Tip-top v glavi

Da se ga razumet. Ker je Emkej posnel svojo najbolj zrelo ploščo. Sploh ne nujno zaradi EMŠA ali s.p.-jev, temveč zaradi trenutka in občutka. In še vedno rdečih oči. V četrtem poskusu se Marko Kocjan realizira tako, da zrelativira sebe v želji, da bi ga okolica vsaj poskušala razumet. Ker on okolico vsekakor razume, po svoje, res je, ampak jo. Probaj razumet je pristna neo-old-school plošča, kjer ima Emkej ob sebi pronicljivo producentsko zagnanost in direktni metareperski vidik ulice in milenijske izkušnje. »Ni point za kol'ko, temveč kaj delaš,« je morda celo ključna, že uvodna misel. Poleg tiste, da je smisel življenja zlata sredina. To je rap, ki je ostal rap. Na kitarsko navdahnjeni, z življenjskimi beati napolnjeni plošči je Emkej od Šmorna (2010) do Probaj razumet rap pririmal do četrtega desetletja lastnega življenja. To ni hip-hop o staranju, še manj postaran hip-hop. To je hip-hop, ki je res znal odrasti. 

Emkej se je naučil, kot je najbolje razvidno v Totem letu, kako z leti odkloniti hipno in sprejeti nekaj več. Nemudoma, od prve in naslovne skladbe naprej je Probaj razumet plošča, kjer je ravno zaradi take glasbene podlage besedilo in z njim sporočilo absolutno glavno. Ne naklada, ko »lapa«, kot pravi sam. »Eno leto bil v Ljubljani, pa tam ugotovil, da najboljši raperji niso najbolj poznani.« In takoj zatem sledi verz, kako si je »zjebal nogo«. Relativnost trenutka, absolutnost občutka. 

Skriti, ravno dovolj prisotni šus plošče je Gašper Bergant, ki ploščo vstavi v točno to okolje: šank, kavč mentaliteta, ki prevede skit v slovensko fovšijo na izviren, potenten in (avto)humoren način, kakršnega je ponujal že Emkejev matični Tekochee Kru v Glavni si. To nista ne fovšija ne šimfanje, je gigarealnost v postrealnem času. 

Na Probaj razumet je Emkej pokazal, kako je, če odkrito razumeš sebe, in potem prav to golo spoznanje, nago realnost, slečeno sedanjost, ponudiš v (vse)splošni razmislek.

Morda (pre)kmalu pri Verjemi plošča postane za hip zavito konceptualna, ker obdela specifično tematiko (Avgusta; zakaj sploh rimat) v specifičnem okolju (Draga država; zakaj rimat v tej državi). Emkej v tem kontekstu rabi poleg sebe samo še svoje videnje na svet. Vendar ne idealizira, moralizira, karikira ali parodira tega sveta, ne dela luštnih hitičev o milenijcih, zgolj pove tako, kot je. Zmraziš se lahko tudi avgusta v svetu, kjer je (nizka) temperatura odraz stanja previsoko nedosegljive prihodnosti. Še zlasti, ko si genialno sposodi Mira Cerarja, saj ponudi redko neposredno angažirano kritiko in preslišano neslišni glas generacije, ki je odraščala v solidarnosti in odrasla brez nje. Zato so beati še toliko močnejši, ker butnejo tam, kjer boli.

Emkej ima flow, beat in rime. »Rapam bolj počasi, boljše kot včasih, ne iščem rešitve v flaši,« razloži v Dragi državi, kjer se spravi na socialno državo, ampak ne iz neoliberalne ali anti-socialne poze. Ne, Emkej bi lahko bil glas generacije, še bolj kot Kosta, Ali En in Klemen Klemen v Sazas Sax, če bi imela glas generacija, ki iz plačevanja položnic za zavarovanje zna narediti samoironični refren »Jebe me ZPIZ / krade me SAZAS / fuka me FURS / hvala država. To kar zaslužim, mi skrit rata / ker če ne ti moram dat' pol ko' da sma brata.« In to na genialno podlago (Ghet), ki ne razbija upov, temveč realnost.

