05.01.2019
Same babe – vsi za enega, eden za vse
Pred premierno predstavitvijo četrtega albuma z naslovom Vražji bend, ki bo 19. januarja v Kinu Šiška, so Same babe Viki, Miha in Ugo spregovorili o petnajstih letih bendovanja, o ustvarjanju komadov, kameradstvu, snemanju in še marsičem.

Petnajstletnicam se ne reče baba, a tem se lahko. Tem je treba. Od vedno. Reči babe namreč. Same babe. Včasih štiri, danes šest. V svoji filozofsko-ontološki in hkrati šaljivi, obešenjaško-kvantaški, šansonjerski, ljudski ali rokersko-bluzovski štimungi, ki se dotika tako proletarskih, psihopatoloških in takšnih ali drugačnih ljubezenskih štorij, sposojenih s Parnasa domačih (ali čeških) pesnikov in tistih iz kovnice Vikija Babe, z leti vse bolj postajajo tisto, čemur pravijo »baba« v Indiji – oče, stari oče, moder mož, tudi sveti človek. Vse poti konec koncev vodijo k človeku, njegovim neumnostim, bizarnostim, blaznostim, trivialnostim, pa tudi lepoti. Babe to vedo. Zato je njihove pridige in evangelije treba poslušati z odprtimi uhlji, posebno pozornost pa nameniti branju med vrsticami. Tam se najde več, kot se zdi na prvi pogled.
Pri Babah sem našel dobitno kombinacijo: malo bluesa, rocka, odpiljenosti – in dobiš Babe. Zakaj vztrajam pri Babah? Seveda so trenutki, ko mi gre vse na živce, a se zavedam, da je ta bend prekleto originalen. Publiko včasih prav šokiramo. Prvih deset minut včasih ni nobenemu jasno, kaj se gremo.
Do sedaj so izšli trije samobabovski »evangeliji«: Za ljubi kruhek in njene črne črne lase: pesmi Janeza Menarta (Sanje, 2007), Terezijanske (ZKP RTVSLO, 2011) ter Dobri možje (Založba Pivec, 2013). Po petih letih premora in ob materialu za vsaj še en nov album januarja pričakujemo njihov četrti, ki bo nosil naslov Vražji bend (Založba Pivec), po istoimenski pesmi Ervina Fritza. Slednji se kani 19. januarja pojaviti tudi v Kinu Šiška, ko Babe premierno predstavljajo Vražji bend še z ostalimi gosti: Andrejem Trobentarjem (7 svetlobnih let, Na lepem prijazni) ter Majo Predatoria, s katero redno sodelujejo že nekaj let.
Ob tej priliki smo takole kvantali in tenkočutili kar pri pišoči doma.
Vaša zgodba se začne spomladi 2003 na literarnem večeru, posvečenem Janezu Menartu, v legendarni oštariji Pri Pavli v Stari Ljubljani (ki je danes ni več). Kaj se je tam dogajalo, kako ste ga tam biksali? Kako je pripeljalo do formiranja prvotne zasedbe oziroma kako so se iz Družbe dobrodušnih src in zverinskih krikov rodile prve Babe?
