Sožitje različnih konceptov glasbene kvadrige

Festival Keltika poteka od leta 1996 (pod tem imenom od leta 2003) in deluje v okviru Zavoda Jazz Cerkno. Ta organizira tudi priljubljeni festival jazza in sodobne improvizirane glasbe Jazz Cerkno in obhaja trideset let delovanja. Zaradi njegove specifike festivalu Keltike pravijo »cikel koncertov, ki se nikoli ne konča«, saj dogodki nimajo fiksnih datumskih okvirov, v zadnjem času niti stalnega prizorišča, pač pa se selijo po osi Logatec–Kobarid, se pravi po cesti, katere se je prijelo ljudsko poimenovanje keltika. Težko bi se spomnil boljšega koncerta, kot je bil tale v Tolminu, res redko človek v eni dvorani doživi toliko čiste in bogate energije, toliko presežne muzike in presrečnega poslušalstva, ki se je kar topilo od navdušenja, sploh v finalu, ko je srca že skoraj prežgala belokranjska ljudska Pastirče mlado.

V soboto, 22. februarja, smo do zadnjega kotička napolnili tolminsko Kinogledališče (sam še nisem doživel, da bi zadnji hip prodajali celo stojišča) za praznovanje dolgoletnega delovanja, kamor so povabili nedavno nastalo zasedbo vrhunskih glasbenikov, ki imajo že izdelane kariere kot solisti ali člani različnih skupin. Ideja, da bi skupaj nastopili – svoje nastope naslavljajo Koncert štirih, se jim je porodila, ko so nekoč v zaodrju začeli spontano preigravati svoje avtorske skladbe. Takoj je bilo jasno, da je med njimi preskočila glasbena iskra in da z mešanico različnih zvrsti, ki jih vsak zase izvaja, lahko naredijo skupni projekt. In so združili osebne poetike v enovito in novo zgodbo. Na koncertnem listu se izpisujejo v tem vrstnem redu: Severa Gjurin (vokal, kitara), Rudi Bučar (vokal, kitara), Vasko Atanasovski (vokal, saksofon, prečna flavta) in Dejan Lapanja (vokal, kitara). Na prvi pogled pisana družba glasbenikov z raznorodnimi koncepti – od jazza, rocka, popa, kantavtorstva in nepredvidljivosti eksperimentalnega muziciranja do tradicionalne ljudske glasbe – je v trenutku našla formulo za skupinsko muziciranje in na mah izumila koncept za preplet naštetega. V resnici je zgodba enostavnejša, kot izgleda na prvi pogled: kot je na koncertu lepo povedala Severa, je glasba najbolj ljudska od vseh govoric, je umetnost, ki ne pozna ne notranjih ne zunanjih ovir, kot tudi ne časovnih, samo je in vse kombinacije so lahko njen magični opoj. Če se združijo v takem okviru štirje izjemni glasbeniki, vsak s svojo izpovedno močjo, se njihova energija zlahka pretoči tudi med poslušalce. Prava kvadriga, ki vleče en sam kreativni voz. 

Do sedaj so imeli le nekaj nastopov, a glas je že obšel vse vasi, ne samo devete, in ko takole v prepolni dvorani prisluhneš skladbam, ti postane jasno, da so ta hip ti štirje koncertanti ena najbolj vročih skupin pri nas. Repertoar je enostaven: v glavnem preigravajo svoje uspešnice, celo velike slovenske hite (Bučar in Severa), za obstoječi nabor glasbil pa naredijo imenitne aranžmaje, sveže in velikokrat dopolnjene, nekako nadgrajene z improviziranimi dodatki. Nikjer ni izrecno omenjeno, kdo je glavni kreator priredb, a imam, po konceptu sodeč, na sumu Dejana Lapanja, čeprav je najbolj verjetno, da je marsikaj nastalo v sodelovanju vseh štirih. Tri kitare (tudi Severa Gjurin se je občasno vključila) so vse skupaj naslonile na kantavtorsko paradigmo, ampak samo na videz, predvsem Lapanja je namreč s svojim silovitim ritmično akordičnim igranjem ter vmesnimi prefinjenimi solističnimi prebliski (največkrat po kakšni ljudski, bluesovski ali pentatonski lestvici) celoti dodajal orkestrski šarm. Rudi Bučar je orkestrski zvok plemenitil z diskretnim podčrtavanjem harmonskih temeljev, s svojim krasnim in naravnim glasom, ki enako dobro zveni tako v srednji legi kot v falzetu, da ne omenjamo narečne barvitosti besedil, pa je dodajal kantavtorsko noto. Bučar je take vrste glasbenik, da ga lahko vključiš v katerokoli zasedbo in se bo vedno znal podrediti skupini, hkrati pa vsaj za hip izskočiti iz celote in dati vedeti, da je tam. Vse omenjeno je razširila in zvočno obogatila Severa z žametnim vokalom v izjemno širokem razponu in s subtilnim interpretiranjem, pogosto v dialogu z Vaskom Atanasovskim, ki je s svojima pihaloma vsemu dal jazzovsko noto, tisti čar in žar improvizacije, ki glasbo osvobaja spon. 

Težko bi se spomnil boljšega koncerta, kot je bil tale v Tolminu, res redko človek v eni dvorani doživi toliko čiste in bogate energije, toliko presežne muzike in presrečnega poslušalstva, ki se je kar topilo od navdušenja, sploh v finalu, ko je srca že skoraj prežgala belokranjska ljudska Pastirče mlado.