Srečevanje dveh generacij

Po EP-ju Med borovci je tole druga letošnja izdaja Luke Gluvića, tokrat dolgometražna. Če se je na Borovcih srečeval z ameriškim folkom, starim countryjem in bluesom, je pričujoči album srečevanje dveh generacij: očetove poezije in sinovih uglasbitev. Tu je še tretji dejavnik: interpretacije, ki beležijo še eno pomembno poglavje v zgodovini uglasbljene poezije pri nas. Pričujoči album je avtorsko delo, pesmi so prav toliko njegove kot Goranove in nikjer se ne sliši, da bi se Luka »utrudil od bremen svojega plemena«; nasprotno, pomaga jih prenesti v drugo dimenzijo, kjer znova zaživijo tudi zunaj bralske izkušnje, zunaj razmišljanja o pesniških zbirkah – kot bi Gluvić in Gluvić sedla drug drugemu nasproti in začela pisati, vmes pa bi se pridružil še Rudi s tenorskim in sopranskim saksofonom, popolnoma improptu in iskreno.

Luka Gluvić ni nikoli igral na karte všečnega kantavtorstva. Njegova pot je bila vedno začrtana med meandri t. i. »americane« v bluesovsko folkovskih različicah, kjer igra country glasba, sploh v svojih prvinskih oblikah druženja z bluesom, veliko vlogo. To je še posebno razvidno iz omenjenega EP-ja, dočim ima album Cesta, ki pelje v sanje nekolikanj drugačno zvočno podobo – Gluvićevo kitaro in saksofon Rudija Javornika. Plošča je bila posneta v domačem okolju, posnetki imajo zelo analogen, žmohten občutek. Poleg tega gre za poezijo, ki je empirično tako rekoč Gluvićeva soseda, po DNK-ju pa globoko vsajena v njegov zaznavni svet. Kar seveda ne pomeni, da bi vsako tako srečevanje lahko rodilo dobro ploščo. Pomemben je zlasti dejavnik spoštovanja in avtorske sposobnosti in precejanja korenin, kar se pri Gluviću dogaja redno in praviloma z razveseljivimi rezultati. S svojimi sniderjevsko-waitsovskimi vokalnimi postopki in obvladovanjem folkovskega fingerpickinga se lahko loti tako folkičev iz Greenwich Villagea (Dave van Ronk) kot pesnikov in interpretov (Townes van Zandt). Tradicionalni bluegrass mu je prav tako domač kot blues, jazz ali tradicionalni country. V avtorskih pesmih se vse to spoji v poseben avtorski izraz, o čemer smo na naših straneh že pisali. Ta izraz je prisoten tudi tokrat.

Goran Gluvić je svojo zadnjo pesniško zbirko izdal leta 1993, zato je bilo letošnje priobčenje tovrstne nove knjige precejšnje presenečenje. Poznam ga dlje kot Zemljo pa sem zato takoj zastrigel z ušesi in ga poprosil, naj mi pošlje rezultat sedemindvajsetih let skomin (in molka). Tudi Luka ni ravno razlagal naokrog, da bo uglasbil očetove pesmi, ker tega ni načrtoval. Ideja in melodije so po njegovih besedah prišle same od sebe in jih je bilo treba zapisati. Če bi živeli v nekoliko bolj uravnanem svetu, bi na ovitku zagotovo bili zapisani eminentni gostje, ki bi prišli igrat za kolega; Goran je namreč precej pisal o rockovski glasbi, izdal je tudi knjižico o Ericu Claptonu, Luka pa verjetno ne bi imel nič proti. A morda je še bolje, da je plošča intimna in minimalistična. Takšna je tudi zbirka, iz katere so pesmi; resda z izleti v angažirano in v znan gluvićevski suh humor, ki ga poznamo že iz njegovih proznih del in dram, prav zato bi bilo odveč trditi, da gre za odmaknjeno poezijo. Kljub svojim intimnim prvinam so nove pesmi Gorana Gluvića še kako sveže in aktualne in morda jim ravno zato folkovsko-saksofonski milje v uglasbitvah zares ustreza – kot (anahronistični) kontrapunkt. Ali pa tudi ne. Pokukajmo malce podrobneje v glasbene preobleke. Medtem ko uvodna (in naslovna) Cesta, ki pelje v sanje zazveni klasično kantavtorsko v folkovski maniri (kot tudi Črni jezdec), se v nadaljevanju minimalistična glasbena pokrajina kdaj pa kdaj umakne iz »americane« v latinskoameriške ritme (Gibi), Iskanje in Ravnodušje nas popeljeta med zvoke klubskega jazza, Popoldanske težave v cashevski countryjevski folk, countryjevsko obarvano je tudi Brezno, Biseri in solze obujajo waitsovsko balado z nevsiljivimi, dobro umerjenimi saksofonskimi vložki, zaključna pesem Mesta, mesta pa meandrira med kantavtorsko in jazzovsko maniro. Kjer je prisoten saksofon, se sliši še dodaten ton otožnosti, ki nadgrajuje konceptualno dobro izbrana besedila. Ko je oče Gluvić umaknjen v blues, je vedno tudi precizno in neusmiljeno, a hkrati dobrohotno samoironičen: »Vprašanja, kdo sem, kaj lahko bi bil, / zbledijo, ko spoznanje rad bi skril, / da sem se le zaradi žensk rodil« (Mesta mesta). 

Kljub temu da je plošča nastala nenadno in nepričakovano, bi jo težko šteli zgolj kot znamenje ob poti v pričakovanju novih avtorskih del Luke Gluvića. Pričujoči album je avtorsko delo, pesmi so prav toliko njegove kot Goranove in nikjer se ne sliši, da bi se Luka »utrudil od bremen svojega plemena«; nasprotno, pomaga jih prenesti v drugo dimenzijo, kjer znova zaživijo tudi zunaj bralske izkušnje, zunaj razmišljanja o pesniških zbirkah – kot bi Gluvić in Gluvić sedla drug drugemu nasproti in začela pisati, vmes pa bi se pridružil še Rudi s tenorskim in sopranskim saksofonom, popolnoma improptu in iskreno. In spet srečamo »cesto«, že od pradavnine ključno besedo bardov in poetov, ki »ne drži ih mjesto«, kot slišimo iz stare popevke pokojnega Dujmića, cesto, kjer beseda nikoli ne pusti glasbe za sabo ... in obratno. Hodita z roko v roki in tako tudi izgineta, umolkneta nekje v daljavi. A zgolj za hip, dokler si znova ne zavrtimo pričujočega albuma.