Spevna pop country terapija

Ni večjega klišeja, kot če bi ob tako aktivnem in prepoznavnem muzičarju, kot je Anže Langus Petrović – Dagi, zapisali, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izdal prvenec. Kajti to ni bilo vprašanje časa, prej zrelosti. In še bolj občutka. Dagi je šel v muziko že pri šestnajstih. Še tisti, ki ga nismo poznali, smo o njem kmalu slišali vse živo. Bil je skorajda mit, in to pri nas. Dagi je postal basist, ki nikoli ni dajal občutka, da mu gre la za nizanje projektov. Gre mu za glasbo, zgolj glasbo. In postopoma, nezaletavo, je zdaj prispel do avtobiografskega prvenca, ki ga je prikladno in nepričakovano naslovil Mamin sin. Mamin sin je plošča, kakršnih bi nemara moralo biti še več. Ali pa jih je vsaj nekdaj bilo. Za studijske glasbenike in člane spremljevalnih zasedb, ki so dali že toliko skozi, vestno preigravali skladbe drugih in/ali za druge, in so slej ko prej sami prišli na vrsto. Da se izpovejo. Še bolj kot pokažejo. Mamin sin je kompilacija utrinkov, impresij, inspiracije, ki se je rojevala med snemanji, koncerti, sodelovanji. In zato res lahko deluje kot (samo)terapija.

Če bi delali kolaž njegovih sodelovanj, bi Dagi lahko bil neke vrste videospot Dani California skupine Red Hot Chili Peppers. Ne toliko časovno kot raznoliko. Kajti kje vse pa ni bil zraven: od Magnifica prek Felix Langusa in Da Phenomene do Jana Plestenjaka. In še vse vmes: Tinkare Kovač, Sausages, Neishe, Lare Baruca, Vlada Kreslina, Čukov, Rudija Bučarja ... Sam je preštel do dvesto plošč, vse tja do narodnozabavne glasbe s Sašem Avsenikom. Saj ni bilo težko ujeti, zakaj in kako je toliko dal skozi. Ker je, kot zna povedati, že od očeta podedoval talent tako za glasbo kot glasbena sodelovanja (oče Srečko je basist, ki je risal mavrico poznih šestdesetih v jeseniški skupini Caravelle). In ker bas kitare ni vzel v roke kot plana B, za rezervo. Ves ta čas se je marljivo učil od pop (rock) prvoligašev, spremljal trende, dokler ni začutil, da je kantavtorstvo najboljša »samočiščevalna terapija«. Kar se takoj začuti na plošči, ki je, časovno gledano, skoraj kompilacija. Vseeno pa bolj celota kot kolaž. Štiri leta je sicer že od premierne avtorske skladbe Mamin sin, vmes je nato nabral štiri nominacije za popevko tedna na Valu 202. Plošča Mamin sin vseeno nikakor ne deluje, kot da bi Dagi rad stopil iz ozadja. Prvič zato, ker tam nikoli zares ni bil, že zaradi Da Phenomene ne. Drugič pa zato, ker gre za preprost, sproščen in sam s sabo pomirjen prvenec. Ni zaletav, neučakan, kaj šele preglomazen. Ravno obratno, to je plošča zvestega člana spremljevalnih zgodb, ki je izdal album, ko je verjel in začutil, da je nastopil pravi čas.

Že uvodni in naslovni komad Mamin sin je avtobiografski. Najbrž kar za celotno generacijo, pa naj ji Dagi še pripada ali ne. Morda najboljši nastavek za tiste poslušalce albuma, ki pesmi prej niso slišali, saj preseneti z izrazito country osnovami. Jure Rozman tako bobna, Marko Hrvatin tako brenka, Dagi tako poje, in takšni so tudi spremljevalni vokali, skrita osnova albuma. Country, ki v Sloveniji zaradi njegove redke pojavnosti (Fed Horses) še vedno v tej maniri nenavadno izstopa, pa ni zgolj v zvoku. Mamin sin je tako tekstno kot produkcijsko več kot naslovni komad, izpade prej kot programsko izhodišče, predvsem zato, ker se predstavi v pristni vsakdanjosti brez balastne banalnosti. Takšno življenje pač lahko (tudi) je. Samo da »za pit dobim za jest dobim in na toplem lahk' prespim / dob'r da lahko sem mamin sin«. Mamin sin bi lahko bila satira, skoraj cinizem, ampak je v Dagijevi verziji v skladu z nravjo slovenskega popa iskreno svetlo popevanje o nehvaležni situaciji.

