Tartinijev duh in violina na Tartini festivalu

Tudi letošnje poletje nas je zvabilo v čarobni Piran, kjer se v avgustu vsako leto odvija Tartini festival. Letos so nas vanj vpeljali sloviti I Solisti Veneti, katerih koncert je bil vrhunsko doživetje. Violinist Lucio Degani je zaigral celo na Tartinijevo violino, ki je v njegovih rokah dobila presežni zvok. Tartinijev duh je spremljal tudi drugi večer v izvedbi odličnega ansambla Il Terzo Suono, ki ga sestavljajo Jasna Nadles na flavti traverso, Milan Vrsajkov na violončelu in Ellen Braslavsky na čembalu. Koncert je potekal v Minoritskem samostanu sv. Frančiška v Piranu, na programu pa so se Tartiniju pridružila dela Antonia Vivaldija, Benedetta Marcella, Georga Philipa Telemanna, Georga Muffata in Georga Friedricha Händla. Večer z Il Terzo Suono je bil prava glasbena poživitev, zrela poustvarjalnost ansambla nas je prepričala s svojo energijo in zanosnim izvajanjem.

Uvodna Vivaldijeva Sonata v C-duru, RV 48 za traverso in basso continuo nas je plaho uvedla v nežni solo na flavti ob subtilni spremljavi violončela in čembala. Njeno čustveno izraznost so popestrili detajli v zadržanem Affetuosu, ki mu je sledil izrazitejši Allegro assai. V Larghettu je Jasna Nadles razvila fino melodijo ob prilagodljivi spremljavi bassa continua, pri kateri sta Milan Vrsajkov in Ellen Braslavsky pokazala zrelo in pretehtano igro, ki je diskretno zaobjela zvok traversa. Sklepni Allegro je povezal vse tri izvajalce v celovito in zaokroženo zvočno podobo. Sonata v a-molu, RV 43 za violončelo in basso continuo je pokazala na optimalno usklajenost med violončelom in čembalom. Umirjeni Largo je zvenel ljubko in zavzeto, to je bila priložnost, da Vrsajkov razkaže svojo igro, ki je zrcalila pretehtano muzikaličnost in ljubko izraznost. Bolj odrezav in resoluten je bil Allegro, v naslednjem Largu pa sta nastopajoča pokazala izjemno usklajenost in nas prevzela z lahko melodijo v elegičnem tonu vse do kontrastnega sklepnega Allegra.

V nadaljevanju je ansambel Il Terzo Suono predstavil Sonato v G-duru, op. 2, št. 5 za traverso in basso continuo ter Sonato za violončelo in basso continuo v F-duru št. 1 Benedetta Marcella. Prva sonata nas je prepričala z angažirano in polno igro Jasne Nadles, ki je prišla do izraza ob optimalni spremljavi bassa continua. Navdušilo nas je dinamično ravnovesje solistke ter zrela in dosledna spremljava. Izstopal je Adagio, odigran intimno doživeto tudi po zaslugi obeh spremljajočih, medtem ko nam je Allegro zvenel v ušesih kot pravi lirični moment. Druga sonata je ponovno izpostavila rafinirani zvok čela; Vrsajkov je ob spremstvu čembala razvil občuteno igro, ki je izražala prefinjeno rafiniranost. Allegro sta nastopajoča izvajala angažirano in prepletala svoja inštrumenta. Po drugem Largu smo slišali še navihani Allegro, v katerem sta se izvajalca razigrala in ujela v bistro in čisto igro.

Posebno markantno je zvenela Sonata št. 1 v F-duru za traverso in basso continuo Georga Philipa Telemanna. Jasna Nadles je mojstrsko podala melodijo z lahkotno in barvito igro, katere uvodni Vivace nas je poživil. Largo se nas je dotaknil s svojo umirjeno spevnostjo ob diskretni spremljavi, Allegro je bil nekoliko manj izrazit, vendar so bili nastopajoči kar najbolj uravnoteženi pri podajanju premišljene in lirične interpretacije.

Giuseppe Tartini je bil na sporedu še s Sonato za violončelo in basso continuo v a-molu, v kateri sta Milan Vrsajkov in Ellen Braslavsky znala izraziti finese. Igra čelista je bila res impozantna, zlasti v Allegro assai z zanosno oblikovano melodijo, podajanje E. Braslavsky pa je odražalo virtuoznost in posluh za vlogo bassa continua. Stavek Andante cantabile je bil poudarjeno stopnjevan v dolgih lokih, medtem ko je čembalistka neposredno in vztrajno parirala solistu. Še bolj nas je glasbenica očarala v Partiti št. 5 v d-molu za čembalo solo, ko je dobila priložnost, da razkaže svoje tehnično mojstrstvo z obilo muzikalične vrednosti, s katero je izvajala melodično linijo. 

Za zaključek koncerta smo poslušali Händlovo Sonato v a-molu, HWV 362 za flavto in basso continuo. Flavtistka Jasna Nadles je zlasti v Allegru dobila sijajen polet ob odlični spremljavi preostalih dveh izvajalcev. V spominu nam je ostal tudi sklepni Allegro po Adagiu, v katerem smo začutili, da so vsi trije poustvarjalci igrali zares povezano in z zanosom. Dobrodošel je bil dodatek, četrti stavek Allegro iz Vivaldijeve Sonate RV 48 za traverso in basso continuo.

Večer z Il Terzo Suono je bil prava glasbena poživitev, zrela poustvarjalnost ansambla nas je prepričala s svojo energijo in zanosnim izvajanjem. Želeli bi si, da bi nas obiskali tudi v drugih mestih, zlasti v prestolnici.