Probaj razumet je plošča, ki skuša razumet samo sebe in si vzame čas (Hokej), da je lahko tudi neposredna, ulična, dvoriščna in postadolescenta, kar se realizira v izstopajoči pesmi Rdeče oči (tudi po izdatni zaslugi Sunny Suna), himni trideset-in-nekaj-letnikov, ki si ob pihanju tridesetih svečk niso zaželeli ničesar, razen da bi to, karkoli že to je, trajalo čim dlje. Zato ni variante, da bi šla kapuca dol z glave. »In oni, ki pravite, da jih dehnem preveč, alo / dejstvo je, da jih vi dehnete premalo«, je točno takšen primer emkejevstva, kjer je Emkej tisto najboljše, kar ponuja mariborski rap od Dandrough in Eyeceeouja dalje. Samokritični špegl, ki predava: »Marko, glej se, kaki si.«

V Forevergreenu se sprehodi v progresiven klubski rap, v mogočno podlago, ki z Burkejem kaže prihodnost – kdo ve, morda nekoč tudi na nemškem trgu, ker je zafrkancija ravno dovolj neresna. Ampak središče, težišče plošče Probaj razumet je Prava mera in sporočilo svežega yin-yanga srednjih let. Kar plošči morda nekoliko manjka, je ključni, prodorni, naduvani, presproducirani hitič. Ampak obenem tega ta plošča niti ne potrebuje. Niso važni refreni, čeprav prav takšno epsko širino nakažejo in ponudijo Ulice, kjer Anina Trobec približa Emkeja širšemu trgu (tipa Elemental), situacijo doma zadetih uličarjev pa širši populaciji. »Odraščam v času korupcije, prevar in laži / res redkokdo me lahko prepriča še v dobro ljudi / samo mi ne preostane druga kot upat«, je upanje, kjer se Emkej po svoje bori za tiste, ki se borijo na razpisih. »Živeli ljudje in živela revolucija«, je (pre)redko slišana kreativno dvignjena in stisnjena pest. 

Ni čudno, da se na taki starošolski plošči zahvali žanru in subkulturi v Hvala Hip-Hop. Metaskladba, kjer se nekdo po petnajstih letih pokloni temu, da je dobil frende, sceno, izkušnje, bejbe. Da je sporočilo še močnejše, se ponudi Mrigo, ki pokaže, da je hip-hop eksplodiral podobno, le da ne v Mariboru, temveč Velenju. Univerzalni jezik, ki ga razširi internet, zato tudi ta dobi svojo zahvalo. 

Kje je Emkej iskal in našel inspiracijo, postane jasno v Ne me jebat, klasičnem old-schoolu, kjer se Emiljo A. C. vnovič vrhunsko izkaže kot najnaprednejši študent najboljšega iz devetdesetih. Zavist na koncu s kontra Despacito prijemom, kjer Borut Kocjan, raperjev oče, pokaže, kaj je naredila skupina Pepel in kri za, no, Pepel in kri, ponudi Emkeju mirno, lagodno in kreativno pot v srednja leta. Kriza srednjih let bo gotovo prišla, če že ni, ampak kljub temu je pot nazaj lahko pot naprej, izražena v sklepni globoki, klubski skladbi Kam te gremo, kjer ponudi morda za odtenek preveč, vendar hkrati nakaže, da glasbe nikoli ne more biti preveč.  

Na Probaj razumet je Emkej pokazal, kako je, če odkrito razumeš sebe, in potem prav to golo spoznanje, nago realnost, slečeno sedanjost, ponudiš v (vse)splošni razmislek. To je plošča, ki si je vzela čas sama zase. Ker je dal Emkej priložnost toliko producentom, je dal priložnost sebi. Zato pa plošča štrli. Bolj s kazalcem (»vodi me po poti pravi«) kot s sredincem. In to je ta zrelost, ki se jo da razumet. Probajte.