30.05.2019

Spominski album

V zapuščini slovenskega panka imajo fotografije neprecenljivo mesto, po svoje so glasnejše kot sami posnetki in plošče. Tej bogati zakladnici fotodokumentov je pristavil svoje še neobjavljene fotografije Dušan Gerlica, ki jih je pritisnil na »legendarnih« koncertih v veliki menzi Študentskega naselja med letoma 1979 in 1980.

Igor Bašin

Menza pank: Študent Ljubljana, 1979/80

Dušan Gerlica

Menza pank: Študent Ljubljana, 1979/80

Študentski dom
2019

Pred osmimi leti, marca 2011, sva z režiserjem Igorjem Zupetom gostovala na mariborski II. gimnaziji z LP filmom Glasba je časovna umetnost I., ki govori o prvencu Pankrtov Dolgcajt. Po projekciji in pogovoru, ki ga je z nama izpeljal profesor Gorazd Beranič, sem imel predavanje o domačem panku, ki sem ga pospremil s fotografijami, nabranimi med raziskavo za naš LP film. Na platnu na steni se je vrtel neurejen, naključen miks fotografij z utripom ljubljanskega alter-dogajanja, od zgodnjih pankovskih dni do časov, ko so po Ljubljani že marširali in strašili Laibachovci, hardkorovci, darkerji, alter-intelektualci. V polni učilnici gimnazijcev ter s par učitelji in nekaj starši sta me v oko zbodli punci v zadnji klopi, čez katero sta se obešenjaško razlezli in ošabno brbljali. Čeprav sta puščali vtis, da ju moja govoranca sploh ne zanima, so njuni pogledi ves čas streljali na platno. Ko sem zaključil, se je izkazalo, da sta me res bolj slabo poslušali, saj je ena pristopila vprašat, od kod in od kdaj so bile te fotke. Ko sem ponovil, da gre za posnetke domače scene s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let, ni mogla skriti presenečenja: »To se je dogajalo pri nas?!? Mislila sem, da so iz Londona. Pa ne, da so bili tako odtrgani in divji v tistem času, v socializmu?!? Kot da so se strgali z verige.« 

Knjiga Menza pank nas porine v te prelomne trenutke. S surovih in robustnih črno-belih fotografij šprica spontanost in živost ulovljenih koncertnih utrinkov. Bolj kot fotografije bendov na odru pritegnejo zenico očesa obrazi in telesa, ki se prerivajo, kričijo in blaznijo pod odrom, ki z znojem, besom, divjostjo, sproščenostjo, napadalnostjo in neukročenostjo brišejo mejo med bendom in občinstvom. Priče smo iniciaciji.

V zapuščini slovenskega panka imajo fotografije neprecenljivo mesto, po svoje so glasnejše kot sami posnetki in plošče. Na njih sta zabeležena in ohranjena utrip in ropot dogajanja, spontanosti in neposrednosti. Na njih odkrivamo avtentičnost in povoje naše pank scene. Tej bogati zakladnici fotodokumentov, ki so jih škljocnili Vojko Flegar, Janez Bogataj, Nikolaj Pečenko, Tone Stojko, Jane Štravs, Siniša Lopojda, Jože Suhadolnik, Matija Praznik idr., je pristavil svoje še neobjavljene fotografije Dušan Gerlica, ki jih je pritisnil na »legendarnih« koncertih v veliki menzi Študentskega naselja med letoma 1979 in 1980. 