Viki Baba: S par prijatelji smo imeli Pri Pavli stalno omizje, in da smo si druženje oziroma pijančevanje nekoliko osmislili s kreativnostjo, smo začeli klepati verze. Poimenovali smo se v Ahac s.p. – s.p. je seveda pomenilo »skupina pesnikov«. Začelo se je tako, da smo prijatelju, ki je šel za daljši čas v Mehiko, vsakič ko smo se dobili, pisali razglednice, ki smo jih našli v gostilni – tiste zastonjske. Namesto da bi nam on pošiljal pozdrave iz daljnih krajev, smo ga tako mi zasuvali z razglednicami, na katere smo pisali poezijo. Ko se je vrnil, ga je čakala gora teh razglednic (smeh). Potem pa smo stvari zastavili nekoliko širše. Namreč, nekaj časa sem preživel v Pragi, kjer mi je bilo zelo všeč to, da se veliko zanimive kulture dogaja po oštarijah. Tudi koncerti znanih bendov, na primer. Tako je padla ideja, da bi zasnovali literarne večerje. Skratka, medtem ko ljudje jejo, pijejo, kadijo, vleti v toku večera polurna pesniška intervencija. Glede na to, da smo bili v gostilni, je šlo pretežno za kvantaško poezijo. Predstavljali smo neznane, alternativne pesnike, ki so se nam zdeli zanimivi in so sovpadali s tem gostilniškim okoljem: Chubbyja, OHO-jevce, Egona Bondyja, Matjaža Ambroža, tudi Omarja Hajama in tako dalje. Če so bili pesniki živi, so to izvedli sami, sicer ji je interpretiral kdo od nas. S početjem smo prenehali, ko so prostorske kapacitete gostilne postale premajhne za to početje, tako popularni so postali ti večeri. Kakorkoli, ob koncu prve sezone je padla ideja, da bi predstavili Janeza Menarta, ki ima res zelo žmohten jezik. Takrat je bil že zelo bolan, zato ni mogel priti osebno, zgolj recitirati pa ga nismo hoteli. Tako sem dobil idejo, da bi ga zaigrali. Uglasbil sem sedem pesmi in k sodelovanju povabil par prijateljev. Z Maretom Jelovškom sva bila tako in tako že pred tem deset let sošpilavca v Dada Bandu, Miho Nemaniča pa poznam celo že iz vrtca. In Miha je bil že v osnovni šoli pevska zvezda. V garderobi je prepeval Elvisa. Poklical sem ga in takrat je ravno imel čas, ker so s Holderji (kjer je Miha pel – op. K. J.) menjavali zasedbo. Miha naj bi pel, Mare igral bas, jaz kitaro, želel pa sem si še trobentača. Mareta sem prosil, če lahko povabi Marka Voljča, ki je imel sicer bolj jazzersko pa tudi komercialno glasbeno ozadje in sem ga poznal s par žurov kot precej veselega človeka. Tako je nastal naš kvartet, s katerim smo na koncu prve sezone nastopili na vrtu gostilne Pri Pavli.
Miha Nemanič: Začelo se je sicer tako, da sva midva z Vikijem že predhodno uglasbila dva komada in sva sama nastopila na koncertu.
Viki: Tako je, to je predzgodba! Imenovala sva se duo Kurac i pička od čovjeka (smeh). Nastopila sva enkrat kot predskupina Dada Banda v vrhniškem klubu Zakon. Zaigrala sva Polnoletnost in Nežnost v mraku. Jaz na kitaro in Miha na orglice. Miha je pel. Kasneje pri Babah me je prisilil, da sem pel tudi sam. Sam teh ambicij sprva nisem imel.
Kdo je Baba? Kdo so Same babe? Je Baba vrhovno božanstvo, totem? Kako se jo časti?
Matjaž Ugovšek – Ugo: Moj prvi vtis je bil – Same babe, notri pa sami desci. Besedna veseloigra. Prvi koncept je bil namenjen poeziji za ženske, potem pa je šla stvar svojo pot. A je ves čas v ospredju lirika, namenjena nežnejšemu spolu, našim moškim frustracijam – kako prebiti zid, raziskovati neznano.
Viki: Babe so očitno božanstvo v nas samih (smeh).
Ste se po tem špilu Pri Pavli odločili, da nadaljujete kot kvartet ali je to prišlo spontano? Verjetno ni bilo mišljeno, da boste postali bend?
