Terraneozaver Rex

Poletna festivalska ponudba zadnjih let zna ljubitelje glasbe postaviti v kočljiv položaj. No, vsaj mene. Če so velike glasbene zvezde nekakšni bogovi, potem so koncerti tisti rituali, s katerimi se jim lahko navadni smrtniki vsaj malo približamo. Oni pa se nam lahko razodenejo v človeški obliki in ne zgolj kot produkti s polic in iTunes. Zato se mi po eni strani cedijo sline ob pogledu na nekatere naravnost nadrealistične, takorekoč bajeslovne programe festivalov, ki na svojih odrih gostijo praktično vse, kar bi si glasbeni sladokusec lahko želel. Cel panteon bogov! A kaj, ko se ta ritual na festivalih ponavadi spremeni v nekaj povsem drugega. Glasbenikom se na velikih dogodkih redkokdaj približaš, še manjkrat se oni približajo tebi. Največkrat delujejo točno tako kot izdelki s polic: lično nanizani drug za drugim skačejo kot kakšne maskote pred velikimi panoji festivalskih sponzorjev in nekako poskušajo angažirati publiko k še večji konzumaciji piva in energijskih napitkov. Sam sem se po festivalih vedno počutil kot otrok, ki hoče naenkrat pojesti celotno vsebino slaščičarne – po začetnem navdušenju se izkaže, da izkušnja ni tako zadovoljujoča, kot se zdi v teoriji.

Boljšim organizatorjem (med njimi z redkimi izjemami žal ne bomo našli slovenskih) je ta problem nedvomno jasen in nekateri izmed njih poskušajo festivale oddaljiti od imidža nove vaške veselice ter jih približati ljubiteljem glasbe. Začelo se je pravo tekmovanje v tem, kako na veliki večdnevni prireditvi pod milim nebom ustvariti intimno vzdušje kluba ali dvorane, ponuditi unikatno doživetje in se vtisniti v srce obiskovalca, ne le v njegov želodec. Kot rečeno, so veliki slovenski festivali ostali bolj pri želodcih; če so odre uspeli približati kakšni vodi ali vsaj blatu, je bilo njihovo delo s tem že zaključeno. Ampak to je zgodba za kak drug dan. Mi bomo tukaj pogledali, kako to uspeva hrvaškemu velikanu Terraneu, kjer smo prejšnji teden iz prve opazovali paradokse poletnih glasbenih veselic in kjer je Kino Šiška z organizacijo svojega odra pokazal, da imajo nekateri slovenski organizatorji vendarle dobra ušesa. Včasih znajo celo prisluhniti srcu.

Terraneo si je v prvih dveh letih delovanja vsekakor prislužil spoštovanje tako glasbenih sladokuscev kot tudi širše, da se izrazim klišejsko, zabave željne množice. To je dosegel s preprosto, a učinkovito formulo: ekipa je sestavila dober program. Nobene čarovnije, nobenih marketinških zvijač. Programski vodja je očitno vedel, kaj dela. Spretno je krmaril med velikani alter scene (The Fall, Swans, The Jon Spencer Blues Explosion ...) in sodobnimi indie fenomeni (The National, Crystal Castles, The xx ...), za nameček je dodal zelo urbani izbor festivalsko atraktivnih mainstream artistov (The Roots, The Ting Tings, La Roux ...) in vse skupaj začinil z dobrim izborom domačih in ex-yu bendov. Letos so se organizatorji odločili prešaltati v višjo prestavo in stopiti v ligo velikih igralcev. Na šibeniški oder so povabili bogove s samega vrha panteona: The Prodigy in Wu-Tang Clan (v celotni postavi!). Pri tem pa pozabili na vse tisto, kar je Terraneo delalo všečnega prejšnja leta: pester izbor dobro dopolnjujočih se artistov.

