Trezna stran šanka

V videospotu Milana Kamnika se zrcali sentiment njegovega novega albuma: življenje, kakršno je tukaj in zdaj, brez olepšav, morda le z malce diksilenda. Kamnik je izdal tudi dvojno vinilko akustičnih uspešnic, album štuo je pa štk, štk je pa štuo pa prinaša nove pesmi. A koroški slehernik nikoli ne omaga in bluesovski rokenrol na novi plošči vztraja do konca. Kamnik je album snemal v štirih studiih in dodobra premislil koncept, tudi producentsko ekipo je skrbno izbral. In rezultat je še ena referenčna plošča, ki ne bo počivala na policah. In če gre verjeti besedam iz Dekleta s Koroške, se je svet spremenil. Ampak blues se pa ni.

Nove avtorske pesmi Milana Kamnika in ena, katere avtor je Bojan Beber (Žnidar blues), skupaj izletom v repertoar Boba Dylana, zgledno prirejenim v Dekle s Koroške (Girl From The North Country) z gostujočim glasom Vlada Poredoša, ki je avtor prepeva, zaokrožajo Kamnikov deseti avtorski album in zavidanja vredno kariero tega koroškega pesnika s kitaro in vidnega umetnika, ki je svojčas dosegal festivalske uspehe. Žlahtnost in žmohtnost njegove govorice začrta že naslov, čeravno album ni ves v koroškem narečju in čeprav pesmi v knjižni slovenščini niso prav nič manj zanimive in žmohtne, lep primer je Na trezni strani šanka, ki ima tudi videospot. Za vsak primer je plošči priložen slovarček narečnih izrazov, ki bo prišel prav vsem, ki na sever ne popotujete pogosto. 

Življenje slehernika, ibržnika. Kamnik je zvest zapisovalec tega življenja, tako ni čudno ne to, da na albumu najdemo kroniko novega svetovnega reda, Lačen nežnega dotika, kot tudi ne to, da album zašpili Ovca, ki govori o mentaliteti domače grude in stanju sveta nasploh. Empatija se meša z razočaranjem, a drugače niti ne more biti. Najbrž tudi iz tega razloga Kamnik na plošči žge tako oster rockovski blues. Tu pa tam se oglasita diksi in rockovska balada, tu pa tam se kitare za hip ustavijo. Kamnik zna biti prav tako udaren v akustiki kot v elektriki, to že vemo vsi, ki spremljamo njegove plošče in smo obiskali kak njegov špil. Scotty Moore, Elvisov kitarist, je nekoč dejal, da ima raje električno kitaro. To je delavska kitara, slehernikovo orodje, njegov glas, ki ga ojačevalec podaljša in okrepi. Za tiste intimnejše trenutke pa ... 

Uvodna pesem je udarni blues, ki z rezoniranjem vsakdana napoveduje nekaj naslednjih pesmi, pravzaprav se rdeča nit vleče skoz celotno ploščo: Gmajtn bajtlar, Vodovodar Zorko Blues, Žnidar blues, Moj brat Popa itd. Kamniku se v pesmih pridruži številno glasbeniško občestvo, zasedba imen in glasbil je pestra in si jo lahko ogledate v priloženi knjižici. Poleg klasične zasedbe akustičnih in električnih kitar, basa ter bobnov na plošči srečate klaviature, steel kitaro, slide kitaro, mandolino, razna tolkala, pozavno, trobento in saksofon, pridružuje pa se jim sedem spremljevalnih glasov. Zvočno gre torej za bogato in raznoliko plošča, in to navkljub njeni načeloma bluesovski štimungi. Plima, oseka je ultimativna balada na albumu, ki zadobi countryjevsko-soulovski pridih. »Plima, oseka, / vsakdanjost človeka«, te besede morda še najbolje opredeljujejo ta album in glasbo na njem, tako kot »pogledam na goro, ki se kopa v soncu, / takšen objem bi si želel na koncu« in »a strah se prikrade in gre do kosti, / postane cilj brez spomina, ko še roža oveni«. Še en preroški verz je »Lubezn ni strd, živleje ni mleko«, ki zazveni iz Žnidar bluesa. 

A koroški slehernik nikoli ne omaga in bluesovski rokenrol na novi plošči vztraja do konca. Kamnik je album snemal v štirih studiih in dodobra premislil koncept, tudi producentsko ekipo je skrbno izbral. In rezultat je še ena referenčna plošča, ki ne bo počivala na policah. In če gre verjeti besedam iz Dekleta s Koroške, se je svet spremenil. Ampak blues se pa ni.