Spektralna univerzalnost

Enajstega oktobra bo uradno izšel album Spektral, na katerem ponovno združujeta moči priznana domača glasbenika Žiga Golob in Andrej Hrvatin – Nimetu, ki sta že dolgo prisotna na sceni tako v spremljevalnih kot vodilnih vlogah pri različnih projektih. Žiga Golob trenutno igra kontrabas v osmih drugih zasedbah, med katerimi so Chris Eckman trio, Tamara Obrovac kvartet in bend Severe Gjurin, Andrej Hrvatin pa je tolkalec in glasbeni raziskovalec s fokusom na eteričnemu, zdravilnemu in obrednemu potencialu glasbe. V poplavi tako imenovane meditativne in zdravilne glasbe, ki jo najdemo na spletu in je pogosto plod ustvarjanja po liniji najmanjšega odpora ali celo umetne inteligence, Spektral izstopa ravno zaradi svoje jasne prizadevnosti, globine, izkušenosti in prakse ustvarjalcev. Svojo dovršenost album subtilno potrjuje, medtem ko se pretaka skozi podrobno tkane zvočne teksture, sestavljene iz kombinacije kontrabasa, različnih (ne)zvenečih tolkal in flavt.

Gledano zgolj z zvočne plati, Spektral sprva vsebuje hibridno materijo obredne ali celo šamanske in sodobne folk glasbe, bolj ko pa se razvija, bolj slišimo tudi vplive jazza, minimalizma in sodobne klasične glasbe. Album je nastajal več kot eno leto, temelje zanj pa je postavilo njuno sodelovanje leta 2018 pri drone projektu MONOLIT. Tedaj sta se glasbe lotevala veliko bolj spektralistično, a sta že takrat navdih črpala iz različnih spiritualnih praks, kot je recimo tibetansko tantrično petje menihov Gyuto. Očividno je, da sta ustvarjalca skozi čas rahlo spremenila pristop, medtem ko njuna začetna motivacija ostaja ista. Jasno je tudi, da sta v album vložila veliko truda, kar se kaže tako v produkciji (ne gre zanemariti, da je Hrvatin posvetil kar nekaj časa in sredstev raziskovanju pogojev snemanja akustične in komorne glasbe, kar se je na Spektralu izkazalo za izjemno plodovito) kot tudi v dejstvu, da sta za mastering albuma izbrala Christopha Stickla, ki je sodeloval z glasbeniki, kot so Keith Jarret, Chick Corea in Pat Metheny. 

V spremljevalnem besedili Golob in Hrvatin zapišeta, da »spektral ni zgolj glasba, temveč ritual in komunikacija, ki prinaša presežno in onkraj«. S tem poskušata pospremiti dostopnost in širino ustvarjenega materiala, ki se s svojo nedoločljivostjo lahko umesti v marsikatero okolje. Zdi se, da je bil njun cilj ustvariti univerzalni izdelek, ki nagovarja kogarkoli in vse, kar jima je nedvomno uspelo. Če bi album poslušali brez spremljevalnega konteksta, bi pravzaprav težko določili, iz katerega časovnega obdobja prihaja in v katero geografsko območje sodi. Naše izhodišče torej zahteva obravnavo albuma po kriteriju, ki sta si ga zadala ustvarjalca sama, in sodeč po tem, je izdelek tako idejno kot izvedbeno dobro zasnovan. Kompozicije so zračne in atmosferične, vendar ne v satiejevski maniri ambientalnosti. Spektral si prizadeva ustvariti pogoje za aktivno spiritualno izkušnjo, ne pa zvodeneti v nevpadljiv okoljski element. Poleg tega so predvsem na drugi polovici albuma komadi, kot so Luonnostella, Vse 3 in Take me for a Ride, po zvočni plati veliko bližje prosti improvizaciji ali delom sodobne klasične glasbe kot pa izhodiščnemu šamanizmu. 

V poplavi tako imenovane meditativne in zdravilne glasbe, ki jo najdemo na spletu in je pogosto plod ustvarjanja po liniji najmanjšega odpora ali celo umetne inteligence, Spektral izstopa ravno zaradi svoje jasne prizadevnosti, globine, izkušenosti in prakse ustvarjalcev. Svojo dovršenost album subtilno potrjuje, medtem ko se pretaka skozi podrobno tkane zvočne teksture, sestavljene iz kombinacije kontrabasa, različnih (ne)zvenečih tolkal in flavt. Čeprav Spektral ne zaide v območje radikalnega premikanja meja, predstavlja dobro razdelane, profesionalno izvedene, nepretenciozne, intimne in mestoma hipnotične komade. Njihova globina in izkušnja, ki jo ponujajo, pa je v končni fazi odvisna od tega, kako odprt in dovzeten je vsakokratni poslušalec za interakcijo s svetovi onkraj vidnega, razumskega in oprijemljivega.