Saksofonski orkester SOS z gosti tolkalci – Cirkuška polka za mladega slona

Koncert, posvečen skladbam, v katerih so bili elementi plesne in ljudske glasbe srečno postavljeni v okvir klasične glasbe, naslov sposojen od Stravinskega, tri novitete, orkester brez dirigenta, kar osemnajst saksofonistov na odru – temu bi zagotovo lahko rekli senzacija, še preden slišimo zvočni učinek vseh naštetih zanimivosti.

Včasih doživimo prijetno presenečenje, četudi so naša pričakovanja precej visoka. Nekaj podobnega se je zgodilo na koncertu Saksofonskega orkestra SOS in tolkalnega ansambla Rhythm Factory v Kazematah Ljubljanskega gradu.

Saksofonski orkester SOS nastopa od leta 2011, ko so se slovenski, hrvaški in poljski saksofonisti zbrali na pobudo mojstra Roberta Buttusa, priznanega proizvajalca in serviserja glasbil. Zanimivost orkestra je ta, da člani prihajajo tako iz sveta klasične glasbe kot jazza, delujejo pa ne le kot koncertanti, temveč tudi kot pedagogi, skladatelji, aranžerji ... Orkester kljub mnogoštevilnim članom igra brez dirigenta, in sicer s ciljem muziciranja v duhu komorne glasbe. Na drugi strani so člani tolkalnega ansambla Rhythm Factory dijaki Umetniške gimnazije Velenje, ki so se tokrat pridružili SOS-u ter tako ustvarili izvajalski aparat, ki ima na razpolago zven, primerljiv s simfoničnim orkestrom.

Slišali smo tri novitete, ki so jih slovenski skladatelji ustvarili ravno za ta koncert. Milko Lazar je orkestru posvetil izjemno uspelo »uverturo«. Glasbeniki so z njenimi začetnimi takti v crescendu prikorakali na oder, kjer se je glasbeno dogajanje razvijalo do temperamentnega in zvočno impozantnega viška skladbe, naslovljene Vse šele rase, za orkester saksofonov in tolkala. Ragtime za orkester saksofonov Nenada Firšta je v zakladnico saksofonske literature prispeval izjemno učinkovito, barvno bogato, vsebinsko lahkotno in zares prikupno delo, ki saksofonskemu orkestru daje obilo priložnosti za razkazovanje tehnične spretnosti in uživanja v muziciranju. Krstna izvedba je delo predstavila v izvrstni interpretaciji, ki je očitno očarala tudi samega avtorja. Aldo Kumar je ponovno posegel po ljudski glasbeni motiviki Istre in v svoj Istrion za orkester saksofonov vpletel znano pesem Ča je more, da bi bilo polje. Člani Orkestra SOS so bogastvo harmonij ustrezno poudarili z barvitim, temperamentnim in izjemno povednim muziciranjem, kar je tudi tej krstni izvedbi dalo značaj interpretacije, ki bo vsem naslednjim zagotovo izvrsten zgled. Prav tako v ljudskem duhu napisana in prepričljivo interpretirana je bila priredba ljudske pesmi Zeleni Jure, v kateri Igor Lunder v veliki meri izkoristi različne »neklasične« zvočne učinke saksofona.

Kot protiutež novim delom so delovale priredbe znanih orkestrskih del. Cirkuški polki za mladega slona Igorja Stravinskega, Romunskim plesom Béle Bartóka in Madžarskemu rocku Györgyja Ligetija je poseben čar in ognjevitost vlil barviti zvok tolkal, medtem ko nas je zven saksofonskega orkestra v vsej svoji žlahtnosti očaral v izvedbi dveh Furiantov iz Slovanskih plesov, op. 46 Antonina Dvořaka. Navdušenih obiskovalcev polna dvorana je glasbenike nagradila z dolgim aplavzom, nakar je celotna zasedba odigrala še nepozaben, zares briljanten dodatek, Uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke.

Saksofonski orkester SOS je izjemno agilen, lahkotno virtuozen in odrsko prepričljiv izvajalski aparat, ki lahko brez težav posega po najzahtevnejših delih, napisanih za to zasedbo, ter jih podaja presunljivo povedno in s prepoznavnim šarmom.

Ljubljanski grad je bil tokrat prizorišče, na katerem sta se predstavili izvrstni mladi inštrumentalni zasedbi. Upajmo, da bosta nadaljevali s (so)delovanjem in s tem obogatili kulturno dogajanje na Slovenskem ter nudili prostor mladim glasbenikom, ki sicer redko dobijo priložnost za nabiranje izkušenj in uživanje v orkestrskem muziciranju.

Več o koncertnemu ciklu najdete TUKAJ.