12.08.2024

Trenutek mehkega povratka

S prvenecem Jure Bajt preizkuša moč svoje umetnosti, jo oblikuje na kultiviran način ter podarja kitarskim romantikom, ljubiteljem akordične in tonalne urejenosti.

Jože Štucin

Trenutki mehkobe

Jure Bajt

Trenutki mehkobe

ZARŠ
2024

Pogumno dejanje, ni kaj, vstopiti v zvočni svet starih mojstrov kitarske meditacije in imeti pričakovanja, da bo zvok presegel samega sebe, da bo postal avtonomna realiteta, užitkov in nostalgije polna malha lepih tonov, s katerimi se bomo zazibali v sen preteklosti, sedanjosti in ... no, o prihodnosti je ta hip prerano govoriti. Tako nekako smo potipali po glasbenem prvencu Trenutki mehkobe kitarista, tonskega tehnika in glasbenega raziskovalca Jureta Bajta, ki kreativne sile materializira na Radiu Študent. Plošča je izšla pri Založbi Radia Študent, ponuja pa sedem avtorskih komadov, s katerimi Bajt preizkuša moč svoje umetnosti, jo oblikuje na kultiviran način ter podarja kitarskim romantikom, ljubiteljem akordične in tonalne urejenosti. Bajtu je uspelo postati, za hip posedeti ob starem in obuditi čase, ki so vsaj v formalnem smislu preteklost. In to na všečen in nesporno prečiščen način. Brenkanje je fino, ritmično urejeno v lakoničnem pozibavanju. Iz nas potegne staromodne vzorce, ampak se jih razveselimo, jim nastavimo srce in se z avtorjem poveselimo ob romantiki, ko je bilo v zraku še eno zadnjih upanj na kolektivno srečo in ubranost, da ne govorimo o sožitju in miru.

Pred nami je izdelek, ki stoprocentno stavi na tonalnost in se ne skriva za kulisami zvočne svobode, kjer je vsak šum lahko kreativna poanta, pač pa se iskri v čistih tonih, v jasnih akordičnih shemah, v preverjenem dur-molovskem sistemu. Predvsem, to je očitno takoj, želi žareti kot reminiscenca časa, ki ga sicer ni več in je zgolj še vinilska nostalgija, spomin in backgraund sedanjosti. Prešine nas, da je tak čas kreiral bard in genij Tomaž Pengov, ki se ja znal tako zvočno kot pesniško zameditirati v subjektivno absolutnost, v stanje izraznosti, kjer umetnikov jaz postane »mi«, kjer je duh ena sama kozmopolitska duša brez začetka in konca, eno primarno pulziranje zen budistične ali beatniške enosti, ki jo je svet takrat ponujal celo kot bivanjsko možnost. Čisto umetniško gurujstvo. Njemu se je na domači sceni prvemu utrgalo v to smer, v takratnem širšem okolju je bil tista lucidna žverca, ki si je drznila peti poezijo in brenkati na kitaro ali lutnjo na način prelivanja enega-in-istega, modeliranja svojega duševnega stanja z zvoki in poezijo. Pengovu se je zgodila fantastična rutina ustvarjanja muzike na enem akordu, s postankom na sorodnih. Čisto blagozvočje. 

Tu nekje torej zaslišimo Jureta Bajta, seveda samo po instrumentalni plati. Vokala od sebe ne da, zelo diskretno pa vključi zvoke okolja, celo rajski milje žvrgolenja ptičev. Jasno, da to ni primerjava in vzporednica v smislu kritike, češ, lahko se je navleči na stare mačke, je pa gotovo muzikološka opomba na slišano. Bajtu je uspelo postati, za hip posedeti ob starem in obuditi čase, ki so vsaj v formalnem smislu preteklost. In to na všečen in nesporno prečiščen način. Brenkanje je fino, ritmično urejeno v lakoničnem pozibavanju. Iz nas potegne staromodne vzorce, ampak se jih razveselimo, jim nastavimo srce in se z avtorjem poveselimo ob romantiki, ko je bilo v zraku še eno zadnjih upanj na kolektivno srečo in ubranost, da ne govorimo o sožitju in miru. Vsi predhodni trpeči ali radostni slogi, od bluesa do rokenrola in folka pa še vsega podobnega naprej, so v tem hipijevskem filingu videli trenutek očiščenja. Glasba je zacvetela kot hvalnica življenju. Tu gre iskati razloge za vso konzonantno trdnost, ki jo ponuja zvočni sistem, ki se je razvil nekako od renesanse naprej. Glasba kot modus operandi vsega lepega in častnega, rajskega in svetlega. 

Na plošči je sedem skladb in zadnja ima pomenljiv naslov, Motna svetloba dneva. Motnosti tu ni nikjer, gre za čisto fresko sedanjosti, omenjena motnost je zgolj poprh vseobsegajoče miline, ki žari iz melodične sheme. Jure Bajt bo, o tem sem prepričan, kmalu razširil svoj instrumental. Na obstoječem izdelku se kar sami od sebe kot halucinacije pojavljajo vokalni prebliski, ki bi vsebinsko razširili sporočilnost te muzike in ji dodali poetično piko na i, ki se zdi ta hip še v rezervi. Seveda je še milijon drugih ekstenzij, vokalizacija ni moj nasvet, gre le za občutek, ki me je preplavljal med poslušanjem, mogoče prav zaradi vzporednic s Pengovom. V pričakovanju novega se veselimo obstoječega, ki je lep impulz oživljanja starega na svež način, lep trenutek mehkega povratka. 

Kot je vsa glasba zgolj krik človekove duše, njegova vzporedna bit, ne glede na vsebinske intence, naj bodo religiozne ali zabavljaške, revolucionarne ali splošne, se ta spreminja samo po vzorcih in zvoku, v biti pa ostaja ena od najčistejših potreb človekovega hrepenenja po resnici in lepoti, četudi se napaja v starem bluesu ali v »postzvenenju« kultnih predhodnikov. Zdi se, da Jure Bajt zelo dobro pozna svoje poslanstvo.