Improvizirano plapolanje

Dvojec Czajka & Puchacz sestavljata poljski skladatelj in tolkalec Szymon Gąsiorek – Pimpon ter domača pianistka in skladateljica Kaja Draksler, ki sta usidrana v resnejši in predvsem prosti improvizirani godbi. Oba živita in delujeta med Dansko in Slovenijo. Nekateri se morda spomnite njunega albuma Bivališča, ki je izšel leta 2020 in je že nakazoval kreativno smer, katero zdaj nadaljuje in nadgrajuje letošnji album Flapping. Čeprav je bila predhodna plošča Bivališča dober nastavek, sta Kaja in Pimpon s Flapping presegla vsa pričakovanja. Album kar prekipeva od različnih idej, zvenov, mojstrskih fraziranj, obenem pa ne pretirava in se ne posmehuje. Predstavlja umetniški odsev sedanjosti skozi oči, ušesa in roke dveh vizionarskih, drznih in kreativnih ustvarjalcev.

Kot je izpostavil Tomasz Gregorczyk v spremni besedi, priloženi albumu, se že takoj na začetku srečamo s subverzijo pričakovanj. Prva skladba, Mobile Base Station, je po vseh kriterijih nekaj, kar se spogleduje z oziroma odseva sodobno internetno mem estetiko. Vsebinsko se ukvarja s sevanjem mobilnega signala, besedilo pa je podano z rabo auto-tune filtra na izjemen, a seveda načrtno neenakomeren groove Pimpona ter sintovske fraze in teksture Kaje. Mobile Base Station je umetelno izdelani pastiš, ki izpostavlja sodobno brezskrbno in pogosto na sreči bazirano glasbeno produkcijo. Druge skladbe, ki se vsaj po zvočni plati zelo približajo materiji Mobile Base Station in Plac Zabaw, bi lahko slišali na serialki Blok Parti. Razlika je v tem, da je kontekst v slednjem primeru tako drugačen, da imamo vtis, da so skladbe zgrajene brez kakršnegakoli sistema, povsem naključno. Da so se ponesreči posrečile, medtem ko jih Czajka & Puchacz utemeljita s svojo predhodno izkazano glasbeno širino in ugledom, ki izhaja od tod. Odmik od klasičnega formata impro plate je pri njiju mogoč ravno zaradi tega, ker se jima znotraj impro srenje ni treba več dokazovati. To jima zagotovi idealno pozicijo varnosti, iz katere lahko potem raziskujeta v katero koli smer, ne da ju moralo skrbeti, da bi morebiti slabo sprejet album močno zaznamoval še njuno delovanje v okviru njunih individualnih glasbenih praks.

In tako dobimo seveda izjemno kreativen album, ki zaradi inštrumentalnega nabora zveni sodobno in uteleša številne estetike časa, ki ga živimo. Fascinantno je, kako se dvojcu posreči uporabiti zvočni kod zoomerskih derivatov hiphopa in hyperpopa in ga spremeniti v nekaj povsem lastnega. Kot slikar, ki se mu posreči naslikati izjemno intrigantno delo, za katero uporablja predvsem odtenke fluorescenčnih barv. Še bolj pa fascinira to, da se jima je takšno glasbo sploh posrečilo zamisliti, saj je prosto improvizirana scena vsaj v Ljubljani in na primer prej omenjeni Blok Parti ali Nimaš izbire milje na skoraj vseh ravneh nekaj povsem drugega. Potem pa se pojavi Flapping, ki s svojstveno kreativno ideologijo hodi po estetskem preseku teh dveh scen – tega pri nas zagotovo še nismo videli. 

Skladbe na albumu, tudi tiste brez besedil, zvenijo odlično in pričajo o izpiljenih kompozicijskih in tehničnih orodjih, ki jih Czajka & Puchacz posedujeta. En tak izvrsten primer je skladba Wacky Compass, ki zveni, kot da bi nekdo odprl program Fruity Loops in samo malo risal po piano roll okencu. Ampak ravno dejstvo, da je izvedena povsem človeško, priča o tem, kako daleč je šel dvojec na albumu. Čeprav je bila predhodna plošča Bivališča dober nastavek, sta Kaja in Pimpon s Flapping presegla vsa pričakovanja. Album kar prekipeva od različnih idej, zvenov, mojstrskih fraziranj, obenem pa ne pretirava in se ne posmehuje. Predstavlja umetniški odsev sedanjosti skozi oči, ušesa in roke dveh vizionarskih, drznih in kreativnih ustvarjalcev.

Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.