Sanjavi elektro pop prvenec

Izstopala je s svojim ekstravagantnim videzom in sprva nismo vedeli, ali gre zgolj za odrsko in medijsko ustvarjeno resničnost ali pa je edinstvenost karta, na katero bo dejansko stavila vse in tudi dostavila tisto, kar so obljubljali prvi vtisi. Vedeli smo, da je Sara Briški Cirman, ki elektro-art pop ustvarja pod umetniškim nazivom Raiven (krokar), izučena harfistka in solo pevka, kar pomeni, da ji resen dril z naukom o glasbi na čelu ne more biti tuj. In naj kar orišem, zakaj je ta reč vse prej kot zanemarljiva … 

Pred štiridesetimi leti, v času popevk in džezovskih ansamblov, sta kantavtorstvo in predvsem punk ključno doprinesla k demokratizaciji zabavne glasbe, kar pomeni, da je njeno ustvarjanje in izvajanje postalo dostopno vsakomur. Manj kot desetletje kasneje se je zgodila še ena poenostavitev, ko so Marijan Smode, Goran Šarac in Vojko Sfiligoj odnesli sintesajzerje in ritem mašine na podeželje in jih zmešali z narodnozabavnostjo. Pri obeh skrajnostih – tako pri hreščavem punku kot pri popularnih izvajalcih, kakršnih so bili Rendez-Vous, Don Juan in Simona Weiss – je šlo za preigravanje osnovnih tonalitet in otroško strukturo pesmi: dve kitici, zapomnljiv refren in bežen inštrumentalni vložek, vse skupaj pa ni trajalo več kot štiri minute. To je še danes osnovna struktura radiu prijazne zabavne glasbe, ki pa se je, večinsko gledano, v naslednjih desetletjih zbanalizirala tudi v besedilnem smislu. Ne govorim samo o študentskih žurih, ki jim poveljujejo kalibri à la Damjan Murko, temveč tudi o vokalno povprečnih pop uspešnežih, ki v American Idolu ali The Voice ne bi prišli niti skozi prvo izbirno sito (pri ženskah v Sloveniji je situacija boljša), pa o tem, da nacionalno televizijo spet prežemajo komercialni domačijski zvoki in starinska popevka, in navsezadnje o jezikovno neinventivnih in v medlo angleščino zatujenih besedilih današnjih rock generacij. V vsej tej popreproščenosti, ki se komaj še ozira na svetovne trende in na studijsko, koncertno in medijsko tehnologijo brezmejnih (z)možnosti, izvajalci, ki gledajo naprej in to počnejo na solidnih muzikaličnih temeljih, toliko bolj izstopajo.

Znotraj EDM sfere je kar nekaj žanrov, ki se jih trojica zaenkrat dotakne le bežno ali v zametkih (npr. dub step, art pop), in čeprav je kakovost pričujočega albuma tudi v tem, da ni bil sestavljen na hitro, temveč si je trojica za raziskovanje zvoka vzela kar nekaj časa, bi to eksperimentiranje veljalo v prihodnje še okrepiti.

In kakšni so dejansko svetovni trendi v pop rocku? Leto 2017 je bilo leto, ko so britansko-ameriški rockerji iskali svoj elektronski pop zvok (Foo Fighters, Beck, Spoon, Paramore …), da ne govorimo o tem, kako se vse od začetka sodelovanja skupine Coldplay z Brianom Enom v (indie) rock všteva do skrajnosti spoliran studijski zvok, kakršnega med drugim izvajajo Imagine Dragons, alt-J ali Everything Everything, nekateri seveda inovativno. Opazke, da najvplivnejša glasbena skupina v zgodovini ni več The Beatles, temveč Kraftwerk, so iz leta v leto bolj na mestu, elektronika se v današnjo glasbo namreč plazi zavestno, spet drugič pa spontano – skozi proces snemanja in masteriziranja. Prisotna je na vsakem koraku, v vseh slogih in zvrsteh, na lestvicah pa seveda prednjači kot dance, hip-hop in r'n'b. Zaradi enormne inflacije elektronskega pop rocka seveda ni vseeno, kakšen se nam na koncu ponuja. Pop pesmi, ki so jih v času Beatlov snemali na štirih do osmih kanalih, so v tem tisočletju zamenjale tehnično sofisticirane kompozicije, ki se morajo zaključiti do četrte minute, ker to narekujejo radijski standardi. In tudi s pesmimi na pričujočem albumu Magenta (magenta je poleg rumene in cian modre ena od osnovnih tiskarskih barv) ni nič drugače. Ustvarjanje elektro popa, v čemer še vedno prednjači Videosex, je bolj dostopno, kot je kdajkoli bilo, a je po drugi strani toliko težje doseči inovativno kakovost. Včasih ima prste vmes tudi nauk o glasbi …

Ko je za televizijsko oddajo Infodrom enajstletna novinarka vprašala Raiven, kako pomemben je za glasbenika videz, ji je ta neposredno odgovorila, da je videz v popu pomemben, saj »je tudi publika taka, da bolj gleda glasbo, kot pa posluša«. Odgovor kaže, da se zaveda tako podhranjenosti občinstva s kakovostnim domačim popom kot lastne avtorske vloge. Ličila, kostumi, barve, poudarjena androginost in posledično prevpraševanje spolnih identitet so bili značilni tudi za izvirni val sint popa ter nove romantike v začetku osemdesetih let ali navsezadnje za fenomen Lady Ga-Ga pred desetletjem, zato je treba Raiven brati tudi v luči poguma pri odpiranju progresivnih vprašanj, ki jih bolj odpira s pristopom kot pa s samimi besedili. Ta so planetarna in vesoljna. V njih nenehno »beži« in »leti«, odhaja »daleč stran«, »sije«, »žari«, odpira »jadra« in »sanja« v dvoje, s čimer, denimo, prikliče v spomin pop poslastico Guštija in Polone GP iz leta 2005, spominja pa tudi na trenutke iz karier Neishe in Leeloojamais.

Komaj enaindvajsetletni pevki pomagata pri snovanju glasbe uveljavljena inštrumentalista Tadej Košir in Jernej Kržič, ki ju poznamo vsaj iz zasedb Muff in Neomi, skupin torej, ki prav tako stremita k ustvarjanju sodobnega (ženskega) vokalnega popa. Seveda si lahko dasta pri Raiven veliko več elektronskega duška, kar pa je v resnici nekaj, kar bi si v prihodnje želeli v še večji meri. Znotraj EDM sfere je kar nekaj žanrov, ki se jih trojica zaenkrat dotakne le bežno ali v zametkih (npr. dub step, art pop), in čeprav je kakovost pričujočega albuma tudi v tem, da ni bil sestavljen na hitro, temveč si je trojica za raziskovanje zvoka vzela kar nekaj časa, bi to eksperimentiranje veljalo v prihodnje še okrepiti.

O pesmih ne bom govoril na dolgo. Velja si jih poslušati počasi in v miru, z dobrimi zvočniki. Velja si jih tudi pogledati. Po dveh več kot solidnih poizkusih morda v prihodnosti uspe preboj na Evrovizijo. Ima Raiven še veliko povedati? To ve samo ona. Nebo je odprto.