Viki: Spomnim se, da nas je takrat pred Pavlo z nekega okoliškega okna slišal kantavtor Jerry Mažgon, ki je pritekel dol in nas nemudoma povabil igrat v Maribor. Potem so nas povabili še v res izvrsten bohemski tolminski klub Moskva-Petuški-Tmin. No, takrat se je nasploh veliko igralo, priložnosti in placev je bilo veliko, vest o nas pa je šla od ust do ust in so nas kar vabili. In tudi mi smo bili precej entuziastični, saj smo se osebno nekako poklopili in nam je to medsebojno muziciranje začelo precej dogajati. Poleg tega so bili še taki časi, da se ni bilo težko že kaj kmalu dogovoriti celo za solidne honorarje. V teh prvih letih smo tako imeli vsak mesec vsak svojo božičnico. Smo se pa že takoj omejili na maksimalno dva koncerta mesečno. Nismo se hoteli izpeti, ampak uživati v nastopih. Spomnim se, da smo poleti 2008 zavrnili 14 špilov, šest pa smo jih odigrali. No, potem smo izdali ploščo, postali znani in nas ni nihče več nikamor vabil. (smeh)
Družili in družite se z Menartom, Kovičem, Ježkom, Fritzem, Šalamunom in še kom. Slovenskim pesnikom dajete soundtrack. Kaj je tisto, kar določa izbiro pesmi, ki jih boste uglasbili? Kako izbirate poezijo drugih? Kaj mora vsebovati?
Miha: Če slišiš Menarta, ga razumeš, hitro se lahko poistovetiš z določenimi stvarmi. Sam sicer raje berem prozo kot poezijo, ampak poezija, ki jo izbiramo za uglasbitev, je bolj kot lirično-izpovedna večinoma šus v glavo – v smislu, da je zelo neposredna.
Viki: Poezijo veliko berem. Pri omenjenih so vsi, razen Šalamuna, pesniki, ki so ustvarjali, recimo temu na klasični način, torej z dodelano ritmičnostjo in metriko, verzi in rime so zelo jasni. In take pesmi se lahko hitro in dobro znajdejo v glasbi, saj je njihov notranji ritem zelo jasen in glasen. Poleg tega je pomembno, da gredo pesmi v ta naš samobabovski štih, ki smo ga v vseh teh letih sami med sabo vzgojili. Gre za prepoznavni občutek dojemanja sveta … Prija nam malo jebivetrstva. Hja, na začetku so nas velikokrat porinili v nek etno milje, imamo pa v repertoarju štiri ljudske pesmi. V ljudskih pesmih so melodije relativno enostavne, a je vsebina kompleksna, ker opisuje cel življenjski diapazon. In pri ljudski glasbi mi je všeč to trenje med enostavnostjo melodije in kompleksnostjo teksta, ki pa je izražena z nekimi klasičnimi in razumljivimi besedami. Toliko o uglasbitvi poezije. Sicer mi je sama na sebi všeč tudi modernistična in avantgardna poezija. Nadrealizem in dadaizem pa sploh. Ni naključje, da se je naš prvi bend imenoval Dada Band. Sem, recimo, velik fen Antona Podbevška. Ko sem ga prvič prebral, me je čisto sezulo. A nam ga v miljeju Samih bab ne pride niti na pamet uglasbiti.
Saj to, kar vzameš od drugih, se tako in tako vkaplja v tvojo osebno estetiko, literarne in bivanjske preference.
Viki: Album Terezijanske so verjetno tak primer. Če ne bi bilo navedenih avtorjev, bi verjetno ljudje težko ločili, kateri tekst je moj in kateri od koga drugega.
Verjetno je del te ljudskosti tudi v vašem večglasnem petju.
Viki: Pri ljudskosti oziroma ljudskem petju ni bilo frustracij, kdo sme in kdo ne sme peti. Vsi so peli, tudi tisti, ki ni znal, je zadaj dajal barvo.
To si ti.
Viki: (smeh)
Ugo: Viki daje podton.
Miha: Tako fuša, da potem mi izpademo še boljše. (smeh)
Ugo: Če Babe primerjam s slikarstvom, sem jih vedno videl kot naivni slog, ki je očesu oziroma v tem primeru ušesu morda velikokrat še bolj prijazen. Ne uporablja pa virtuoznih, pretencioznih solo elementov, ampak poskuša biti čimbolj usklajen z estetsko-pomenskim delom, poskuša zajeti bistvo besedila, dodajati ničesar, kar ne sodi v to bistvo komada.
