Še vedno smo samokritični

V pogovoru z Nikom Jugom, basistom petčlanske heavy blues rock zasedbe Stray Train iz Ljubljane, sva poskušala odkriti ozadje uspešnega delovanja že od samih začetkov. Od ustanovitve skupine leta 2015 so njeni člani konec novembra izdali že drugi album, Blues from hell, ki so ga kmalu po izidu predstavili v živo pred polno dvorano Komuna v Centru urbanih kultur Kino Šiška. 

Zakaj ime zasedbe Stray Train?

Niko: Ime združuje vsaj dva pomena. Vsak od nas bi rad v življenju nekaj dosegel, vsakdo bi rad v življenju delal tisto, kar si želi. Vendar moraš v prvi vrsti poskrbeti za preživetje. Ni pa nujno, da te takšno delo za preživetje veseli. Če vztrajaš v tistem, kar bi rad, se to tudi uresniči. Ime v sebi nosi to dvojnost življenja med nujnostjo in veseljem. Stray Train je potepuški vlak, s katerim raziskuješ poti in stranpoti življenja, in če si odločen, te na koncu vendarle pripelje do željenega cilja.

Še vedno smo dovolj samokritični. Zavedamo se, da moramo delati dobre komade in vlagati še mnogo energije v delovanje benda. Kljub vsem dosežkom se zavedamo, da smo majhen bend, ki mora sam poskrbeti za večino organizacijskih in izvedbenih del.

Kakšni so bili začetki delovanja zasedbe, ki segajo v leto 2015?

Niko: Z Juretom, kitaristom, se poznava že od prej, sodelovala sva v zasedbi Cover Lover, v kateri smo preigravali priredbe znanih skladb. Žur bend, ki je dosegal nek kvaliteten nivo, in tam se je začelo najino glasbeno poznanstvo. Kmalu me je Jure povabil k sodelovanju v nov blues rock projekt, s katerim bi kot nekakšen hišni bend igrali v Orto baru. Odločitev, da se pridružim, sem sprejel z zavedanjem, da je glasbeno formo potrebno vzdrževati. Tudi sam blues rockovski žanr mi je bil od vedno blizu. Že pred mano je z Juretom začel sodelovati Boban, še en kitarist, s katerim smo potem skupaj iskali preostale člane. Jure je kasneje v zasedbo pritegnil še pevca Luko. Še prej smo poskusili s pevko Renato Mohorič, ki sedaj ustvarja pri zasedbi I.C.E. Njen raskavi glas je bil primeren za tisto vrsto glasbe, ki smo jo želeli ustvarjati. Kljub temu da se poznamo že od prej, se z njo nismo ujeli. Pravzaprav je imela Renata že takrat odprte druge projekte in ji ni uspevalo prihajati na vaje. Prvi bobnar je bil Luka Čadež, prav tako Juretov dolgoletni znanec, s katerim smo sodelovali že v srednješolskih bendih. Že na prvih vajah smo začutili glasbeno povezanost. Lahko imaš veliko bendov, vendar iskrica ne preskoči vedno. Prvo leto smo igrali zgolj priredbe, v glavnem pred občinstvom Orto bara. Odzivi so bili dobri. Na tonskih vajah smo namesto igranja priredb skladb kakega Garyja Moora, začeli improvizirati, kar je prineslo prve avtorske zametke bodočih skladb. Stvari in občutki so se ujeli v pravem trenutku. Ko je klub v poletnem času zaprl vrata, smo začeli ustvarjati lastno glasbo. Že po nekaj vajah smo uspeli ustvariti kar nekaj skladb. Po poletnem premoru smo nadaljevali in septembra v kratkem času pripravili ves material za prvo ploščo Just 'Cause You Got The Monkey Off Your Back Doesn't Mean The Circus Has Left Town. Naslov smo si sposodili pri priljubljenem, žal že preminulem komiku Georgeu Carlinu. Album smo šli snemat januarja 2016. V treh dneh smo posneli praktično vse in izkoristili še dva dneva za finalizacijo posnetkov z nasnemavanjem tolkal in hammond orgel. Z izjemo vokala smo posneli vse skupaj – dve kitari, bas in boben. Studio Amsterdam Recording Company je izvrsten prostor in nudi vso potrebno opremo, da smo posneli zvok, kakršnega smo želeli. Prvi dan smo v studijskem skladišču poiskali primerno opremo in se dalj časa ukvarjali s postavitvijo, ozvočevanjem bobnov. Kar ne preseneča, saj je bil snemalni mojster tudi sam bobnar. Vokal smo posneli kasneje v Ljubljani pri znancu iz zasedbe I.C.E. Vokala se ne da posneti na hitro, ker loviš dnevno formo vokalista. Vse posnetke skupaj smo poslali nazaj v Amsterdam, v drug studio, k zvočnemu mojstru, ki je naredil pravi surov blues kitarski album. In takrat smo se začeli odločati, ali bomo ves čas igrali za pivo ali pa se bomo poskušali umestiti tako, da zaslužimo vsaj za izid albuma. Takrat je padla odločitev za sodelovanje z nemško založbo SAOL.

