Tiha reka

Skromno, nevsiljivo, brez odvečnega balasta in pompa se nam v posluh ponuja druga velika plošča lendavskega instrumentalnega tria Inhibis, ki za zdaj deluje še bolj v senci, na obrobju domače scene. Sprehod čez njegov dosedanji opus razkrije, da je zelo predan svojemu delu, da se vztrajno in iz plošče v ploščo razvija. Od prvih dveh izdaj iz leta 2013 Illusions in Galora Wasteland, ko je šlo še za vokalno-instrumentalno zasedbo, prek dolgometražnega prvenca Sunk Into The Hollow, s katerim se je ustalila današnja instrumentalna zasedba, do aktualnega albuma, ki je izšel pri prekmurski založbi God Bless This Mess, Inhibis raste kot tiha reka. Ali bo drla bregove, to bo pa pokazal čas, za zdaj še nabira moč.

S preobrazbo iz vokalno-instrumentalne zasedbe v instrumentalni bend se je zgodil korenit vsebinski preskok v glasbeni govorici Inhibisa. Fundamente puščavskega stoner rocka je nadgradil s postrockovskimi elementi in si odprl zvočna prostranstva, ki jih na novi, drugi plošči še bolj razpira.

S preobrazbo iz vokalno-instrumentalne zasedbe v instrumentalni bend se je zgodil korenit vsebinski preskok v glasbeni govorici Inhibisa. Fundamente puščavskega stoner rocka je nadgradil s postrockovskimi elementi in si odprl zvočna prostranstva, ki jih na novi, drugi plošči še bolj razpira. Trojka premore dovolj tehničnega znanja, da brez krčev presnavlja, spreobrača in prepleta zvočna tkiva, tekoče zliva postrockovsko atmosferičnost s težaškimi rifi in gradi homogeno celoto. Vendar se za zdaj še vse preveč drži preverjenih obrazcev, ne privošči si izstopa in ne zabrede v smer presenečenja, da bi zarezala globlje v površino. 

Vsaka od osmih skladb na plošči From Within deluje kot enota zase, skupaj pa nastopajo kot amalgam. Prelivajo se druga v drugo, da se spozabimo v ležernosti in se nam zazdi, da poslušamo eno samo dolgo skladbo. Plošča doseže vrhunec malo pred sredino, v komadu Clairvoyant Mind, v katerem se bendu z vokalom pridruži Matic Babič iz Canyon Observerja. S svojim prepoznavnim apokaliptičnim renčanjem ga posebej zabeli in mu da izzivalen zanos, kar za hip razbije panonsko, pardon, prekmursko lagodnost, ki se sicer razliva čez celo ploščo. Na njej izostane eksplozija, je zavrta. Čeprav se bend giblje v smeri proti njej, mu zmanjka drznosti, s katero bi se izmaknil pastem šablon in jih razbil z bolj domišljenimi odkloni ali spontanimi odskoki. 

Na srečo nam naslovnica in naslov plošče subtilno nakazujeta simbolični cilj Inhibisa: fantje bi se radi izvlekli iz notranjosti in se povzpeli na mogočno goro na obzorju, ki jih vabi v svoj objem. Če sledimo pripovedi slike, bo pot do nje še dolga in polna neznank; vsaj še čez eno goro bo treba, preden bodo stali pred vršacem. In prav vzponov in spustov ni na plošči From Within, ki je vse preveč ravna, kar pa po svoje izdaja prekmursko poreklo benda. Vsekakor gre za zasedbo, ki še raste, in če vzamemo v zakup, da so člani v zgodnjih dvajsetih letih, da premorejo velika ušesa, da zajemajo z veliko žlico, da so v zadnjih petih letih ustvarili že dva mini albuma in dve veliki plošči, ki je vsaka presegla prejšnjo, potem lahko še veliko pričakujemo od nje. Zasedba Inhibis postopno dozoreva, vsekakor pa si bo morala privoščiti predrzen in sunkovit odskok, da jo bo zares katapultiralo iz vadbenega brloga v širna prostranstva.