Še-pet

Šepet je eden prvih šumov, ki jih slišimo v zunanjem svetu. Nežno šuštenje pomirja, nam ponudi občutek varnosti, v zrelih letih pa ga v istem duhu izročamo naprej. To imenujem zvočno izročilo. Verjetno se bomo vsi strinjali, da ima šelestenje besed ljubljene osebe na naše uho posebno mesto v razponu občutkov vsakega posameznika. Šum šepeta nima spola. Ima le starost, ki jo zlahka določimo. Je samo piš, glas brez zvoka, ki popiha mimo glasilk. Ustvarimo ga popolnoma naravno, univerzalen šum je. Vsak šepet ima svojo zgodbo, ki govori več kot besede. Ko nekdo šepeta, se naša pozornost preusmeri točno tja, v jedro izšepetane besede, prisluhnemo mu bolj kot navadnemu pogovoru, katerega bistvo velikokrat preslišimo. Eden bolj znanih šepetov v filmski industriji, blizu naši generaciji, je »I see dead people …«, ki ga v filmu Šesti čut izgovori Cole Sear (Haley Joel Osment). Spomnim se, kakšen občutek mi je kot najstniku ta šepet vzbudil. Spoznanje, srh, dolg zadržan vdih, razplet in olajšanje naenkrat. (Pre)dolg, zadržan izidih z otopelim izrazom na obrazu. Zagotovo je bil to eden od trenutkov, ki me je kot mladostnika zaznamoval do te mere, da sem začel razmišljati o moči izražanja, ki ga v delu z gledališči lahko dodobra predelujem in preučujem. Dokler zavedanje tega ostane na odru, za tremi stenami, verjamem, da se lahko ustvarijo izjemne predstave, performansi, celo koncerti. Postavljanje teh emocionalnih učinkov vsakdanjemu življenju je lahko področje z zelo krhkimi tlemi. Manipulacija, ki nam daje moč v medčloveških odnosih, nas pripelje do prepada, nezmožnosti odprtega komuniciranja, ki je, četudi z brenčanjem, pomembno za osebni razvoj in razvoj družbe nasploh.

Poimenoval ga bom prvinski šum, ki so ga (ne)spretno izkoristili predvsem v filmski in glasbeni industriji ter gledališču. Še posebno rad namreč spremljam naravne pojave v umetno ustvarjenih prostorih človeškega izražanja.

Kliše šepeta v glasbi se pojavi, recimo, v skladbi Good night skupine The Beatles iz leta 1968, kjer se Ringo Starr absolutno briljantno, a tako zelo nedolžno preizkusi tudi kot pevec. Na koncu skladbe zašepeta in vsem poslušalcem (verjetno tudi sebi, z zvočnim izročilom svoje matere) zaželi lahko noč. Za moj okus sicer zelo teatralno, vendar bi najbrž tudi sam v tistem času iskal podobne rešitve, tj. »nove« smeri izražanja v razvoju glasbene industrije, kot jo poznamo zdaj. Predvidevam, da je po vzoru takratnega vzpona televizijskih muzikalov, na katere se je oprijela množica ljudi (najbolj znan iz tistega obdobja je Moje pesmi, moje sanje iz leta 1965), tudi skupina The Beatles dobila navdih. Harmonska zgradba, zgodba, nostalgična melodija in inštrumentarij so namreč dokaj podobni omenjenemu muzikalu.

V središču mojih razmislekov o šepetu in njegovih razsežnostih prevladujeta vprašanje med spoloma in kakšne ideale je ustvarila naša družba. Šepet moškega v glasbi, razen redkih izjem seveda (to bi sicer spadalo pod temo pol šepeta), predstavlja nekaj popolnoma drugega kot šepet ženske. Velikokrat ga od vokalistov slišimo v metal glasbi, progresivnih eksperimentalnih skupinah, tudi v hip-hopu. Pri metalu, recimo, se ga uporablja kot nekaj strašnega, mističnega, po moji oceni gotično obrednega, medtem ko ga med predstavnicami nežnejšega spola – da, namenoma sem omenil ta izraz – slišimo večinoma v skladbah, ki nas napeljujejo k drugim občutkom, in za tem ni nič strašljivega. Na kratko, cilj je zapeljati, pritegniti in poslušalcu/ki vzbuditi občutke ugodja in na najcenejši način v vratolomno dragih produkcijah vzbuditi tisti pristni občutek, ki ga v resničnem življenju ne znamo izraziti. Ena najbolj znanih »šepetalk« je Madonna (ne morem niti mimo Jane Birkin s Sergeem Gainbourgom v skladbi Je t’aime … moi non plus), ki je svoj šepet v glasbeni industriji izvrstno dodelala in seveda vnovčila. A za kakšno ceno? Da se množica ljudi, predvsem moških, zgleduje po idealu ženske, katere vloga je veliko več kot to. Tudi najstnice, ki bodo nekoč odrasle, si preko takšnih impulzov in podob ustvarijo napačno in izkrivljeno predstavo o njihovi vlogi v družbi. Da, tukaj smo, živimo nekakšno plastično življenje, kjer dosledno upoštevamo vsako opombo, držo, bližino, distanco, samo da ugajamo. Komu že? Svoje feministične poglede bom raje delil ob kakšni drugi priložnosti, predvsem zato, da ostanem na začrtani poti, ki jo delim v tem zapisu.

Milijone ljudi išče zadovoljstvo in mir preko računalniških ekranov, zato se mi kljub vsem vprašanjem glede etike, estetike in pomislekov zdi prav, da omenim tudi dokaj nenavaden trend, ki je zadnje desetletje, predvsem v zadnjih letih, postal zelo popularen na spletu, in sicer ASMR (slovensko: avtonomni senzorični odziv meridianov). Že po številu ogledov teh videov, kjer večinoma najstniki/ce tik ob mikrofonu umirjeno šepetajo, praskajo po mikrofonu z nohti ali s čopiči, režejo papir, kar sproža številna vprašanja, o katerih bi bilo dobro premišljevati širše in globlje.

Eden bolj znanih šepetov v filmski industriji, blizu naši generaciji, je »I see dead people …«, ki ga v filmu Šesti čut izgovori Cole Sear (Haley Joel Osment). Spomnim se, kakšen občutek mi je kot najstniku ta šepet vzbudil. Spoznanje, srh, dolg zadržan vdih, razplet in olajšanje naenkrat. (Pre)dolg, zadržan izidih z otopelim izrazom na obrazu. Zagotovo je bil to eden od trenutkov, ki me je kot mladostnika zaznamoval do te mere, da sem začel razmišljati o moči izražanja, ki ga v delu z gledališči lahko dodobra predelujem in preučujem. Dokler zavedanje tega ostane na odru, za tremi stenami, verjamem, da se lahko ustvarijo izjemne predstave, performansi, celo koncerti. Postavljanje teh emocionalnih učinkov vsakdanjemu življenju je lahko področje z zelo krhkimi tlemi. Manipulacija, ki nam daje moč v medčloveških odnosih, nas pripelje do prepada, nezmožnosti odprtega komuniciranja, ki je, četudi z brenčanjem, pomembno za osebni razvoj in razvoj družbe nasploh.