Tema in svetloba

Na šestem glasbenem izdelku velenjskega kvinteta Inmate mešani žanr še zmeraj ponuja značilne udarne kitarske prijeme z ravno pravšnjo melodično nianso, utrjeno in uigrano ritem sekcijo s poudarjanjem in hitrim igranjem. Ravno prav je tudi dodatkov digitalne produkcije. Dobro znani kričeče-peti vokal s spiritualno liriko in premišljena dinamika albuma ustvarjata ciklično enoto. Če se v svojem izrazju izvajalec počuti domače, ni potrebno kompliciranje. V bistvu je to dovršen in suveren izdelek, ki bogati diskografijo benda. Inmate ostaja prvak mešanega žanra pri nas, vso potrebno kilometrino pa si dalje nabira tudi s pogostim koncertiranjem po ostalih državah Evropske unije. Vredno posluha!

Uvodoma slišimo manj kot minuto dolgi del na akustični kitari (Protection Divine), ki se ponovno pojavi ob koncu tega enajstdelnega glasbenega izdelka, v Fool's Hope. Posamezne dele povezuje biblična in vedska tematika, ki žanru da dodatno noto, če ne kar glavne vsebine. Ravno to bend v postavi vokalista Marka Duplišaka, kitaristov Davida Vodopivca, Andreja Bizjaka in Jureta Vertlja (bas) ter bobnarja Jureta Grudnika dela posebnega. Že iz naslova razvidno tematiko spremlja bolj ali manj stalna pesemska struktura: uvod, kitica, refren, kitica, srednji del, refren, konec – ki jo v okusnih variacijah lahko konzumiramo vzdolž te inštrumentalno-vokalne celote. Producentski del je prispevek Uroša Boršiča, avtorski izdelek benda pa ilustrativno poudarja Aleh Zielankievič. Fotografije so delo Duplišaka. Album je parabola o vseh, ki so fizično živi in duhovno mrtvi, posneta na frekvenci A=432 Hz.

Maya Always Wins udari direktno, s poudarkom in brez olepševanj v treh minutah, kar je povprečje na tem izdelku. Refren kot povsod lepo pade v ušesa: »We are so far / But yet so close / Can we accept that we are the souls.« Vse skupaj je kot osnova, ki se ponavlja skozi album. Tretjo pesem spremlja uradni videospot. ... And We Could Have It All nas krepi z nujno potrebnim optimizmom, razvojna dinamika pa nas hitro pripelje do polovice albuma, ne da bi se kje kaj dolgočasili. Z začetnim refrenom All Sanity Failed in istoimenskim komadom, ki razen z uvodnim delom na akustični kitari ne zaostaja v začrtani zgradbi in tematiki. Drugi del plošče nas seznanja z življenjsko resnico o smrti, ki ni nekaj temnega, slabega, le naslednja postaja, naslednja vrata. In pride drugi videospot (Destined to Taste Death). Nepogrešljiva dela so tudi dvojna pedalka, ki glasbeno strukturo še bolj popolni, in t. i. breakdowni, ki lahko povzročajo vratolom. Sicer utrjenemu avtorstvu kljubuje ironično rabljeni vokalni avtotune v Calm In A Storm. Tudi kitarski solo v Life In Every Breath ni vsiljiv, je le del melodične slike. Enako velja za Before The Pain Is Too Great.

Da je glasba benda premišljena, dokazuje tudi preostanek albuma. Kako fantom uspe s praktično enako zgradbo narediti album, ki nikakor ni dolgočasen? To je vsekakor vredno izpostaviti. Vzpodbuda in pozitivnost ne izostajata niti v skladbi Sheep Amongst the Wolves, kjer slišimo: »My past has always strengthened me inside / strenghtened me inside / Reject me and I will keep on fighting hard / Keep the faith in heart.« Tokrat s podlago blast beata. Producentsko delo z izbiro digitalnih godal lepo zaključuje to izrazno dokaj temačno glasbeno delo, ki pa s pomočjo lirike in tekočo melodiko nakazuje v smer svetlobe.

Plošča Let The Dead Bury Their Dead je še eno glasbeno delo, ki izpolnjuje svojo vlogo vplivanja na potencialno poslušalstvo. Če se v svojem izrazju izvajalec počuti domače, ni potrebno kompliciranje. V bistvu je to dovršen in suveren izdelek, ki bogati diskografijo benda. Inmate ostaja prvak mešanega žanra pri nas, vso potrebno kilometrino pa si dalje nabira tudi s pogostim koncertiranjem po ostalih državah Evropske unije. Vredno posluha!