In potem sta prišla vidva z Urošem Buhom in sta to lepo naivno sliko razpacala.
Ugo: To smo morali brzdati, in je prav, da smo jo. Da smo ohranili bistvo, imajo vse štiri izvorne Babe veliko vlogo. Naju z Urošem Buhom je velikokrat neslo stran, k dodajanju, virtuoznosti.
Zdaj vas je šest in imate precej drugačen zvok. Miha, zdi se mi, da ta tvoja rokenrol živalica zelo prede na blues, rock, funk note.
Miha: Zaupal sem bendu – govorim o trenutku, ko sta se nam pridružila Uroš z bobni in Ugo z električno kitaro – da sedaj ne bomo postali rock ali blues band. Tako Ugo kot Buh imata namreč široke glasbene horizonte. V našo glasbo sta posegla ravno na pravih mestih in na način, ki je še vedno ohranjal, lahko rečem, esenco Samih bab. Do te »rockovske postave« ni prišlo načrtno. To je bil čisto spontan razvoj benda. Ugo je bil na primer sprva dve leti naš tonski tehnik, ker pa smo ugotovili, da je izvrsten kitarist, smo ga z enega konca prestavili na drugega. Za Buha se niti ne spomnim natančno, kako se je znašel v Babah.
Ugo: On je bil pred mano. Videl sem vas na festivalu Zmaj ‘ma mlade v Postojni. Takrat smo se srečali. Spomnim se, kako sem se kot tonec takrat trudil z Vikijevo kitaro, ki je bila neukrotljiva. Ko ste začeli vaditi v placu pri Buhu, sem potem organsko prilezel še jaz in vas dve leti spremljal kot tonec in občasni gost na kitari.
Viki: Prvič si z nami nastopil leta 2011 v Klubu Cankarjevega doma. Takrat smo posneli Terezijanske in z nami je kot gost igral Borut Činč, in sicer komad Jeftine sladkiše (komad Buldožerjev – op. K. J.). Ti si prišel v plac po ojačevalec za kitaro in kot fen Buldožerjev začel pač zraven igrati kitaro. Pa smo te povabili še na koncert.
Miha: Če nekdo tako dobro zašpila, mu ne moreš reči: »No, zdaj pa pojdi domov!« (smeh).
Kakšne komade tebi sede peti, Miha?
Miha: Ko sem bil mlad, je bilo »jaz bi bil rock zvezda, jaz bi imel rock bend«. Ko pa odraščaš, poslušaš veliko glasbe in mineva čas ... zdaj ne bi več sodeloval v klasičnem rock bendu. Jih je kot listja in trave, že znanih sem se naveličal. Pri Babah sem našel dobitno kombinacijo: malo bluesa, rocka, odpiljenosti – in dobiš Babe. Zakaj vztrajam pri Babah? Seveda so trenutki, ko mi gre vse na živce, a se zavedam, da je ta bend prekleto originalen. Publiko včasih prav šokiramo. Prvih deset minut včasih ni nobenemu jasno, kaj se gremo.
Očitno je res nekaj na tem, da po vseh teh letih še vedno vztrajate skupaj. Kaj je tisto »nekaj«?
Miha: Vsi smo preveč zaposleni. Cele dneve delamo, pridemo utrujeni na vajo, večina ima družine, otroke. Zdaj smo vsi stari čez štirideset in včasih je težko najti motivacijo za vaje enkrat tedensko, ker te življenje malo izmozga. Fino bi bilo živeti od glasbe, a to žal ni možno. Kaj nas drži skupaj? Mogoče to, da me je groza, če pomislim, da tega ne bi bilo več.
Viki: Vse to zahteva določen nivo koncentracije in angažmaja. Na vajah mora vsak od nas dati še nekaj ekstra od sebe. A potem nekako dobiš to vloženo energijo nazaj multiplicirano, da spet lažje zdržiš do naslednje vaje. Da ne govorim o koncertih. Takrat se vzpostavi neka povezava s publiko, kar človeka precej motivira. Če ne bi imel tega, bi bil še bolj utrujen od življenja.