Leto 1979 je bilo prebojno in konstitutivno za slovenski pank, odvili so se številni pomembni, skoraj prelomni premiki. Ko se je spomladi na Radiu Študent iztekla oddaja Bodi tukaj zdaj, je novembra dobila svojo nadgradnjo z oddajo Rock fronta. Na II. programu Radia Ljubljana je začel gostovati Radio Študent z oddajo RŠ na vašem valu, Marjan Paternoster, Damjan Ovsec in Andrej Šifrer pa so širili Rock'n'roll v vsako slovensko vas. Maja 1979 se je v Mostah pri Kamniku zgodil Pop festival Moste '79, ki je zaobjel sveže sile slovenske mlade glasbe, v anale pa se je zapisal kot prvi zloglasni shod pankovskih bendov in njihove publike, za povrh pa je na tem dogodku še tlesknila iskra (sub)kulturnega spora med tako imenovano hipijevsko in pankersko ideologijo. Leto 1979 se je zaključilo z rock dogodkom leta Ljubljana je zaspana, na katerem so nastopili Jani Kovačič, Prljavo kazalište, Na lepem prijazni, Pankrti in Buldožer. V letni inventuri na Radiu Študent je bil označen za prehod iz kvantitete v kvaliteto, pomenil je afirmacijo drugačnega, »angažiranega« rocka in dokaz velikega zanimanja mladine zanj. S pankom in novim valom se je identificiralo vse več mladih, ob študentih zlasti srednješolci in tudi osnovnošolci, kar je bila največja grožnja panka. Sprožale so se prve polemike okoli panka, o njegovi rušilni sili so že razpravljali mladi intelektualci in tudi Služba državne varnosti mu je dihala za ovratnik. 

V ta splet dogodkov zagotovo sodi tudi prvi single Pankrtov s komadoma Lublana je bulana in Lepi in prazni, ki je izšel na začetku leta 1979 pod okriljem ŠKUC-a, v Teleksu pa je doživel porazno oceno izpod peresa Dimitrija Rupla pod naslovom To morate preslišati! Pankrti so si ga sposodili za motto svoje turneje, ki je bila zaradi smrti Edvarda Kardelja februarja 1979 prestavljena za mesec oziroma dva. S prvim uradnim koncertom Pankrtov v Ljubljani 20. aprila 1979, na katerem sta nastopili še Ljubljana 78 in zagrebška mlada skupina Klinska pomora, se je sprožila serija koncertov v Menzi v organizaciji ŠKUC-a in Foruma, ki so z vsem zgoraj navedenim predstavljali gradnik novorojene scene. 

Knjiga Menza pank nas porine v te prelomne trenutke. S surovih in robustnih črno-belih fotografij šprica spontanost in živost ulovljenih koncertnih utrinkov. Bolj kot fotografije bendov na odru (Pankrti, Water Pistols, Klinska pomora, Paraf, Berlinski zid, Termiti …?) pritegnejo zenico očesa obrazi in telesa, ki se prerivajo, kričijo in blaznijo pod odrom, ki z znojem, besom, divjostjo, sproščenostjo, napadalnostjo in neukročenostjo brišejo mejo med bendom in občinstvom. Priče smo iniciaciji. V anonimni množici mularije najdemo tako adolescentne obraze frontalne linije tedanje ljubljanske pankovske scene kot še deviško mlade bodoče znanstvenike, umetnike, publiciste. Ob uvodni besedi pank zanamca Marka Rusjana so objavljeni še kratki spominski utrinki akterjev in bendov Nade Vodušek, Andreja Blatnika, Valterja Kocijančića iz Paraf, Kuzel, RV Mačka, Saša Gazdiča iz benda Ljubljana 78, Uroša Feldina in fotografa Janeta Štravsa, ki nas potisnejo v dogajanje na fotografijah. Bendi na njih kot zanalašč niso podpisani, kar fotografski monografiji pridoda naboj spominskega albuma, ki ga mora imeti vsak, ki so ga ti pank koncerti zaznamovali, ki so se prerivali v prvih vrstah, ki so stegovali glave, stoječ na stolicah v ozadju …, in ki z njim lahko danes še enkrat obujajo spomine na divja in prevratniška mlada leta; če te ni bilo zraven, se pač ne moreš spominjati, kajneda. Vsekakor pa so v opomin, kako lepi in prazni s(m)o danes na selfijih.