Kot si rekel, je bil izbor blues rock žanra dogovorjen že na začetku. Zakaj prav blues rock, žanr, ki izhaja iz ustvarjanja bendov konec šestdesetih in z začetka sedemdesetih let? Časovno oddaljeno obdobje, in vendarle ... 

Niko: Ja, star žanr, vendar smo vsi s tem odraščali, jaz z Gansi (Guns ’n’ Roses), Bon Joviji, Nirvano in kasneje z grungem. V našem blues rocku je slišati veliko hard rocka. To je to, kar smo si vsi želeli in nam pred tem ni uspelo udejanjiti z drugimi bendi, ki ponavadi sledijo razmišljanju, da se je treba komercializirati in za vsako ceno priti do predvajanj v različnih medijih. Tako ne moreš izraziti tiste glasbe, ki jo čutiš. Po drugi strani opažam revival, vračanje tega žanra. Samo če pogledam benda, s katerima smo igrali, Blues Pills in Kadavar, sta oba nekakšen retro psihedeličen bend. Francosko-švedska glasbena naveza z ženskim vokalom Blues Pills igra blues rock po vzoru Janis Joplin, druga zveni kot heavy metal kakega Black Sabbatha. Obe zasedbi polnita manjše in srednje dvorane po Evropi. Nemško-francoski bend Kadavar več igra po Nemčiji. Ljudje to hočejo in hodijo na koncerte.

In kakšna je bila pot zasedbe Stray Train na evropske odre?

Niko: Kot sem že želel povedati, preden si me prekinil: ko smo posneli ploščo, smo vedeli, da z našo muziko pri nas ne moremo uspeti. Air-playa, radijskih predvajanj, nismo pričakovali, ker smo za večino radijskih postaj pretrdi, za Radio Študent pa premehki (smeh). Tako smo poiskali nemško založbo SAOL. Če si majhen slovenski bend, ne moreš pričakovati, da te bodo tuje založbe našle kar same. Založba SAOL – Service For Artist Owned Labels skrbi za promocijo in distribucijo, povezano z delovanjem bendov, ki ploščo izdajo v samozaložbi. Za uslugo vzamejo del kupnine od prodanih plošč. Delo so opravili res izvrstno. Kar naenkrat so bili prispevki o Stray Trainu povsod. V Metal Hammerju, v Classic Rock magazinu smo lahko prebirali recenzije o naši plati. Na podlagi velike medijske prisotnosti se nam je javil agent iz Nemčije za sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi koncertov. Že čez kakšen mesec po dogovoru o sodelovanju nam je poslal spisek koncertov z datumi. Sam sem spisek z datumi prejel v porodnišnici in pomislil, pa vendar ne zdaj ... In akcija. Treba je uskladiti službo in dom ter pomisleke o stroških. V bendu mora to storiti več posameznikov. Po mojem mnenju večini naših bendov ne uspe zunaj, v tujini, ker tega nimajo urejenega. Težje se v tujino prebijejo bendi kot pa posamezni glasbeniki.

Koncertna turneja, ki jo je sestavil nemški koncertni agent, je obsegala enajst evropskih držav v družbi z zasedbama Kadavar in Blues Pills. Pomembna izkušnja je ponudila vpogled v različne pristope v odnosu do koncertne turneje.

Niko: Blues Pills je na visoki organizacijski stopnji, ritem skupine na turneji sta dva ali trije zaporedni koncerti, nato sledi dan odmora, verjetno mora vokalistka več počivati. Na drugi strani smo Stray Train in Kadaver igrali tudi v dnevih, ko so v Blues Pills počivali. Na koncu je bila razlika v številu koncertov, zasedba Blues Pills je imela v petinštiridesetih dneh trideset koncertov, mi pa več kot štirideset. Za bend dan počitka pomeni še en dan več stroškov za prehrano benda, najem avtobusa prav tako teče. Koncerti z Blues Pills so se odvijali v prostorih za tisoč petsto do dva tisoč petsto ljudi. Ko smo v prostih dnevih igrali samo s Kadavar, smo nastopali v glavnem v manjših lokalnih prizoriščih za sto do dvesto ljudi.

