Svetovna uslišanost

Tadej Košir alias Stalker albuma Me slišiš, svet? ni delal le za kitariste niti za poslušalce. Nekje vmes, ampak ne kot izogibanje, tavanje, preračunljivost. Posnel je, kar je želel posneti, in to v fazi, ko to lahko posname. Posneti tak (uradno) prvenec ne zmore in ne poskuša vsakdo. Tadej Košir, umetniško Stalker, je dal dovolj skozi in je dovolj dolgo naokrog. Je ime, ki morda na prvo žogo ni širše znano, a je del širše znanih. Senidah, Muff, Nina Pušlar, Neomi ... Vešči, cenjeni, mojstrski kitarist in avtor ni v ospredju, a vsekakor tudi ne v ozadju. Na Me slišiš, svet? Košir tudi poje. Nekaj podobnega je lani iz sebe dal Miha Guštin – Gušti z Ljubezen osvobaja (2024), a ta primerjava ni povsem na mestu, bližje bi bil kitarski kolega Jernej Zoran, ki to dela seriozno in periodno, po svoje pa v celih komadih Anže Langus Petrović – Dagi, ki je ne le izdal solo album Mamin sin (2021) in na njem pel, ampak ob Janiju Hacetu z basom gostuje na tem albumu. Prvenec, ki je to le uradno in formalno, je prepričljivo samozavesten, kar zafrkantski, ironičen in sproščen. Več kot solo izlet. Popotovanje. Ne bo hit, pa saj niti noče biti. Čeprav ni daleč. Povsem zadovoljen je, v bistvu se ne bi mogel manj obremenjevati s sceno, karkoli že to pomeni. Me slišiš, svet? je album, kakršnega ne more posneti vsak, a bi bilo dobrodošlo, če bi jih imeli več.

Kot album takoj od prvega trenutka Me slišiš, svet? prinese odgovor. Vstani je rockerski, kitarski, sporočilni šus. Kitare, kitare, kitare, klasičen šeststrunski rock, in takšen je tudi raskavi vokal. Košir ima kot Stalker kar suvereno prezenco, ne izstopa pa spet tako. Ni ravno že leta skriti vokal, ni pa vokal tam samo zato, ker bi moral biti. Komad je to, ki hoče biti in se ne napreza preveč. Obratno, izredno sproščen je. In potem je sproščeno še bolj, ko v komadu Noč Košir v funk in rock viži pokaže, kako pester, gibek in prilagodljiv je. Gre v multiinštrumentalnost, boben (Dado Marinković) in bas se zakleneta, potem je tu še mimozen saksofon Janija Šepetavca. Noč je albumska rutina, tehtno narejen komad, ki v refrenu noče biti pop hit z dolgim »stal bom tu in gledal stran«. Da album želi eklektično pokazati čim več čimprej, se pokaže, ko se prelevi v akustično balado Klovni jočejo, ko so srečni. Produkcija je topla in polna, vokal bolj spremljevalen, ni tako v ospredju, kot bi lahko bil za baladno pesem takega kova. Stalker je to, kar je na naslovnici – ne gleda direktno, bolj s profila. Se pa pozna, da je za take komade potreben čas. Izpadejo namreč zrelo, ne naivno. Čas si vzame, kitarsko solažo prilepi na konec, in to takšno, kakršne so bile včasih obvezne, zdaj pa presneto redke. Škoda za druge, dobro za Stalkerja. Sonce pokaže, da se Košir dobro znajde v blues-country-rock mešanici, ki zadiši po Juretu Lesarju (po Eskobars). Zvočna slika je pričakovana, toda prav pričakovanost je topla in dobrodošla. Ta že dolgo ne nova ne mlada, a sveža generacija dela dobre komade, z neobremenjenim in odprtim zvokom. In enako velja za albume. Polne, svetle harmonije v refrenu Sonce pobarvajo v odtenkih poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, toda to ni nostalgija, retro, neo. Je poigravanje s preigravanjem. Odprti, razvezani napol country akordi to potrdijo v skladbi Lola. Vokal je zdaj bolj spredaj, raskav in glasen, ampak opazno megafonski. Nazorni refren »Ne joči, Lola / jutri bo lepše zgledal ta nori svet / Ne joči, Lola / kmalu spet plesala bova,« je morda točka, ko Koširja presojamo kot potencialnega solističnega hitmejkerja. Stalkerju gre za melos, pristop, skoraj flegmo. Lola, ta izstopajoče melodična stvaritev, je z igrivimi spremljevalnimi vokali in Hacetovo cepetajočo bas podlago zabaven, preprost, dober komad. 

