08.11.2024
Topla širina kitari zveste polurne intime
Jernej Zoran na šestem albumu Ptice letijo spet na jug tudi z glasom odpira okna nostalgične, tople, čutne in leteče kitarske rock intime.
Jernej Zoran
Ptice letijo spet na jug
samozaložba
2024
Dobri stari kitarski rock, to dandanes zveni skoraj kot floskula. Nekaj znucanega, očitnega, muzejskega. In z leti je Jernej Zoran prišel do točne take oznake, dobri stari rock. Kot da je dober le, ko je star. Kot je rock včasih zvenel. Začenši s kitarami, no, te so z leti tudi pri nas šle v ozadje. Solaž, močnih rifov, kitarske baze že dolgo ni več pri »klasičnih« skupinah, ne pri Siddharti, ne pri Dan D, še pri Big Foot Mama ne, v Hamo & Tribute 2 Love sicer ostajajo zvesti kitarski osnovi, ampak dodajajo, prilagajajo, posodabljajo. Kar je normalno. Mnogo manj pa je normalno, da še obstajajo tipi, kakršen je Jernej Zoran. Zdaj že desetletje živi v Šentjerneju kot eden tistih, ki so bili tam, ko je novomeška scena postajala to, s čimer se danes upravičeno ponaša. Električna ali akustična kitara, ni pomembno. Pomembno je, da to sploh je. Zato je album Ptice letijo spet na jug nujen album. Najbolj za Jerneja Zorana. Ker je posnel intimen, a ne povsem vase zaprt album. Je leteč in lebdeč. Hit bi bil za tak album skoraj kakor kletvica. Bolj ko je Jernej Zoran introspektiven, bolj je hkrati ekspresiven. Nenačrtno, nevsiljivo. To je album, kjer te (ptice) selivke spomnijo, kje si in kdo si. Jernej Zoran to ve kot redkokdo.
Ampak navzlic tej nostalgiji, ki jo šesti album Ptice letijo spet na jug ponuja, četudi ne izpostavlja, to ni častni krog. Ni gola nostalgija. Jernej Zoran, ki je imel vmes sila kreativen in ploden niz petih albumov v osmih letih, ni obtičal v nekem času z žanrom, ki ga je čas zapustil. Dela to, kar je delal od srednješolskih let, od zasedbe Minister Gregor dalje, z Društvom mrtvih pesnikov vred. Le da zdaj to počne mnogo bolj zrelo. Vmes je navrgel tudi kak singel, pri čemer je radijsko močno poudaril nekdanji komad Kisik z Laro Poreber (2013) in bil kar enajstkrat nominiran za popevko tedna na Valu 202. Vse bolj postaja celo neka vest klasičnega kitarskega rocka. Dobra, legitimna, častna vest, saj snema in snema. Sam je tudi že pel, na primer na V svojem filmu (2017), in znal je vokal predati drugim, kot je to storil na Stiku (2019), kjer je ženski vokal prepustil Nini Radkovič, (2019). Zdaj pa spet sam poje, ker je tako oseben, da drugače ne bi šlo. Kajti Ptice letijo spet na jug je album za tiste, ki so odšli. In one, ki ostajajo. In bodo ostali. On vsekakor bo. Klišejsko je reči, da dela to, ker drugače ne zna, ker je to on, ampak v njegovem primeru to drži. Zato je album izjemno, čudovito oseben, a ne da bi bil introvertiran. Zoran se ne obremenjuje s tem, kdo ga še ni slišal. Ve, da so tam zunaj ljudje, ki ga bodo slišali. In zato je album Ptice letijo spet na jug album, ki je tako zaupljiv in vreden zaupanja.
Na začetek je postavljena skladba Oprostite (to ni moj svet). Ni najmočnejša, vokal je dejansko posledica tega, da je Zoran začel peti po sili razmer. Kar ne pomeni slabo, le v času kovida sicer dobro spisanem refrenu ni najbolj suveren. Ne tako kot s kitaro, ki z zelo melodično solažo redko pade v ozadje. Da Zoran ve, kaj se zgodi, ko brenkaš na prave strune, je pokazal že zadnji What Happens If I Press This Button (2021). Gumbi vsi še delajo, vedno bodo delali, nanje pritiska, ker ve, kako igrati na prave strune. Oprostite (to ni moj svet) je tudi programsko izhodišče albuma; spominja na novomeškega kolega Tomislava Jovanovića – Tokaca iz zasedbe Dan D (v Oprostite, ne razumem z albuma Katere barve je tvoj dan? iz leta 2004), čeprav je tam šlo za bolj družbeno neumeščenost. Ni čudno, da v intervjujih poudarja, da je ljubitelj njegovega vokala. Ravno ko pove, kakšen ni njegov svet, Zoran v bistvu razgrne, kakšen je: »Glej te čudne čase, / človek, pazi nase. / Nikar jim ne nasedaj, / uživaj, ker lahko! / Ne bodo nas zatrli, / spet se bomo uprli. / Ne bodo nam nadeli / plašnic in nagobčnikov, ne!« Nazornemu, direktnemu besedilu vokal po ostrini na žalost ne sledi. Mu pa zato kitara. Za takšno pesem bi kakšen punk bend včasih hlastal.