V podobni, manjši dvorani Komuna Centra za urbano kulturo Kino Šiška je Stray Train zadnjo soboto v novembru predstavil sveži drugi album, Blues from Hell – The Legend of the Courageous Five. V polni dvorani je ružil metaliziran blues rock potepuškega vlaka in popeljal razpoloženo publiko po razvejani železni cesti v iskanje znanega in neznanega. Nekaj težav je bilo z zvokom zaradi steklene stene zadaj, od katere se zvok odbija nazaj proti odru, kar pa ni bistveno vplivalo na razpoloženje v tistem pomembnem trenutku, kot lahko potrdim kot del tedanje koncertne množice. Od izida prvega albuma je minilo manj kot leto in pol, vmes je potekala koncertna turneja po dvanajstih evropskih državah. Izredno hiter tempo ustvarjanja novih skladb kaže na glasbeno povezanost in predanost vseh v bendu. 

Niko: Drugi album smo posneli letos februarja. Že decembra smo imeli postavljenih dvanajst komadov, januarja smo jih pilili in si vzeli čas za besedila. Sicer večino rifov kot idejnih zasnov prinese kitarist Boban. Ko jih odigrava skupaj, se tudi ostali hitro vključijo v ustvarjanje skladbe. Idejo skupaj oblikujemo in pustimo, da malo stoji. Kasneje se vrnemo k skladbi in jo dokončamo. 

Če dodaš nekaj besed o hiper kreativnosti, nujnosti prisotnosti s stalno novo izdanim materialom ter kontinuirani koncertni prisotnosti ... 

Niko: Če novih albumom ne izdajaš na kratek rok, te večje založbe ne bodo niti povohale, če ne hodiš na turnejo, te poslušalci ne poznajo. Ko že govoriva o povezani ustvarjalnosti benda, naj povem, da se v kratkem dobimo in začnemo z ustvarjanjem nove plošče. Ni nam uspelo, tako kot po izidu prve plošče, da bi jo sestavili in odšli na turnejo. Do takrat imamo čas, da pripravimo nov material, še preden gremo spomladi na naslednjo turnejo. 

Stray Train je med mesec in pol trajajočo evropsko turnejo po dvanajstih državah razprodal prvenec. Sledil je ponatis albuma Just 'Cause You Got The Monkey Off Your Back Doesn't Mean The Circus Has Left Town v sodelovanju z nemško založbo SAOL. Druga plošča, Blues from Hell, prav tako posneta v Amsterdamu, je izšla tudi s podporo domače založbe Dallas Records. Kaj pričakujete od tega sodelovanja?

Niko: Dallas bo poskrbel za promocijo in distribucijo naše muzike po Balkanu, SAOL pa bo še vedno pokrival evropska prizorišča. Pomembno je sodelovanje z lokalnimi akterji, ki poznajo tisto okolje. V marcu prihodnje leto imamo željo, da bi se odpravili na turnejo po državah nekdanje Jugoslavije.

Kakšna je razlika med domačo sceno in dogajanjem onkraj etničnih meja?

Niko: Na koncu je samo en znak, ali si igral dobro ali ne: ali na koncu, po koncertu, obiskovalci kupujejo plošče, majice ali pa jih ne. V nekaterih državah je povsem logično, da obiskovalci koncerta kupujejo na stojnici benda, in če kupujejo pri tebi in ne samo pri zvezdah večera, potem veš, da si na pravi poti. Vendar to pomeni, da moraš vsak večer odigrati na polno. Koncerti se ponekod začenjajo že ob sedmih in ljudje kljub zgodni uri pridejo. Pri nas je drugače, morda je v tujini celo lažje. Gre za povsem drugačno koncertno kulturo. Smo še relativno neznan bend, tako doma kot na tujem, vendar so bili koncerti v inozemstvu dobro obiskani. Pri nas dobiš občutek, da je prostor odprt le za nekaj izvajalcev, ki že vrsto let uspešno krožijo po slovenskih odrih in imajo dobro medijsko podporo. Smo bili pa prijetno presenečeni, da smo razprodali vstopnice na predstavitvi albuma Blues from Hell v Komuni.

Še kaj za konec?

Niko: Še vedno smo dovolj samokritični. Zavedamo se, da moramo delati dobre komade in vlagati še mnogo energije v delovanje benda. Kljub vsem dosežkom se zavedamo, da smo majhen bend, ki mora sam poskrbeti za večino organizacijskih in izvedbenih del. Nimamo tehnične ekipe, ki bi nam pripravila in pospravila oder. Za prodajo plošč in majic na koncertu poskrbimo sami. Sami se neposredno dogovarjamo za koncerte in sami odločamo o odnosu z založbami. Seveda v nekaterih primerih potrebujemo vso pomoč ljudi iz glasbenega cirkusa. Nihče ne komunicira z nekimi neznanimi ljudmi v tem poslu.