Ugo: Več dobiš, kot vložiš. Muzika nasploh je najboljši terapevt, pedagog, oče in mati.
Viki Baba, glede na to, da si ti kreativna glava Bab, na kaj si pozoren, ko pišeš svoja besedila? Besedila so namreč pri vas kosti, skelet. Brez njih nič ne stoji, brez njih se nič ne rodi. V čem je njihova neustavljiva moč. Kaj te kot tekstopisca, pesnika zmami, da pustiš vse in greš napisat komad?
Viki: Osebno mi je najlepše, če se kar zgodi. Zjutraj ptički prav lepo pojo je en tak komad. Zjutraj sem se zbudil – in je kar bil. Drevo, ki je verjetno moj najljubši komad iz repertoarja Bab, sem napisal skorajda mimogrede neko osamljeno popoldne v študentskem domu v Pragi ob spominjanju na ljubo Istro. Neke druge komade pa lahko začnem in jih končam šele čez dve leti … Besede imajo zame veliko moč. Ne na kakšni družbeni, temveč osebni ravni. Sam sem začel brati relativno pozno. Miha mi je v petem razredu priporočil menda prvo knjigo, ki sem jo prebral poleg obveznega čtiva, jasno, Winnetouja Karla Maya. Ampak te indijanarice sem hitro prerastel in v sedmem razredu sem že prebral cel opus Edgarja Allana Poeja. In njegova pesem Eldorado je bila prva, ki sem se jo samoiniciativno naučil na pamet. Še sedaj jo znam. Dobro sosledje besed se mi lahko za vedno zapiše v spomin. Ko sam ustvarjam tekst, hočem biti pozoren na konfiguracijo pomenov, da mi enako dobro deluje tudi mesece po tistem, ko sem jo sestavil. Želim, da se vzpostavi neka samostojna entiteta, da te zgodba lahko nekam prestavi. S svojimi teksti, ki sem jih napisal pred približno dvajsetimi leti, sem zato enako zadovoljen kot s temi, ki jih pišem v sedanjosti. Morda to pomeni zgolj to, da nisem nič napredoval, ampak briga me. (smeh)
Za tvojo klovnovsko, obešenjaško-humorno, kvantaško poezijo se skrivata tudi žalost in ljubezen, Viki. Vsaj jaz to tako berem oziroma čutim med vrsticami. A se malo skrivaš za njimi?
Viki: Sam sicer verjetno tega ne bi izpostavil, a mi je, sedaj po treh letih psihoterapije, jasno, od kod bi to nemara lahko izviralo. Nekaj, kar na nezavedni ravni pokasiraš v rani mladosti in te potem spremlja celo življenje. Besede, besedila so način, kako izraziš svoje čustvovanje.
No, da te ne bom spravila v zadrego. Hočem reči, da imajo ti komadi veliko več globine, veliko več čustvovanja med vrsticami, kot je to očitno na prvi pogled.
Viki: Verjetno sem zadovoljen s tekstom šele takrat, ko na neki ravni začutim resnico. Ko komad stoji, je verjetno to zato, ker je tako resničen sam v sebi. Gre za to, da se postaviš v neko vlogo in se tam počutiš resnično.
Ali vsa poezija, ki jo napišeš in prineseš na vaje, postane del repertoarja Samih bab?
Ugo: Morda do te ugotovitve pridemo preko dela.
Miha: Nikoli ni težava v tekstu. Včasih nam glasbeno ne znese kak tekst preliti v dober komad. Dejansko včasih ne znamo narediti glasbene podlage. Spet drugič se zgodi, da čez dve leti zopet vzamemo komad, s katerim smo se mučili pred leti, in kar steče.
Ugo: En tak komad smo posneli za novi album, a smo se potem odločili, da ga ne uvrstimo nanj (Zato te varam). Ko smo ga poslušali s svežimi ušesi, smo ugotovili, da mu malo manjka, da ne stojimo čisto za njim. Ni prišel skozi naše gosto, kritično sito.