Dagi se že od začetka drži tega, kar je sam zapisal ob svojem prvencu: »Pesmi so nastale v različnih obdobjih mojega življenja, ob različnih preizkušnjah in ob različnih ljudeh. In prav za vse to sem danes hvaležen.« Hvaležnost se pozna, predvsem v izvedbi. Dagi se ne prelevi kar naenkrat v kantavtorja, pevca, frontmana. Ni nekaj, kar ni. V pesmi Mila zgodbo prelevi v vokal, kar okrepi z uspešnimi prijemi: od trobente Mitje Bobiča do spremljevalnih vokalov Jana Plestenjaka. Kar res izstopa, je Dagijeva zmožnost, da ne le izpostavi zgodbo, temveč obdrži njen potek. Pripoveduje, izpoveduje, četudi ne pove toliko novega, šteje to, kako pove. Slovenščina je težko bolj primarna, rudimentarna, bazična, a niti za hip ne izpade banalna. »Ti si mila punca prava zame se mi zdi / ti bi šla počasi mojmu srcu se mudi / in mi tu je lepo / ker te ljubim močno«, to je verz, ki bi se lahko prilegel čemurkoli. Dagi se korajžno drži akustike, četudi preskoči v višje lige. Kjer ni nujno suveren, toda prav v nepopolnosti se skriva karakter, tam pa sklepno sporočilo: »Čakam Mila kdaj boš moja vedno in za skoz / da te lahko doma prčakam v gatah al pa bos / in mi pol bo lepo.«

Vseeno pa je dal skozi toliko sodelovanj, da se kmalu odloči za bolj aktualno produkcijo. Komad Ni blo prou je ali pa naj bi bil točno to, kar potrebujejo singli tega časa, da prepričajo v prvih par sekundah in nato z močnim rifom na(d)gradijo vztrajnost. To je povrhu fluidna pesem, blizu formuli uspeha 2B, ki pa že terja več karakterja od Dagija kot pevca. Kitarsko okrepljeni rif, blizu recimo Tabujem, je močen in prelomen, glede na rast plošče pa bi si lahko avtor prekmalu nemara zadal preveč. Ker je toliko prostora, tokrat malenkost zmanjka ravno pri vokalu, četudi se Dagi vneto trudi in zadene tone, ne da bi se posluževal produkcijskih bližnjic. Kar je hvalevredno in plošči daje nesporno kvaliteto: avtobiografskost. Besedilo je namreč izjemno.

Dej mi čas se vrne k osnovni izraznosti, akustični kitarski podlagi, zato se na plošči kot celoti začne primerjati in ocenjevati Dagijevo petje. Na tej točki je jasno, da se varneje počuti v dolgih, stabilnih, polnih verzih. Dej mi čas ubere srednjo pot kot skoraj taborniški štikl in tudi deluje (ne)namensko, to pa je tudi vse. Z aplavzom na koncu vred. Je pa zato toliko bolj dobrodošla pesem Na oblaku, kjer se country osnova še pozna, vendar poleti proti svetlim šestdesetim in k poletju ljubezni. Dagi krasno lebdi nad bolj svetlo in dinamično podlago: »Dam ti roko / in srce / ker bedno je bit dol / dol kjer sploh ne vejo / kako je bit' / Na oblaku gor / boš začutu upor.« Morda skladba deluje neverjetno preprosto, toda prav v tem je njen uspeh. Zelo močen trenutek na albumu, osnovno akustično izhodišče dobi dragoceno in v nadaljevanju redko enako spontano razsežnost.

