15.06.2019
Tantadruj in njegova slovenska čakra
Nova plošča ene redkih slovenskih skupin, ki vztraja na golih temeljih bardovstva, se upravičeno imenuje Vihar. Pa ne zaradi morebitne ujme, ki bi prepihala okolje, polno smeti, temveč zato, ker parkira v zatišju, v tisti viharni luknji, kjer se vetrovi v interakciji pomirijo sami s seboj.

Tantadruj
Vihar
Akord Records / Kulturni center Maribor
2019
Nova plošča ene redkih slovenskih skupin, ki vztraja na golih temeljih bardovstva, se upravičeno imenuje Vihar. Pa ne zaradi morebitne ujme, ki bi prepihala okolje, polno smeti, temveč zato, ker parkira v zatišju, v tisti viharni luknji, kjer se vetrovi v interakciji pomirijo sami s seboj. Tantadrujev Vihar je neke sorte orkanovo oko, kjer se dogaja vse in nič, kjer je zvok enak tišini in je melodija vedno zgolj melodija, v ritmu in tonu izrisana beseda.
Aleš Hadalin kot glasovni substrat Viharja zaslužil dodatno recenzijo, vsekakor kliče po analizi v smislu izvajalske potence, čeprav se po drugi strani prav na tej plošči brezkompromisno utaplja v celoto, v skupno sporočilno čakro, ki je tokrat samo ena: korenska (muladhara), rdeče barve, označuje pa življenjsko silo, voljo po samoohranitvi, odpornost, vztrajnost in povezanost z zemljo, ritmom, naravo in vzdržljivostjo.
Na začetku je seveda beseda, verz, poezija. Tantadruj nam pripoveduje pesmi, je bend, ki žlahtno izhaja iz pomena, vsebine. To je njihova absolutna prioriteta: ustvariti besedilo, ki potegne tudi na melodično teksturo. Boštjan Soklič, podpisan kot avtor glasbe, pri komponiranju zelo verjetno izhaja iz besedila, čeprav je pot seveda možna tudi v rakovem postopu: na izumljeni napev poiskati besedilo, ki ga melodija že čaka. Postopek sam po sebi je za poslušalca irelevanten, glavna je zaključna podoba, ko se ustvarjalec in poustvarjalec srečata na ciljni ravnini. Ta je pogosto vijugasta in pisana.
V mnogih pesmih s plošče se mešajo stilne prvine raznih žanrov – od bluesa in šansona do zvočnih nians, ki vlečejo na country. Dober miks, ki preprečuje diktaturo čistunske forme, kakršne koli že, je tokrat svež na stari način. »Viharniška« nepredvidljivost, ki očitno izhaja iz zgoraj zapisanega koda – besedilo (poezija) je temelj, glasba pa je zgolj likada, kjer besede dobijo globlji pomen in sijaj – je na tej plošči dobila odlično izrazno moč, četudi ni mogoče najti niti enega »neota«, kaj šele tipati za sledmi onkraj časa. Plošča je klasična. Tu bi se muzikološka analiza lahko takoj končala, če bi vztrajali v obupnem trendu, da se z vsakim rojstvom pojavlja novi mesija.
Koncept mi je všeč, če sem oseben, ker v muzikalnem smislu dopušča čisto muziko, se otepa eksperimenta in ekstravagance in služi namenu. In ta je bardovski, kot omenjeno na začetku: uglasbiti poezijo in jo posredovati poslušalcu v vsej svoji žlahtni in neposredni sporočilnosti.
Tudi v tem oziru ne čudi, da se Tantadruj v vsebinskem izročilu naslanja na klasike, lahko bi rekli na preizkušene in v narodovo dušo vtetovirane poete. Na dotični plošči so uglasbene pesmi Ivana Cankarja, Simona Jenka, Franceta Prešerna, Josipa Murna in Janeza Puharja (bolj znanega kot začetnika fotografije, a je bil tudi poet in vsestranski umetnik). Kot bi šlo za načrtni revival, iskanje temeljev naše samobitnosti, ponovni vznik prve kultivirane besede, kjer se je slovenstvo formiralo kot entiteta, ki ima kulturo, smisel, pomen, vsebino in poetski zven. Pa seveda kopico dilem, dvomov, strasti in hrepenenj. Pesmi s te plošče so čisti gorenjski nageljni, prelepe rože z mnogimi cvetnimi listi vseh barvnih odtenkov rdeče – barve, ki spominja na kri in strast, na boj in rojstvo, na srečo in smrt.
Tej temeljni sporočilnosti streže zasedba Tantadruja. Boštjan Soklič je avtor glasbe, kitarist in pevec, Mateja Blaznik zvočno pokrajino kolorira s klasično kitaro, Vid Sirk je flavtist, uporablja pa tudi sintetizator, tamburin in glas, medtem ko gostujoči glasbeniki zvočni minimalizem osnovne zasedbe dopolnjujejo z violino (Aleš Koren), tolkali (Andrej Tomazin), mandolino (Bojan Šen), basom (Jure Krajnik) in glasom (Urška Kranjc). Kljub taki zasedbi, ki že spominja na orkestrsko mašinerijo, celota od začetka do konca zveni diskretno, zvočno minuciozno in zelo ustrežljivo, kot kulisa imenitnemu pevcu Alešu Hadalinu, ki skupini Tantadruj daje vokalni žmoht, grleni izraz. Hadalin je pevec iz sebe. Marsikaj bi mu lahko očitali glede tehničnih fines, na trenutke celo intonacije, ampak v slogovnem smislu, ker pač poje iz srca in duše, se vse tehnikalije zdijo kot puristične opazke neumnega in gluhega muzikologa.
Na tej točki ni dileme: glasba se rojeva tam, kjer nastaja, pa naj se to sliši kot klasičen oksimoron; v bistvu drži. Glas(ba) je doma v človeku in iz njega pač pride. Samo en je kriterij glede kakovosti: če pride »iz sebe« in doseže drugega, je rojena, je dana, je umetnost!
Aleš Hadalin kot glasovni substrat Viharja zaslužil dodatno recenzijo, vsekakor kliče po analizi v smislu izvajalske potence, čeprav se po drugi strani prav na tej plošči brezkompromisno utaplja v celoto, v skupno sporočilno čakro, ki je tokrat samo ena: korenska (muladhara), rdeče barve, označuje pa življenjsko silo, voljo po samoohranitvi, odpornost, vztrajnost in povezanost z zemljo, ritmom, naravo in vzdržljivostjo. Slovenska pač, domača, naša.