Srečko Kosovel, nostalgija po prihodnosti

Oblaki življenja so album glasbenih recitalov poezije Srečka Kosovela ob stoti obletnici njegove smrti. To obletnico letos na različne načine obeležujejo razne kulturne institucije. Poklon deluje pristno in priča o pomenu zapuščine tragične pesniške figure, ki se izraža na drugačen način kot, denimo, Prešeren. Prešernov dan je precej meščansko in narodotvorno obarvan, temelji na utrjevanju obstoječega, a hkrati že rušečega se meščanskega reda, za katerega interpretacijo se borijo različne družbene sile, v splošnem razdeljene na dva tabora. Po drugi strani pa dogodki in izdaje ob obeleževanju stoletnice Kosovelove smrti dajejo vtis o nedokončanosti, o potrebi po nadaljevanju njegovega dela, dopolnjevanju njegovih idej in vzbujajo izvirne razprave ter spodbujajo sodobno kreativnost. Če je figura Prešerna normalizirana in čustveno nevtralizirana, pa med obujanjem Kosovelove dejansko prihaja do mešanice tragičnih in nostalgičnih nadihov, ki pričajo o potrebi po nadaljevanju in dopolnitvi. V njih se odraža tudi ponavljanje zgodovinskih bojev, življenje v času velikega prehoda, ki je tako zaznamoval tudi Kosovelovo življenje. Prešeren je na strani umirajočega reda, h Kosovelu posegamo v iskanju rešitev. Vsekakor so Oblaki življenja nekaj, kar ljubitelji Kosovelove poezije in slovenske glasbe morajo imeti, saj govorijo iz tiste odprte rane zgodnje smrti in tragičnega obdobja fašizma, ki nas nagovarja in vznemirja še danes ter nam nudi priložnost izvirnega srečevanja z vso literarno in družbeno prtljago, ki jo to prinaša.

Opisano razmerje s Kosovelom je opazno tudi na omenjenem albumu. Doživetje je morda še toliko močnejše, ker so ga posneli glasbeniki in recitatorja z Goriške, regije, ki je zaradi izkušnje italijanskega fašizma in raznarodovanja intimno povezana s Kosovelovim delom in življenjem.

Nabor sodelujočih je prvovrsten: Jure Borišč, Jošt Drašler, Anton Lorenzutti in Gal Furlan so glasbeniki, ki jih bolj ali manj še lahko uvrščamo med mlade, a imajo izjemno kilometrino in sposobnost prilagajanja. Delovali so v različnih zasedbah, nekaterih trajnejših, drugih bolj priložnostnih, prav tako so delovali tudi v različnih zvočnih kontekstih, od džezovskih in improvizacijskih do gledaliških, literarnih, ambientalnih in tako naprej. Zapovrh se tu znajdejo pod okriljem legendarne staroste Zlatka Kaučiča v vlogi skladatelja. Vokalno interpretacijo podajata uveljavljena literarna kritičarka Ana Geršak in pri italijanskih prevodih Pierluigi Pintar.

V prvem delu srečamo skladbe, napisane zvečine za Kosovelove bolj lirično impresionistične pesmi. Temu primeren je prefinjen skladateljski pristop, ki zna izkoristiti veščine vsakega glasbenika posebej. Ritem sekcija je umirjena in ambientalno usmerjena, temelji na blagih, nekoliko pridušenih kontrabasovih melodijah, zamolkli rabi činel, metlic ter sorodnih prijemih. Prav tako nostalgično odmevajoča, a zvensko zelo živa električna kitara in klarinet pa skladbe vodita prek odkruškov melodij, za katere se zdi, kot da prihajajo naravnost iz kolektivnega nezavednega in zgodovine popevk in džeza dvajsetega stoletja ter govorijo iz srca preteklosti, na meji med ponovitvijo in originalnostjo, na meji med snom in budnostjo. Nagovarjajo nas iz medsvetja zavesti in večkrat vodijo v hipnagogično zvočno izkušnjo. So skoraj kot šlagerji, ki se vrtijo na gramofonu zapuščene kraške hiše, ki smo jo slučajno odkrili na sprehodu. Temu primerno sta recitaciji izkušeno in pomenljivo šolski, prijetni v svojem neizpolnjenem nostalgičnem hrepenenju. V njih Kosovelova poezija pred nami vstaja skupaj s pesnikom, s podobami kraške pokrajine, ki jih vsebuje, s svojim zrakom in svetlobo, skoraj kot da bi jih pesnik pisal in doživljal pred nami, mi pa bi doživljali njegov osebni in družbeni svet. 

Slovenskemu izvirniku sledi italijanski prevod, ženskemu moški glas. Večinoma se izmenjujeta recitaciji celotnih pesmi, v nekaterih primerih pa se izmenjujeta tudi verz za verzom ter tako ustvarjata drugačno izkušnjo. Izmenjavanje po verzih je sicer bolj prisotno v ekspresionističnih, politično nabitih Kosovelovih pesmih, kjer se Ana Geršak izkaže z ostrejšim, agitatorskim načinom recitiranja. Te skladbe, ki očitno vključujejo tudi improvizacijo in jih najdemo med drugim v zadnjem delu albuma, zvenijo precej drugače in se opirajo na tradicijo afroameriške družbene zvočne poetike in džeza. Zahtevajo drugačen pristop in so nemara nekoliko manj izvirne. A tako delujejo predvsem zato, ker so pomešane z že opisanimi resnično unikatnimi impresionističnimi pesmimi in skladbami. Njihova vibracija je povsem drugačna, tako kot tudi njihova intenziteta, zato je zanje treba narediti preklop v zavesti. Tudi iz tega razloga si album zasluži večkratno poslušanje, saj ob prvem soočenju ne ponudi kake gladke koherence, temveč šele takrat, ko ga lahko kot poslušalci obvladamo in se naučimo uživati v njegovih raznolikostih. 

Vsekakor so Oblaki življenja nekaj, kar ljubitelji Kosovelove poezije in slovenske glasbe morajo imeti, saj govorijo iz tiste odprte rane zgodnje smrti in tragičnega obdobja fašizma, ki nas nagovarja in vznemirja še danes ter nam nudi priložnost izvirnega srečevanja z vso literarno in družbeno prtljago, ki jo to prinaša.