24.03.2020

To je prava aktualnost!

Je Helahirn novo ime domače elektronske scene? Ker gre za peti glasbeni izdelek Luke Tavčarja, je to že utečeni izvajalec, ki ponuja enajst angleško naslovljenih skladb v bolj ali manj podobni maniri sodobnega digitalno zvočnega sveta.

Robert Šercer

Hypersonic

Helahirn

Hypersonic

Gemonda Records
2019

Je Helahirn novo ime domače elektronske scene? Ker gre za peti glasbeni izdelek Luke Tavčarja, je to že utečeni izvajalec, ki ponuja enajst angleško naslovljenih skladb v bolj ali manj podobni maniri sodobnega digitalno zvočnega sveta. Kar ga najbolj uvršča v repetitivno elektronsko glasbo, je zgradba posamičnega komada na Hypersonicu. Najsi bo to ritem, ki lahko narekuje grobo uvrstitev med britanske velikane Fatboy Slim, Prodigy in Chemical Brothers, ali pa melodika, ki v skladu z modernim, globalnim svetom lahko deluje eksotično – sonično črpanje iz etno kultur, to je značilnost albuma. Gre za zvočni spoprijem dveh svetov, nam bolj znanega zahodnega ali starocelinskega proti bolj oddaljenemu vzhodnemu, ki je zato zanimivejši za nas. Prav to dela ta album še bolj aktualen. Tudi način predstavljanja Helahirna je fenomenalen. Te ne prekratke ne predolge elektronske bombice ravno prav razrijejo lokalno, osebno poslušalčevo okolje, ki najraje deluje v coni varnega. Meje so že zdavnaj odprte, dovolimo si malce odpreti tudi glave.

Začetek nas brez ovinkarjenja popelje na zvočno avtocesto Helahirna, tudi naslovnica ponuja tovrstno metaforiziranje. Z možnostjo digitalnega pačenja posamičnega zvoka se ne igra preveč, lahko bi rekli, da ravno prav, če vam je seveda všeč surovo in predrzno. A kje sploh je meja, ki kaže na zadostno (hiper)zvočno aktivnost? Ravno pravšnji tempo in zvočno prelivanje se že v poimenovanju megazvočnega izpostavljata ne preveč na silo, čeravno je Perscription že skok v bolj repetitivno, tehnaško zvočno okolje. Definitivno je glasba avtorja (ime v prevodu pomeni peklenski možgani) ustvarjena za gibanje. Boom Shaker nam poleg tega odstira še tančico v vzhodni, neevropski svet, ki pa nam ga ni treba obiskati, saj že vse poznamo z ekranov, ki narekujejo način, tempo in pravovernost današnjega (zlaganega) konstrukta sveta. Tako to elektronsko ponavljanje ritma v bistvu na subtilen način odslikava nas same. Izvajalec bojda kombinira oboje. Popotovanja mu služijo kot inspiracija, brskanje in izvzemanje, ekstrakcija glavnega zvočnega tematiziranja. To v svojem zvoku ponazarja skladba Captagon, ki je skorajda ni možno povezati s sodobno migracijo sveta. Dobro utečeni lokalni svet (ritem in melodika) v stalnem spreminjanju ostaja edina konstanta. Že Epileptic to še podkrepi z zvišanim tempom in agresivnejšo zvočno simptomatiko. Edino, kar daje občutek albuma, je pesemska zamejitev, ki deluje ravno prav streznitveno v smislu zvočnega konzumiranja. A le za kratek čas. Mind Gate zopet vabi v plesne svetove, torej je to gibanje na recept. Tudi splošna dinamika je po polovici albuma na svojem pohodu, produkcijsko obdelana lahko narekuje sledenje proti koncu, a zopet je potrebna poslušalčeva pozornost ... Morda bi način nastavljanja t. i. seta brez zamejitev stvar ravno izjalovila? No, Hypnosis to golo domnevanje izničuje. 

Tudi način predstavljanja Helahirna je fenomenalen. Te ne prekratke ne predolge elektronske bombice ravno prav razrijejo lokalno, osebno poslušalčevo okolje, ki najraje deluje v coni varnega. Meje so že zdavnaj odprte, dovolimo si malce odpreti tudi glave. Avtor z Bekaa Valley zdaj že rutinskost v svoji elektronsko glasbeni zamejitvi pelje dalje, ne glede na število potnikov, tema elektronskega klavirja in malo težja hipersonika nehote spominjata na začetke devetdesetih let in britanske prvake mešanega elektronskega žanra. Keep walking zopet predstavlja to avtorjevo igranje s poslušalčevo plesno zavestjo. Ko že misliš, da je to to, pa se odpre novo zvočno obzorje (Surroundings). Nujna etno oprema v smislu zvočnega učinkovanja te svetove združuje, je kot vezivo, ki nas vse veže v pravem pomenu globalnega povezovanja. 

Tako lahko za Helahirna mirno rečemo, da je domač avtor svetovnega kova. Zaključuje, zopet pomenljivo, s Sunset jam. In to odprto, nedorečeno, s čimer kar najbolje povzame aktualno svetovno dogajanje. To je prava aktualnost!