Svet jazza

Ali veste, kaj je opeka? To je knjiga z več kot 150 ali 200 strani; tako jo zaradi njene obilnosti imenujejo založniki. Je predrobna, da bi bila monografija, ter prerobustna, da bi zapolnila luknjo na vaši knjižni polici, predebela je pa tudi, da bi jo stlačili v žep.

Knjiga Svijet jazza, ki jo je lani objavila hrvaška založba Sandorf, uredil pa Saša Drach, je tako debela, da jo lahko imenujemo dvojna opeka. Gre za tridelno antologijo tekstov z učinkovitim podnaslovom Od Adorna do Johna Zorna in v prvem delu, Teorija in zgodovina svetovnega jazza, sta tudi prispevka Tine Lešničar in Iča Vidmarja. Temu sklopu sledita še dva daljša sklopa Jazz, književnost in strip ter Jazz na Hrvaškem. Več tekstov je prevedel urednik knjige, ki je bil kot najstnik pianist, pred to knjigo pa je že objavil Dnevnik bez reda, nekakšen nabor dnevniških izsekov slavnih zgodovinskih osebnosti, in Priče o jazzu, v kateri opiše, kako je jazz formiral njegov emocionalni razvoj in mu hkrati pomagal pri reševanju težkih življenjskih preizkušenj. Če se Priče berejo kot zagrebška verzija proze Sergeja Dovlatova, zdaj Svijet jazza ponuja besedila, ki do zdaj še niso bila prevedena v hrvaščino, na primer eseji in dnevniški zapisi Louisa Armstronga, Freda Kaplana, Duka Ellingtona, Borisa Viana, Johna Zorna, intervjuja z Wyntonom Marsallisom in Herbijem Hancockom itd. Knjigo začenja esej Večna moda – jazz Theodorja Adorna iz leta 1953, v katerem razpreda o kulturnem šovinizmu frustriranega evropskega skladatelja, ki ga tedaj novo ameriško okolje ni sprejelo na način, ki bi mu ustrezal, in ki hkrati piše o nekem fantomskem pojmu »jazz« desetletje po ustanovitvi be-bopa. Adornovo izražanje v tem eseju je zastarelo in iz današnje perspektive se njegovo pisanje lahko razume, kot da je ideja britanskega sociologa Stuarta Halla o popkulturi kot faktorju zmanjševanja razlike med razredi prišla šele tri desetletja pozneje.

Odpreti knjigo s takšnim besedilom, ki ad negationem nastopa proti njeni tematiki, je vsekakor pogumno. To diskurzivno luknjo je urednik poskušal zapolniti z esejema Rašeljke Krnić in Erica Hobsbawma. Marksistični zgodovinar Hobsbawm je v eseju Glazbeno dostignuće bolj odprt do teme jazza, trezno umirja debato in jazziste imenuje spontani aranžerji, klasificira jih kot dizajnerje, ne kot skladatelje ali dirigente (kompleks maestra), s čimer bi lahko pomagal jeznoritežu Adornu.

Vzeta kot celota, je knjiga zelo hvalevreden projekt, ki je prišel v javnost ravno v času, ko je Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške umaknilo podporo časopisom, revijam in drugi strokovni periodiki. Obravnavana snov tako in tako prerašča te okvire in zlahka najde svoje mesto v posebnih knjižnih izdajah, kakršna je ta.

Nato pride na vrsto prispevek Tine Lešničar Kad bi jazz vladao svijetom, kulturna miniatura o jazzu kot sintagmi ureditve in družbeni melioraciji. Avtorica si v njem zastavi razmislek, ki sega od atenske demokracije do nemškega idealizma, in to v duhu treznega branja zanosne Attalijeve teze o glasbi, kako lahko ta prikaže prihodnost politične ureditve. Glavni esej prvega dela knjige je Vidmarjev »gonzo-esej« o zgodovini manhattanskih klubov, v katerih je odzvanjala umetniška in avantgardna glasba zadnjih sedmih desetletij. Čeprav gre le za majhen del te obsežne knjige, nam Vidmarjeva faktografija naenkrat zapleše pred očmi kot strip Monk Danijela Žeželja, ki je tudi sam živel v Brooklynu. Vidmarjev esej se tako bere kot dobra proza.

V drugem delu sta ob esejih in kratkih zgodbah Fitzgeralda, Škvoreckega, Saroyana, Kerouaca, Murakamija, Barake in drugih objavljeni tudi dve kratki zgodbi hrvaških pisateljev Josipa Novakovića in Mateja Matišića. Slednji je scenarist filmov Vinka Brešana, najbolj gledanega hrvaškega filmarja. Matišić, ki je hkrati hot club kitarist, piše o obisku groba Djanga Reinhardta. Murakamija je prevedel Vojo Šindolić, avtor knjige Jazz Beat, ki je zaznamovala začetek istoimenske edicije pri založb Ex Libris na Reki.

V zadnjem delu knjige, Jazz u Hrvatskoj, najdemo Drachov avtorski prispevek o sedemdesetih letih delovanja Jazz orkestra Zagreb. Potem je tu Melanija Pović-Jagarinec, televizijska urednica oddaje Svijet jazza, z esejem Jazz na hrvaški radioteleviziji. Od suhoparnega uredniškega čtiva odstopajo zgodovinski eseji o hrvaškem jazzu starejših avtorjev Iva Körblerja in Mira Križića, ki bi se lahko znašli v novi Martinellijevi Evropski jazzovski zgodovini, ampak se niso. Televizijski in časopisni urednik Davor Hrvoj sodeluje z zapisom iz knjige intervjujev z Boškom Petrovićem Život kao jam-session. Gre za soavtorja oddaje Svijet jazza, ki je kot reportaža potekala v petnajstih nadaljevanjih. Ustvarjalci oddaje so obiskali Jazz festival Ljubljana in se pogovarjali z Archiejem Sheppom, Bogdanom Benigarjem in Reggiejem Workmanom, kot dokazuje sinopsis oddaje, priložen k tretjemu delu. Lepo se vidi, da so avtorji oddaje obiskali ljubljanski jazzovski festival in se seznanili s profesionalci jazzovske produkcije, pa četudi enkrat samkrat v življenju.

Vzeta kot celota, je knjiga zelo hvalevreden projekt, ki je prišel v javnost ravno v času, ko je Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške umaknilo podporo časopisom, revijam in drugi strokovni periodiki. Obravnavana snov tako in tako prerašča te okvire in zlahka najde svoje mesto v posebnih knjižnih izdajah, kakršna je ta. Posamezne prevajalske rešitve Dracha so simpatične, igriv je v eseju, skopari pa pri prevajanju idiomov v užitno prozo, je kot nekakšen jazzovski pianist, čigar levica ne ve, kaj počne desnica. Ob le desetletnem profesionalnem spremljanju jazza, kot sam nekje zapiše, so mu pobegnile osnove jazzovskega besedišča (na primer: rhythm changes, ime za AABA formo teme, prevaja kot »izmenjavo ritma«). V pogovoru z ustanoviteljem založbe ECM se mu je kljub številnim sodelavcem, uredniku, lektorju in dvema recenzentoma zapisalo, da je Meredith Monk skladatelj, čeprav gre za prvakinjo (sic) performansa. Crescendo antologije pa so vsekakor sinopsisi pogovorov s hrvaškimi jazzisti, čeprav se tu spet pogreša vpletenost pravega urednika. Knjiga je tako zamujena priložnost, da se iz njene snovi ustvari kunderovski etnomuzikološki esej. Lijepa naša, cosa nostra.