Kdo te meni je poslal je nato znova odkrit poskus, kako k nam prinesti sodobno redefinicijo osemdesetih. Dagi sicer nima vokala, s katerim bi vehementno prodrl, ampak ga niti ne rabi. Z Žanom Serčičem sta se produkcijsko genialno našla nekje na pol, vsak je pristavil svojo polovico in nastal je izdelek, ki pritegne novo generacijo, ki vneto piše v komentarjih, zakaj takih skladb ni še več tudi na komercialnih radijskih postajah. Ja, to je hit, kakršni hiti danes so. Morda je Kdo te meni je poslal še bolj vizitka tega, kaj se da pri nas posneti. V tem je komad ultimativna referenca.

Če Maminega sina poslušamo kot celoto, se na tej točki prelevi v drugo polovico, ponudi tudi duete. Kakor da naj bi prej dobili zagotovilo, da je Dagi dovolj prepričljiv in suveren, in se nato lahko loti še duetov. Z Moniko Avsenik se v skladbi K pa zdej? pomudita pri precej country/rockabilly obdelavi. Avsenikova pristavi previden spremljevalni vokal, harmonične terce, toda večino komada ostaja neizkoriščena, ko gradi do skoraj izdelanega refrena »k pa zdej / k skos bom frej«. Bolj odločno sodelovanje dobimo v In srce spet poleti, ko Avsenikova kot »topli žarek sape osvetli« Dagijev vokal. To je že bolj konkreten duet. Lep, prehoden, gre v uho. Nato v komadu Jasno je nebo plošča bolj zadiha, ko Luka Sešek ponudi harmonične poudarke in se Mamin sin odpre kot izziv, kakršnih bi veljalo imeti še več. Deluje varno, a vsaj pokuka tudi k širšim možnostim Dagijeve »terapije«.

Ultimativen izziv in spoštovanja vredno sodelovanje predstavlja pesem Prijatelj moj z neizogibnim duetom z Janom Plestenjakom. Mamin sin tu želi dobiti »očetovsko« potrditev. Prijatelj moj odkljuka vse, kar mora kot singel za pop krajino. Ampak bolj Plestenjakov kot Dagijev, s čimer ni prav nič narobe. Dagi pač pokaže, kje in od koga se je učil.

Dagi je najprepričljivejši, ko pogumno kot zvesti basist bolj prisluhne, kot pa povede v Tisoč polnoči, ko znova sodeluje z Avsenikovo. Osnovni country melos z ljubeznijo v naravi, ko »lunca priča je, da hrepeni«. Druga polovica albuma se najbolj domače počuti v skladbi, kakršna je skoraj poskočniška Daj daj, kjer »še eno zaigral bo prijatelj moj« in kjer »dvigniva kozarec moj in tvoj« ne deluje niti malo tipajoče ali sramežljivo. Ne, če je »v glažu mrzel pir«. To so pesmi glasbenikov za glasbenike, ki bolj poživijo kot krajšajo čas med snemanji. Konec z Daleč od srca, ki je produkcijsko povzetek vsega, od akustike do programiranja, je tako le podkrepitev, da gre za ploščo in skladbe dolgoletnih inspiracij. Dagi s Serčičem dodatno okrepi sodelovanja, v katera ni bil le vključen, ampak je vanje kot tvorni člen verjel. To je njegov svet, to so njegovi ljudje, to je zdaj on.

Mamin sin je plošča, kakršnih bi nemara moralo biti še več. Ali pa jih je vsaj nekdaj bilo. Za studijske glasbenike in člane spremljevalnih zasedb, ki so dali že toliko skozi, vestno preigravali skladbe drugih in/ali za druge, in so slej ko prej sami prišli na vrsto. Da se izpovejo. Še bolj kot pokažejo. Mamin sin je kompilacija utrinkov, impresij, inspiracije, ki se je rojevala med snemanji, koncerti, sodelovanji. In zato res lahko deluje kot (samo)terapija. Predvsem zato, ker Dagi niti za hip ne da občutka, da bi ga dojemali drugače kot doslej. Pa čeprav prepeva. Precej. Pa niti za hip ne gre za basista, ki bi rad pokazal, kaj vse zna. Gre za muzičarja. Ki ve, čuti in zna.