Stopanje po korakih predhodnikov

Kamničan Gregor Ftičar, diplomant graške univerze, ki se je izpopolnjeval še v Franciji in Švici, kjer sedaj redno sodeluje z več zasedbami, se predstavlja s prvim samostojnim izdelkom, preprosto naslovljenim Solo. Nanj je uvrstil tako kompozicije, ki sodijo v klasično pesmarico jazzovske glasbe, kot avtorske skladbe, in te slogovno sledijo prvim. Pianist se je doslej predstavil v sodelovanjih z domačimi in tujimi imeni; pred časom je, denimo, skupaj z Ivo Stanič predstavil album Close To You s skladbami Burta Bacharacha. Če gre za glasbenika, ki je doslej povečini ostajal v ozadju in vse bolj postajal zanesljiva spremljava različnim vokalistkam, se v tem primeru prvič kaže kot inštrumentalist, ki želi izstopati in s pomočjo črno-belih tipk izraziti svojo osebnost.

Žal v muzikalnosti tega, o katerem teče beseda, čeprav je sicer povsem korektna, tekoča, prijetno poslušljiva, ni zaznati mnogo izvirnosti, kot denimo sporočila, vešče vtkana v osnovno melodijo, čustva, ki bi izrazila umetnikovo poslanstvo, drugačnost, s katero glasbenik kot posameznik opredeljuje sebe in svoj odnos do glasbe ipd.

V ta namen je pripravil pet avtorskih in aranžmaje osmih skladb, med katerimi se je znašla tudi slovenska Čebelar Lojzeta Slaka. Gre za Ftičarjev vidik klavirske jazzovske glasbe, ki se je pričela razvijati konec devetnajstega stoletja z ragtimom, da bi prešla v stil, imenovan stride piano in se začasno ustalila pri glasbenikih, kakršen je na primer Keith Jarrett, ki velja za največjega živečega improvizatorja tega časa. Jelly Roll Morton, Fats Waller, Teddy Wilson, Art Tatum, Erroll Garner, Bud Powell, Thelonious Monk, Oscar Peterson so nekatera imena iz množice, ki je pripomogla k razcvetu jazzovske klavirske glasbe. Vsak izmed naštetih je razvil lastni slog, odkril elemente, po katerih je postal prepoznaven in ki so jih skušali prevzeti mnogi nasledniki, da bi ta inštrument ponesli v sfero najčistejših ter najbolj izraznih zvokov. Žal v muzikalnosti tega, o katerem teče beseda, čeprav je sicer povsem korektna, tekoča, prijetno poslušljiva, ni zaznati mnogo izvirnosti, kot denimo sporočila, vešče vtkana v osnovno melodijo, čustva, ki bi izrazila umetnikovo poslanstvo, drugačnost, s katero glasbenik kot posameznik opredeljuje sebe in svoj odnos do glasbe ipd. Solo v tem smislu zveni precej revno, saj glasbenika težko zaznamo celo v avtorskih kompozicijah. Je v njih sploh prisoten? Še najbolj živo pravzaprav zvenita Jet D'Eau in že omenjena Čebelar, ki vsaj do neke mere izstopita iz v strogo tradicijo zasidranih kompozicij, marsikdaj le prenesenih in prirejenih za klavir. Takšna je na primer 26-2 Johna Coltrana.

V obilju izvrstnih pianistov, ki četudi ali prav zato, ker prihajajo iz Slovenije, pomembno prispevajo k današnjemu svetovnemu ali vsaj evropskemu jazzu, kot denimo Marko Črnčec, Kaja Draksler, Rok Zalokar, Peter Mihelič, če jih naštejemo le nekaj z izvirnim zvokom, je izdelek Gregorja Ftičarja zgolj eden v množici poustvarjalnih. Ti sicer predstavljajo presek določenega časa in imajo pomembno dokumentarno, tudi predelovalno vrednost, vendar je njihova umetniška vloga dokaj šibka. Tehnično je izdelek izpiljen, kot se od nekoga s primerljivim profilom pričakuje, fraziranje je prav tako tekoče, izbrani repertoar naravnost vrhunski in muzikalnost znotraj zadanih okvirov relativno razgibana, pa vendar – Solo ostaja le to: vrhunska glasba, izvedena na ravni hotelskih lož, s katero se celo izvajalec težko poistoveti, četudi mu je glasbeno blizu. Raztelešeno poustvarjanje, ne pa vizitka, po kateri bi pomnili njenega avtorja. Kajti osebnost, kot tudi stališča ter pogledi na svet v tem primeru ostajajo skriti za že znanimi vzorci glasbenih akterjev polpretekle zgodovine.