Album bolje naprej zapelje baladna klasika Greva tja, kjer se začetni, preredko uporabljeni klavir zlije v kitarsko odejo, v kateri se Zoran zelo dobro počuti. Kitarske plasti so tradicionalne, klasične, ker je to rock, kakršnega je vredno (po)snemati. Zoran ne skriva svojih, no, ne toliko vzorov kot časov, v katerih je odraščal. To počne vedno bolj vehementno, vsaj v tem svojem svetu. Zato je album kmalu prijetno konceptualen, nit ima. Čeravno pol ure in osem skladb ne nudi daljših ekskurzov. Zato so komadi pregibni, od verza do refrena, med osrednjimi motivi in v tematiki pa je nostalgija. Da je Zoran zvest kitarskemu zvoku, dokazuje tudi Tjavendan, prvi od treh inštrumentalnih komadov na albumu. Izmed teh treh je Tjavendan tisti, ki skoraj nezadržno čaka, da vendarle nekdo priteče do mikrofona. Retro rockersko. Gre za elementaren in klasičen komad, tako da si zvesto rock poslušalstvo zlahka predstavlja, kakšen vokal bi vanj pasal.
Ptice letijo spet na jug kot album zapojejo bolje na bolj nežen, dehteč, razmišljujoč, izpovedni način. Tu si zato je metafizična, filozofska pesem. »Tu si zato, / da pustil bi svoj pečat. / Tu si zato, / da bil bi ljubljen / in imel bi rad. / Tu si zato, / da vsak dan zajel / bi s polnimi pljuči. / Tu si zato, / da utiral bi nove poti. / Tu si, da bi živel tako, / kot še nihče ni,« je celotno besedilo štiriminutnega komada, kjer pot nudijo kitare. Nekaj domala pinkfloydovskega bi lahko bilo, na daleč, a ni. Je pa Zoran, ki ne skriva, da je floydovskih momentov na kitari še več, ker si jih rad in lahko privošči, zrel avtor. Produkcija je ne le poklon, ampak sila vabljiva. Ja, tudi za slovenske rockovske prvoligaše. Redko komu še tako pojejo, hreščijo, štrlijo, nizajo kitare. Orionove solze, drugi inštrumentalni komad, so točno tak dokaz. Daleč od rdeče niti albuma gredo, tipajo proti sodobnejšemu zvoku, ki pa je bil sodoben kakšnih dvajset let nazaj. Celo nekaj Siddharte se da narisati, tam iz časov plate Nord (2001), in to zaradi bolj mitske, zgodbene motivike, v kateri si Jernej Zoran v solaži da duška. Vsekakor za dolg let ptic, ki letijo in letijo, pri čemer jih zares ponese uspešen bobnarski pristop. Kar je toliko bolj impresivno glede nato, da sodeluje z bobnarjem iz Louisiane – na daljavo.
Očitno je druga polovica albuma tista, kjer je dovoljenega več. Morda preveč? Ne nujno, ampak Generacija SFRJ je res nepričakovan preskok. V vsem. Zvok ima pridih (ne)obetavnih osemdesetih, ko se je mestni asfalt skozi močni bas in zlovešče akorde zažrl v komade, produkcijo, usodo. Na tem albumu je Jernej Zoran tukaj tisto, kar prej ni bil. Pa ni vokal sam po sebi šok, šok je to, kako eksakten, narativen, konkreten je. Skoraj s prstom kaže, ko začne: »Dej, povej, a se ti kolca kej. / Dej, povej, po starih časih zdej.« Zoran se je sprostil. Kar ima smisel in razlago. Z nostalgijo ne gre tekmovati, kot razloži: »Ne, ne zganjam nostalgije, / zlata doba mimo je. / Prostor je za nove obraze, / za nove bisere.« Najlepši, najmočnejši primer je naslovna skladba Ptice letijo spet na jug, posvečena njegovi materi, ki je umrla leto prej po dolgi bolezni. »Nekoč podam se za teboj / Na novo pot / Pričakaj me za mavrico / Bodi moja luč, ko spet se bom rodil / Ko poletel bom brez kril,« gre del pietetnih verzov. »In ko pišem tale song, solze tečejo / A jaz teči jih pustim, dušo zdravijo.« Ta zelo gola, osebna pesem v prvi osebi ednine in slovenščini je na albumu nekaj svojevrstnega. Ptice letijo spet na jug je boleča pesem, a hkrati topla. In večna. Ne išče potrditve, smisla, slovesa ... Preprosto je.
Tako je povsem smiselno, da po tem album ne govori več, vsaj ne z besedami. Makuahine je epsko kitarsko slovo, monumentalno, ker se po mogočnem uvodu preda toplemu zavetju. Električna ali akustična kitara, ni pomembno. Pomembno je, da to sploh je. Zato je album Ptice letijo spet na jug nujen album. Najbolj za Jerneja Zorana. Ker je posnel intimen, a ne povsem vase zaprt album. Je leteč in lebdeč. Hit bi bil za tak album skoraj kakor kletvica. Bolj ko je Jernej Zoran introspektiven, bolj je hkrati ekspresiven. Nenačrtno, nevsiljivo. To je album, kjer te (ptice) selivke spomnijo, kje si in kdo si. Jernej Zoran to ve kot redkokdo.