Štirje

Ljubljanski instrumentalni kvartet Moonlight Sky je izdal svojo četrto ploščo, ki nosi preprost naslov The Four. Gre za drugo v nizu povsem instrumentalnih, saj so se progresivni rockerji po drugem albumu razšli z vokalistom in klaviaturistom; brez glasu so tako že kar nekaj časa, pravzaprav kar nekaj let. A njihova glasba je zvočno tako zapolnjena, da vokala sploh ne potrebuje, saj so fantje tudi brez njega našli svojstven izraz, ki se je počasi, a vztrajno oblikoval že v njihovih začetkih. Moonlight Sky na lokalni (in deloma bližnji mednarodni) glasbeni sceni odre, ulice, kleti in studie guli že dobrih 15 let. In to se bendu pozna v pozitivnem smislu, saj boste tako uigrano fuzijo na naših odrih težko našli: melodije se pletejo, ritmi se lomijo, iz na trenutke kaotičnega zvoka se vijejo precizni aranžmaji. Kilometrina šteje, vztrajnost tudi. Zato ni čudno, da se za Moonlight Sky zanima menedžer legendarnega kitarista Jeffa Becka, ki je po ljubljanskem koncertu presenečeno pristopil k fantom in se čudil, kako to, da niso iz New Yorka. 

Progresivni rock in fusion na naših tleh in tudi na tleh večjih trgov danes nista ravno trendovska niša, zato je za ustvarjanje tovrstne glasbe potrebnega še toliko več poguma in samozavesti. Moonlight Sky je skozi svoje štiri plošče preživel številne transformacije, tako žanrske kot članske, a jedro sta že od začetka stroj benda in ena najunikatnejših ter najbolj dinamičnih kitar slovenske glasbene scene Miha Petric in njegov nekrvni glasbeni brat bas kitarist Janez Moder. Že kar nekaj let ju povezujejo in dopolnjujejo kompleksni ritmi mojstra baterije Žige Kožarja, piko na i pa je z novim albumom dodal novi član zasedbe Jan Sever, klasično šolani pianist, ki prisega na blues in jazz.

Glasbeno tako pisane in žanrsko neopredeljive plošče, kot je The Four, so najbolj nehvaležne za pisanje kritik, po drugi strani pa so za poslušalca najbolj pustolovske in raziskovalne. Četrta plata najde pot v poslušalca skozi uho, vendar nato jadra po hitrem vlaku v glavi. Glasba je orkestralna, vodi pa jo emocionalen naboj, kar razbije predsodke, da morata biti fusion ali progressive rock matematična, disharmonična in da zanimata le tiste, ki ustvarjajo podobno glasbo, ali, kar je še hujše, le izvajalce same. Gotovo ste že slišali primerjavo solo točke z masturbiranjem, kajne? Tukaj ni bojazni za take opazke: Moonlight Sky je emocionalen, če igra hitro, zelo hitro, počasi ali zelo počasi. Vse se nekako postavi na svoje mesto. Vse dobi zvočni smisel, neko logiko, pa čeprav je bend sila nepredvidljiv in rad sredi skladb preseneča in vpeljuje takšne in drugačne vložki, spreminja tempo ter zvišuje in znižuje glasnosti. Glasba zasedbe Moonlight Sky na ploščku The Four je, z eno besedo, močna. 

Uvodna Tour de Vir se začne v maniri, ki nas spomni na Deep Purple iz sedemdesetih letih, a kmalu bolj umirjeni toni klaviatur poletijo v nebo in začne se hiperaktivni dialog s kitaro, ki se mu nato pridruži saksofon (gost Črt Remic). Tour de Vir predstavi klasični Moonlight Sky z obveznim lomljenjem ritmov in hipnimi instrumentalnimi vložki članov zasedbe, kot smo jih vajeni predvsem s koncertnih odrov, ko publika že zavzeto miga z glavami, z nogami tepeta po tleh, z rokami pa ob točilni pult in mize. Ja, tudi progresivci vas lahko brez težav držijo na koncu sedeža. Če to znajo, seveda.

Skladba Šestka konje skoraj povsem umiri, kitara in bas začrtata pot, nato sledi bolj funky ritem, ki spaja newyorško fuzijo z nekaj makedonskega melosa, kjer se sliši vpliv Vlatka Stefanovskega, v drugem oziroma sredinskem delu pa komad zaplava v bolj psihedelične, že skoraj kozmične vode. Kjer Šestka konča, nadaljuje Makedonska s še malo več ostrine in jedrnatosti, stopničko višje gre Microcosm, medtem ko Nearest to Inexpressible vse skupaj prestavi na bolj akustično raven, kot bi se v eni skladbi srečali že omenjeni Stefanovski, njegov kitarski kolega Miroslav Tadić in eden od Petricevih večjih vplivov, John McLaughlin. 

Mojstrska hitrost in dinamika se bohotita tudi v skladbi Alegria, ki pa že nakaže prehod v bolj klavirsko dopolnjeno atmosfero. Sedma Taino se prične obetavno rockersko z rifom akustične kitare ter se spretno preliva v minimalistično klavirsko atmosfero in spet nazaj. V glasbi Moonlight Sky je ne glede na kontinuiteto in prepoznaven glasbeni izraz glasbenikov, ki to zasedbo sestavljajo, nemalo zvočne shizofrenije in naglih vzgibov, nepričakovanih preobratov in nato še manj pričakovanih vrnitev v prvotno formo.

Da so fantje zadnjo skladbo na albumu prepustili novincu v bendu, pianistu Janu Severju, kaže, da vlada med glasbeniki kolegialnost in nenazadnje zaupanje v aktualno formacijo benda, po novem obogateno z vrhunskim pianistom, ki mu niti skladanje glasbe očitno ni tuje. Sklepna (s pomenljivim naslovom) But I Like the Blues je vrhunec plošče, ki ga napove že senzibilen dialog med Petricevo kitaro kozmičnega bluesa in Severjevim zadimljenim barskim klavirjem, vse skupaj pa atmosferično dopolnijo Kožarjeve jazzovske metlice in Modrovo lahkotno stopanje po basovskih strunah.

O Moonlight Sky, čeprav ga poslušamo že 15 let, bomo še slišali, morda tudi v kakem drugem jeziku in pod istim menedžerjem, kot ga ima Jeff Beck. Dosedanje metamorfoze zasedbe kažejo, da tudi morebitne bodoče spremembe ne bodo ogrozile njenega delovanja, saj jih bend lahko ne le preživi, temveč celo izkoristi v svoj prid. Če ste imeli kdaj svoj bend, veste, da je pogosto preskusni kamen obstoja skupine ravno menjava postave – za Moonlight Sky se nam ni treba bati.