Do mesta skuša prodreti še bolj k rocku, toda na tej točki je najbolj zaklenjen osnovni kitarski, rock zvok. Takšno vztrajanje pri enotnem zvoku in žanru je po svoje smiselno. Okrepi osnovno idejo, zvok, podobo. Hkrati drži, da potem ugibamo, kaj imajo komadi kot del celote in potem kaj celota kot taka. »Kaja noče 'met zmaja / jaz pa nisem mamin sin / noče it', kjer je raja / jaz pa mal sem pobalin,« je popreproščena zgodba in rock, ki skozi verze in refren hiti tudi h kitarski solaži. Ne le eni. In to je legitimna gesta. Zdaj spet pridemo do vprašanja, ali bi Košir lahko šel po prehojeni poti (naj)večjih. Ampak nekako spet čutimo ironijo, celo sarkazem. Pred dvajsetimi leti bi to z malo bolj surovo produkcijo gladko lahko bil hit Big Foot Mame, tu pa je zabavna, migetava pesem. Albumska. Me slišiš, svet? je po svoje najlepši komad, ko zavije stran od distorzije in elektrike. Ko se sprosti ne le v ritmu in zvoku. Me slišiš, svet? je lirika o otroku, ki pride v svet, »kjer boli za umret«. Čisto, zgodbeno, surovo, dragoceno. S tem naslovnim komadom Stalker stopi višje, tja, kamor ne pride vsak. Za tak izliv moraš biti pripravljen. Zvok in produkcija sta mogočna, neizprosna, do konca odkritosrčna, četudi kruta. Z Aleluja, ki ima bolj rock osnovo, se album dokončno razpre. V polnem pomenu, saj glavni vokal pripade Jaši Šabanu. V verzu je poskus bolj mlačen, zato pa hrapavo občuten v refrenu, ni težko razumeti, zakaj je Košir prepustil vokal kolegu. Toda končna izvedba obstane nekje na polovici. Podobno, a drugače velja za Volare, ta je pa sploh enigma. Popevka tedna na Valu 202 julija 2023, edina med petimi kandidati. Volare je funk rock nagovor k plesu in k vroči vožnji skozi noč. Tako kot Noč je tudi Volare izrazito žanrski komad. Saj so ostale skladbe na albumu tudi, ampak preskoki med countryjem, soulom in funkom, uh. To je stara šola, a ne kot kopija, ampak nekaj, kar moraš znati posneti. 

Me slišiš, svet? tako v bistvu retorično v naslovu poudarja tisto zadnje v naslovu – svet. Kar se ob koncu albuma še bolj okrepi z Ono s pločevinastim zvokom zavoljo pleh sekcije. Vokal je še bolj ameriški, vzklikanje suvereno. Ni nezanemarljivo, da je Ona prvi singel in začetek zgodbe, ki se je sestavila v album. In ko se Šepetavc v brass sekciji zakleni z Dagijem na basu, je to bend, ne da bi bil bend. Dodatni dokaz? Vertigo, še globlji funk, skoraj soul pristop, z muzikalnim Koširjevim vokalom, ki se ob kitarskih vragolijah spoji z gostujočim trobentačem Tomažem Gajštom, kar da bogato podlago. Bistvo je odhodna solaža, mastna, polna, virtuozna. Čisti odlom je sklepna pesem Sweet Dreams. Igor Matković je na jazz prvoligaški trobenti odtenek, glavna zgodba pa odpičeni vokal. Kaj je to? Je hec ali krik? Resno ali ne? V kontekstu albuma ni mogoče reči z gotovostjo nič, razen da je slovo. Posnete v postšansonskem zajebantskem stilu, so Sweet Dreams sanjajoč komad, ki si sladko popeva. Mini muzikal. 

Tadej Košir se je odločil, da se bo kot Stalker predstavil z albumom, ki ga je sam produciral, a ga je dal v posluh in obdelavo tudi znanim imenom. In vprašal: me slišiš, svet? Prvenec, ki je to le uradno in formalno, je prepričljivo samozavesten, kar zafrkantski, ironičen in sproščen. Več kot solo izlet. Popotovanje. Ne bo hit, pa saj niti noče biti. Čeprav ni daleč. Povsem zadovoljen je, v bistvu se ne bi mogel manj obremenjevati s sceno, karkoli že to pomeni. Me slišiš, svet? je album, kakršnega ne more posneti vsak, a bi bilo dobrodošlo, če bi jih imeli več.