Zato moramo na žalost ugotoviti, da je program Terranea izgubil svojo rdečo nit. Res je, Prodigy in Wu-Tangi so privabili desettisoč glave množice, ki pa je prišla, da bi videla svoje bogove in nato odšla domov. Česa drugega za njih na Terraneu namreč ni bilo. Tisti, ki smo prišli po celoten paket, torej pisan program na vseh odrih, smo prav tako ostali praznih rok. Mesto velikanov alter scene je zapolnil povratnik leta My Bloody Valentine, ki je kot edini zares glasen kitarski bend čudno štrlel iz programa in ni naletel na prava ušesa. Petnajst minut dolg hrupni zaključek je zreduciral že tako majhno publiko pred glavnim odrom na nekaj 100 nekoliko manj »zabave željnih« poslušalcev, ostali pa so se hitro preselili na Dubioza Kolektiv. Če so festivali nova vaška veselica za urbano mladino, potem so Dubioza Kolektiv nedvomno njihovi Modrijani; skoraj nemogoče bi bilo splanirati poletni dopust, da ne bi nekje nehote naletel na to ekipo besnih čmrljev, ki z nacistično ihto širi svojo turbo folk različico izpetih urbanih trendov. Gang of Four (ali Gang of One, če upoštevamo število originalnih članov v bendu) pa si s trenutno postavo in »vznemirljivim novim vokalistom« niti ne zasluži več uvrstitve med alter velikane. Kakšno vlogo naj bi v programu zapolnjeval popolnoma izpeti latino-rock ansambel Calexico, mi ostaja skrivnost. Še večje težave so organizatorji očitno imeli z iskanjem sodobnih indie fenomenov. Cloud Nothings in The Cribs pač niso The National ali The xx, Blond:ish ni Crystal Castles in Duncan Sheik pač ni nihče. Pa urbani izbor festivalsko atraktivnih mainstream artistov? Aloe Blacc? Aloe who?! Še pogojno zanimiva Azealia Banks je v zadnjem trenutku nastop odpovedala in veliki oder odstopila Emiliani Torrini. Emiliani who?! Ob še tako podrobnem brskanju po programu je glasbeni sladokusec lahko našel zelo malo za prežvečiti. Nekaj zanimivih trenutkov so obetali The Bots, Bosnian Rainbows, DJ Spinn in Dj Rashad in Jesse Boykins III v kombinaciji s producentko Tokimonsta, a so tudi nekateri izmed njih, naključno plasirani med estetsko (da ne rečem kar ideološko) povsem nekompatibilnimi acti, ob pomanjkanju prave publike težko zablesteli v vsem svojem potencialu. Lahko bi rekli, da je Terraneo poskušal preveč in ni zares zadovoljil nobenega segmenta svoje publike. Pravzaprav je pozabil, kdo sploh je njegova publika. Ob pomanjkanju rdeče niti, takorekoč srca, ki bi festival spremenil v celovito doživetje, začnejo vse bolj bosti v oči in ušesa pomanjkljivosti, kot so grda lokacija, neprijazno osebje, butasti sistem plačevanja pijače in abotna muzika lokalnih barskih didžejev na malih odrih (pomislite dj Ceki na 1001 način).

Morda pa je ravno zaradi tega toliko bolj prišel do izraza mali oder Kina Šiške, ki je zaživel na zadnji dan festivala. Njegova ekipa je namreč storila ravno tisto, zaradi česar nam je Terraneo v prejšnjih letih prirasel k srcu: sestavila je dober program. Hrvaškemu občinstvu je predstavila domiseln pregled vseh generacij slovenske alter scene, od predstavnikov stare RŠ šole, garažnih Incurabili, do predstavnikov nove šole Bikofejevske indietronice Your Gay Thoughts. Kar pa je pomembnejše: kombinacija žanrsko in generacijsko oddaljenih artistov je delovala smiselno, okusno in popolnoma logično. Your Gay Thoughts, New Wave Syria, Incurabili in moja malenkost (N'toko) smo že sami po sebi pred razgreto publiko z lahkoto peljali dogajanje od enega vrhunca do drugega, za piko na i, tisti občutek povezanosti izvajalcev, pa je, zanimivo, poskrbel grško-nemški indie pop duet SEA+AIR, ki smo ga kot zunanjega gosta odprave hitro vzeli za svojega. Izvajalci smo se selili z odra pod oder, kjer smo naprej navijali za naslednjega, kar je pri ostalih obiskovalcih nedvomno ustvarilo vtis »happeninga«. Nič čudnega, da so nekateri ob vsej izbiri na Terraneu kar cel večer preživeli pod Šiškinim odrom, saj so na njem lahko gledali artiste, ki so bili vse prej kot izdelki s polic. S svoje strani bi dodal še pohvalo vsem nastopajočim in tehnični/organizacijski ekipi, ki so kljub ne ravno idealnim pogojem svoje delo izpeljali na zavidanja vredni ravni. Včasih moraš domače bende gledati v tujini, da vidiš njihov polni potencial. Po predstavi na Terraneu sodeč, imamo ustvarjalce, ki bi se brez težav kosali z znanimi imeni na svetovnih odrih.

Narobe pa bi bilo, če bi iz izkušnje potegnili zgolj površinsko kritiziranje hrvaškega urbanega festivala in hvaljenje domače produkcije, predvsem ob dejstvu, da doma ne premoremo ničesar podobnega. In to kljub dobri beri domačih bendov, očitnemu zanimanju slovenske publike (ki je predstavljala velik del občinstva na Terraneu) za takšne dogodke, da o naravnih danostih in prečudovitih lokacijah sploh ne govorimo. Terraneo je odlično začel, a se je na poti malo izgubil, medtem ko mi še na začetku nismo. Potenciala unikatnih festivalskih dogodkov, ki bi v lepe kraje privabili tako domače kot tuje obiskovalce in prevetrili domačo sceno, se zaenkrat zavedajo samo metalci. Ostali se zadovoljijo z mini produkcijo znotraj predvidenega kroga ali pa povabijo Big Foot Mamo, Dubiozoin kakega tujega zvezdnika v zimi svoje kariere. Vsekakor zmoremo več. Ali lahko morda pričakujemo povratek UF festivala v nekoliko bolj dodelani različici?