Kakšen je proces ustvarjanja muzike pri Babah? Sprehodite nas čezenj.
Ugo: Viki prinese osnovno idejo muzike, iz katere se lahko črpa. Nato se v času celega procesa ugotavlja, ali je to prava barva, čustveni naboj sporočila. Včasih se igramo s tem in na žalostna sporočila dajemo bolj vesele tone, muziko ali pa gremo v bizarnosti. Teoretična glasbena podlaga je v drugem planu, zgodi se samodejno. Ves čas kršimo pravila. Proces je lahko tudi zelo dolg. Tak je na primer prej omenjeni komad, ki ni bil uvrščen na novi album. Eno leto smo ga preigravali in preizkušali, a se na koncu ni izšlo. Proces je torej kompleksen, zahteva prisotnost vsakega od članov in možnost iskanja lahko tudi v neko povsem drugo smer. Tak komad je, denimo, Nor, ki je zelo čuteč, počasen, ambientalen, filozofski. Pa smo ga poskusili tudi v marjango pa v blues stilu.
Kako se potem odločite, katera bo tista prava?
Ugo: Včasih zelo težko. Na koncu vsi zaupamo Vikiju, ki poudari kakšno stvar, ki je nismo videli prej, ker smo bili v zanosu kreativnega toka. Na koncu zmaga pravičnost do teksta.
Viki: Avtokracija (smeh).
Miha: Smo demokratičen bend, odločitve sprejemamo skupaj, če pa kljub vsemu Vikiju še vedno kaj ni všeč, da veto. (smeh)
Kaj nam novega prinaša Vražji bend, kako je nastajal? Naelektrili ste se. Zvenite bolj blues-rockersko, tudi prog-rokersko, Ugo žge tudi funk rife.
Viki: Četrti album bi moral biti nekaj povsem drugega, pa nas je spomladi 2015 Jure Longyka povabil na naše druge samostojne Izštekane in takrat smo se odločili, da to zapopademo v smislu razgaljanja Samih bab. Za ta nastop smo se pripravljali tri četrt leta, pripravili smo čisto nov repertoar. Poanta je bila, da gremo skozi zgodovino benda, da se člani predstavijo skozi nove komade. Ta plošča je najbolj demokratična tudi v tem smislu, da je na njej Maretov tekst (Hudobec), dva Mihova (Sistem in soavtorski Nor). Tudi Ugotu smo dali nekaj prostora, da se je razbesnel, da ni imel samo homeopatskih solov (smeh). Ta program nam je bil všeč, tudi na Izštekanih je dobro izpadel, pa smo se dogovorili, da ga bomo igrali še v živo. V Štihovi dvorani v Cankarjevem domu smo ga januarja 2016 izvedli pred publiko. To je bil eden naših najboljših koncertov. Takrat smo se odločili, da to zabeležimo v obliki plošče. Šli smo snemat v Zagreb v studio Kramasonik s Hrvojem Nikšićem. To je bila Buhova ideja, ker je z njim že prej sodeloval. Naša ideja je bila, da bi posneli štiri komade za kak EP. Buh pa je v enem večeru odbobnal in posnel kar osem komadov, in tako smo bili ostali to primorani dopolniti. V dveh vikendih smo potem posneli LP.
Ugo: Tudi možnosti tega studia so bile dobre, ker je starinsko usmerjen in ima tudi trakove. Nismo snemali analogno, ker ta naprava takrat ni bila na voljo, smo pa snemali z zelo toplim in prijetnim zvokom. Nikšić je dobro izkoristil možnosti, ki jih ima na voljo. Zvok plošče je torej zelo analogen, miksana je bila na analogni trak. Že v osnovi se je iskalo zvok topline inštrumentov, glasu. Užitek je bilo snemati.
Kljub vsemu pa zvok Samih bab še vedno sloni na ubranem večglasnem fantovskem petju (nekje med ljudskim, zborovskim petjem in barbershop kvartetom). Vsi člani pojete. To je vaša posebnost. Vaš sladki anahronizem. Kaj vam pomeni?
