Vizualni performans se je začel s posnetki performansa tria Kačis, ki ga Moon namerava izdati v kratkem, in s prelivajočim kolažem kadrov vode, prav primerno za referendumski dan. Dvourna projekcija, ki jo je na polovici nerodno prekinila tehnična napaka, je delovala po principu asociacij, bodisi zvočnih (sledenje ritmično močnih kadrov, zborovski sklop itd.) ali vizualnih (gestikuliranje ob igranju inštrumentov ipd.). Moonovo kolažiranje je zaradi prikazanega materiala zaostrilo pozicijo gledalca kot zunanjega opazovalca, ponekod celo voajerja, ni pa bilo nujno tudi zelo informativno. 

Dvaindvajseta izvedba Sajete je po pričanju mnogih zvestih obiskovalcev Sajete prinesla program, ki je še vedno enkraten s svojim vztrajanjem pri zahtevnejših alternativnih vsebinah. S trditvami o blagodejnosti Soče, več kot prijetnem občinstvu in predstavljanju kvalitetnih vsebin se lahko strinjam, se pa kot obiskovalka mnogih domačih in tujih žanrsko raznolikih festivalov ne morem strinjati, da se na Sajeti cedita med in mleko, vsaj če festival sodimo po merilih alternative, ki jih poudarjajo organizatorji. Predstavljanje komercialno uspešnejših in zvočno bolj konservativnih godb, kot so Darko Rundek & Ekipa v bastionih nekdanjega hipijevstva, kot je Sajeta, bržkone ruši zid med »bolj in manj« vredno alternativo. A v nasprotju s tujimi festivali so dosedanji koraki v smeri sprejemanja širšega nabora stilov in ustvarjalcev minimalni. Takšen primer je Nemanja, ki je bil aktualen že leta 2019, ali pa stil Umbre, ki je v glasbi prisoten vsaj od sredine prejšnjega desetletja z ustvarjalci, kot sta FKA Twigs in James Blake, če potegnemo grobe vzporednice. 

Prav tako se je za trenutek treba ustaviti pri elementu napol organiziranega kaosa, ki se mu reče organizacija Sajete. Raztezanje programa zagotovo ni v nasprotju s povprečnim tempom obiskovalca Sajete, ki je nekako dopustniški, z bolj fleksibilnim časom, vendar pa s stališča obiskovalca koncertov, na kar se festival v trenutni izvedbi osredotoča, dolgi premori med nastopi razbijejo občutek povezanosti večera, okrnijo možnost stopnjevanja energije, in če želimo videti večino koncertov, moramo za to dodobra (včasih čez mero dobrega okusa) natrenirati zbranost, ki jo od nas terjajo zahtevnejše vsebine.

Sajeta se je nedvomno profilirala, prav tako njeno poslušalstvo. Vendar letošnja izvedba v primerjavi s hvalospevi iz preteklosti ni izpadla manj drzno le zato, ker so se ob programu porajala vprašanja o njegovi avanturističnosti znotraj predstavljenih stilov, ki jih favorizirajo organizatorji (free jazz, krautrock, ambiental), temveč tudi zato, ker v primerjavi z idejami in vizijo, ki jo imajo organizatorji Sajete, razpon trenutnega glasbenega sveta odzvanja veliko širše razumevanje idej in glasbe, ki so ali radikalne ali obrobne, vsekakor pa dobre.