Svežina nove generacije

Skupina mladih glasbenikov, zbranih v kvintetu kitarista Tonija Laha, je svoje poglede na glasbo pričela deliti v času šolanja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, s skupnim muziciranjem pa nadaljevala, tudi ko jih je življenje razneslo širom sveta. Kot študente ljubljanske, graške, dunajske in newyorške univerze jih povezujeta ljubezen do sodobnega jazza in medsebojno spoštovanje, ki sta jih pod vodstvom Laha najprej pripeljala do iskrenega, kohezivnega zvoka, zatem pa še do avtorskega projekta Exposed. Avtor večine skladb s tega projekta je kompozicijsko precej svež in interpretativno izoblikovan Lah, izjemi sta naslovna skladba Exposed, za katero stoji vseh pet članov zasedbe, ter Srne, katere skladatelj je Ive Dovžan, avtorica besedila pa Svetlana Makarovič. Slednjo je v izvirniku leta 1969 v interpretaciji Ivanke Kraševec izvedel Ansambel Mihe Dovžana, medtem ko reinterpretacija, pri kateri se je sestavu pridružila Neža Okorn, kaže zanimivo premišljeno, z umetniškimi vložki nadgrajeno zasnovo klasične melodije, ki znatno odstopa od preostalega glasbenega materiala na prvencu Toni Lah Quinteta. Zaradi dobršne mere spevnosti in edinega slovenskega besedila bi jo zato morda bilo bolj smiselno predstaviti kot samostojno enoto, neodvisno od zgodbe, ki jo pripoveduje vsebinsko in žanrsko zaokroženi nosilec zvoka. Družno zvenijo nadvse uigrano, vendar se kot posamezniki v pogledu muzikalnosti nekoliko razhajajo, pri čemer je možno, da je to neskladje posledica snemanja, saj se zaporedje snemanja skladb ne ujema z njihovo razmestitvijo na Exposed. V nekaterih skladbah slišimo opazni napredek posameznih instrumentalistov, pri čemer sta izrazno najbolj izoblikovana Lah in Kavčič, čeprav prvi svoji vodilni vlogi navkljub ne zapolnjuje osrednjega solističnega mesta.

Poleg Laha kvintet sestavljajo pianist Aljoša Kavčič, basist Vasja Caharija, bobnar Juš Kvaternik in saksofonist (sopran in tenor saksofon) Ian Pirc. Družno zvenijo nadvse uigrano, vendar se kot posamezniki v pogledu muzikalnosti nekoliko razhajajo, pri čemer je možno, da je to neskladje posledica snemanja, saj se zaporedje snemanja skladb ne ujema z njihovo razmestitvijo na Exposed. V nekaterih skladbah slišimo opazni napredek posameznih instrumentalistov, pri čemer sta izrazno najbolj izoblikovana Lah in Kavčič, čeprav prvi svoji vodilni vlogi navkljub ne zapolnjuje osrednjega solističnega mesta. Pravzaprav po solističnih odsekih poseže le v Grass Is The Past in Refuge Refusal, kjer pred poslušalci razgrne tekočo mehko igro, glavni protagonist pa postane v skladbi a tree that bears no fruit, ko pospremi vokal in poseže po različnih tehnikah ter s tem popestri izvedbo. Kavčiču je nasprotno odmerjenega več prostora. Tako v skladbi Exposed postreže z daljšim solističnim vložkom, deloma v blues maniri, poleg tega s svojim prispevkom obogati tudi balado Echoes of Those Buried in the Snow in v minimalističnem vzdušju, spogledujoč se s čistim skandinavskim jazzom, povede v Wasteland. S tem pokaže, da svoje vplive črpa v pretekli, polpretekli in sodobni glasbeni zgodovini ter vse te elemente povzemajoče prevaja v lastni jezik.

Lahu in Kavčiču sledi Kvaternik s trdno, kompaktno ritmično podlago, Caharijo pa zaslišimo razmeroma redko, čeprav si skuša s krajšimi motivi izboriti pozornost v kateri od skladb, denimo v Wasteland. Njegov pravi moment nastopi v a tree that bears no fruit, kjer mu pripade solistični segment, ki je kot dodatek k zvočno najbolj okrnjeni kompoziciji izveden s pomočjo loka. Od vseh sodelujočih največ vprašanj vzbuja Pirc, saj v določenih delih zveni togo in manko docela nadoknadi šele v skladbi Wasteland, v teku katere pokaže obilo interpretativne suverenosti in zrelosti. Njemu v prid gre morebiti pogosto sočasno izvajanje saksofonskih linij in orkestralnih vokalov, za katere poskrbi Neža Okorn. In tej to očitno zelo leži, saj je na bolj ali manj enak način sodelovala že pri projektu Tomi Purich Balkan Jazz Group Tomija Puricha. Vezano nanjo kakšnega presežka niti v tem kontekstu ni pričakovati, četudi je po besedilih (za razliko od Purichevega projekta) posegla dvakrat, in sicer slovenskem v skladbi Srne in angleškem v a tree that bears no fruit. Njeno dopolnjevanje instrumentalov oziroma njihovo podvajanje s ponekod bolj in drugje manj pomembnim prispevkom pogosto zakrije tako njeno plastičnost kot pomanjkljivosti izbranih instrumentalistov, zato se poraja vprašanje, ali se kot gostja pojavlja s kakšnim posebnim razlogom, ki pa poslušalcem ostaja skrit. 

Popolnoma drugačen vtis daje drugi gostujoči glasbenik, trobentač Frančišek Križ, ki že v prvi kompoziciji (edini, pri kateri sodeluje), Exposed, skupaj z malenkost manj zastopanim Pircem, s katerim je v neprestanem dialogu, poda markantno, živo fabulo. Ista kompozicija navduši tudi s kratko, a domišljeno pasažo, ki jo ponovi večina sodelujočih, kar v na splošno dokaj resno podajanje glasbene vizije mladih glasbenikov prihajajoče generacije vnaša kanec igrivosti. In takšno igrivost je tudi pričakovati pri (malenkost še vedno naivnih) prijateljih, ki so v prvi vrsti željni ustvarjanja avtorske glasbe, s katero utegnejo spremeniti in morda celo določiti svet – če ne svet drugih, vsaj lastnega.