Ugo: A cappella petje je najmanj, kar lahko narediš, da narediš največ, kar je možno. Nič ne igraš, besedilo je neposredno zapeto, nosi največji kinetični naboj. Ko delamo komad, so nam vokali najpomembnejši, tam si damo duška. V pop muziki je tega manj, ker iščejo, kako bi z inštrumentarijem naredili komad. Mainstream je po mojem mnenju zgubil vsakršen stik s sporočilnostjo, vse skupaj je kot vaza, ki jo daš na mizo zato, da jo boš gledal.
Miha: Na eni strani mi kot neki lepi, angelski glasovi, na drugi pa Viki s svojim brundanjem, dretjem in kruljenjem.
Ko se že pogovarjamo o bendih, večina glasbenikov igra v mnogih bendih, razkropljeni so po mnogih projektih. Kaj pa vam pomeni biti v bendu? Igrati v Samih babah?
Miha: To je velika prednost, vsaj zame. Poznam veliko glasbenikov, ki imajo težave najti ekipo in z njo nastopati, ker morajo glasbenike najeti in jih dobro plačati. Mi se morda sploh ne zavedamo, kako veseli smo lahko, da smo klasičen bend, ekipa, ki skupaj diha in dela.
Viki: Že človek moraš biti tak, bendovski. Že res, da je skupinska dinamika lahko včasih malo naporna, kot vsako drugo sobivanje, a na ta način res lahko pelješ zgodbo naprej. Če gledaš naš prvi album in tega zadnjega, ne bi rekel, da je to isti bend. Za nas pa je to logično, ker smo v vsem tem času šli prek razvoja, ki ga ne moreš opraviti, če nimaš rednih srečevanj, druženj in razumevanja drug drugega. Sedaj ko delam komade za Babe, velikokrat razmišljam že v naprej, kako bomo kaj izvedli, ker poznaš pluse in minuse vsakogar. To so tako omejitve kot prednosti.
Glede na to, da imate ob izdaji nove plate vedno na zalogi materiala še vsaj za eno, me zanima, v kakšno smer se boste podali, na katerem križpotju čaka hudič, ki trguje z dušami?
Viki: Verjetno bomo šli nazaj na realizacijo tistega albuma, ki nam je ušel – tistega, ki smo ga planirali za četrti album, preden nas je Longyka zvabil v že omenjene Izštekane. Gre za pretežno akustične zgodbe, a za relativno precej drugačno zvočno sliko od tiste na prejšnjih akustičnih albumih, ki smo jih posneli kot kvartet.
Zakaj je Vražji bend naslov novega albuma? Zato omenjam tega hudiča na križpotju.
Viki: Ideja je bila Mihova. Gre za lep šanson Ervina Fritza in Bojana Adamiča, prva ga je zapela Meri Avsenak. No, glasbeno smo ga sicer zelo pregnetli in Fritz je bil nad našo verzijo tako navdušen, da je posebej za nas napisal še dodatno kitico in s tem svojo zimzeleno pesem dobesedno poosebil za nas. Kar nam je v čast!
Tale verz se mi je v zgoraj omenjenem komadu najbolj vtisnil v spomin: »Bend otroka bo priznal.« Kaj, kdo je ta vaš otrok? Novi album?
Viki: To vprašanje bi sicer moralo biti namenjeno Fritzu, a lahko ti povem, kako to dojemam jaz. Vražji bend, kot je Miha predlagal za naslov albuma, nima veze s hudičem, ki si ga omenjala. Pomensko gre bolj za nekaj v smislu »prekleto dober bend« oziroma »bend, ki si upa«. Ob tem lahko morda omenim citat iz kritike našega koncerta, ki je bila objavljena na spletni strani Radia Študent: »Kamor si hudič sam ne upa, pošlje Same babe.« Vražji bend torej pomeni ultimativno bendovstvo, gre za bendovsko povezanost v smislu »Vsi za enega, eden za vse«.