Tesla

Slovenski muzikal se še išče. Kljub spodobnim poskusom in komercialnim uspehom ostaja na ravni imitacij broadwayskega modela, umetniških ambicij pa si večinoma ne zastavlja. Morda bomo imeli več sreče s tako imenovanim »opernim« muzikalom Tesla, ki je premiero doživel 11. novembra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor in sem si ga ogledal na ponovitvi dan zatem. Glasbo je spisal Slavko Avsenik mlajši, libreto Nejc Gazvoda, dirigentsko palico vihtel Simon Krečič, Aleksandar Popovski pa režiral. Tematika je obetavna, imena slavna, predstave razprodane. Kljub kakovostni produkciji in izvedbi Tesla v uri in pol nikamor ne gre in nikamor ne pride. Dobro glasbo spodkopava nenavdihujoč, neroden libreto, ki ne ve, kaj bi rad. Na koncu nam ni jasno, čemu je delo sploh nastalo in kaj je njegova poanta. Z glasbo ne pove ničesar, česar ne bi slišali že prej, odgovorov na misterij Teslovega genija pa ne more biti, ker niso jasno zastavljena niti vprašanja. Če je bil cilj vaja v glasbenih slogih, na katero je prilepljena prepoznavna znamka Tesla, potem so ustvarjalci uspeli. Če pa želi slovenski muzikal postati prepričljiva umetniška forma, se bo moral iskati še naprej.

Potem ko Nikola Tesla (Klemen Slakonja) svarilom asistenta T. C. Martina (Martin Sušnik) navkljub prežene svoje bogate mecene z obljubami brezplačne energije, ga skrivnostna nevihta čez noč odnese v prihodnost. Tam sreča vse od teslologov, ki ga poznajo bolje, kot se pozna sam, in teoretikov, ki bolj verjamejo zarotam o njem kot njemu, do besnih podnebnih aktivistov in kramarjev z lažnimi novicami. Medtem ko v preteklosti po njem hrepeni Katharine Johnson (Sabina Cvilak), v prihodnosti v družbi Caroline Astor (Dada Kladenik) spoznava svojo klavrno usodo.

Avsenikova glasba je spevna in bogata, orkestracija igriva in barvita. Očitno je skladateljevo vešče poznavanje slogov dotičnih obdobij, ki jih poustvarja s sodobno gibkostjo – od klasičnih arij in salonskih valčkov do swinga. Manj posrečeni so deli s sodobnimi, elektronskimi zvoki in inštrumenti. Skladatelj pravi, da je z njimi želel nakazati prelom v modernost, vendar mu jih ni uspelo preplesti s celoto, zato učinkujejo kot tujki, ki niso dovolj zanimivi, da bi parirali dovršenosti klasičnih sekcij. Pri melodijah se včasih čuti derivativnost, nekatere preveč spominjajo na znane napeve. Ne gre zanikati Avsenikove spretnosti, gotovo pa bi se lahko skladanja lotil ambiciozneje, drzneje, si dal več časa za razvoj tem in motivov, ki minejo, komaj da jih slišimo. Postmodernistični pastiš je resda blagozvočen, pomenljiv pa bi postal šele, če bi z njim povedal kaj novega.

Na žalost libreto pri tem ne pomaga in je najšibkejša točka predstave. Z likom, kakršen je Nikola Tesla, zanimive štorije ne bi smelo biti težko napisati. Zapleti in dialogi so nam dani na dlani. Toda Gazvoda se je osredotočil na zlajnan, četudi ne povsem neprimeren motiv potovanja skozi čas, ki nas ne popelje nikamor. Prizori, v katerih se genij znajde, so zbanalizirani na gesla od naivne ekologije do šolarskih kritik kapitalizma, čeprav v gledališkem listu libretist piše, da »sovraži parole in brezumno udrihanje po kapitalizmu«. Vzporednice med obdobji niso razdelane, anahronistične reference (kakopak tudi na Muskov avtomobil Tesla) pa izpadejo neumestne, zdi se, kot da se avtor na vso moč trudi biti duhovit. Vrhunec humor doseže z vzklikom v mariborskem narečju.

Liki kljub naporom igralcev ne zaživijo kot osebnosti iz mesa in krvi. Do samega konca se nič ne zgodi zaradi njihovega delovanja, zaradi njihovih vzgibov, pač pa zgodbo poganja nevihta, ki Teslo kot deus ex machina premetava po zgodovini. Pri tem je prva polovica nepotrebno razvlečena s songi, ki malo dodajo, prav v ključnih trenutkih pa se hiti. Poleg vsebinskih pomanjkljivosti v libretu so prisotne tudi oblikovne. Fraze so nenaravne, stavki se lomijo na napačnih mestih, ki krhajo razumljivost in smiselnost besedila; rešiti jih ne more niti Sabina Cvilak. Estetsko je besedilo precej surovo, tako rekoč prozno, pesniških sredstev, posebno rim, se izogiba kot hudič križa. Sodeč po neusklajenosti besede in melodičnega ritma, se je »kreativni dialog« med skladateljem in libretistom moral odvijati prek Zooma s slabo povezavo.

Najboljši vidik predstave je korektna režija in odlična izvedba ansambla. Vendar jim samo gradivo na žalost ni dalo priložnosti, da bi si kje res lahko dali duška. Slakonja, od katerega sem veliko pričakoval, je ostal skoraj docela neizkoriščen. Najbolje je oder zavzel Sušnik, veliko energije pa je prinesla tudi Kladenikova, ki se ji pozna, da je doma v različnih žanrih. Orkester je igral zgledno, zmotilo je le to, da je nemalokrat preglasil (sicer subtilno ozvočene) pevce. Scena (Sven Jonke, Katarina Ivana Jonke) je bila domiselna in je z malo dosegla veliko, kostumi (Leo Kulaš) pa so bili paša za oči. Koreografija (Cleopatra Purice) zbora je bila za broadwayske standarde vseeno malce pretoga.

Kljub kakovostni produkciji in izvedbi Tesla v uri in pol nikamor ne gre in nikamor ne pride. Dobro glasbo spodkopava nenavdihujoč, neroden libreto, ki ne ve, kaj bi rad. Na koncu nam ni jasno, čemu je delo sploh nastalo in kaj je njegova poanta. Z glasbo ne pove ničesar, česar ne bi slišali že prej, odgovorov na misterij Teslovega genija pa ne more biti, ker niso jasno zastavljena niti vprašanja. Če je bil cilj vaja v glasbenih slogih, na katero je prilepljena prepoznavna znamka Tesla, potem so ustvarjalci uspeli. Če pa želi slovenski muzikal postati prepričljiva umetniška forma, se bo moral iskati še naprej.