Trigonometrija Spiral Mind

Psihedelija je spekulativna zvočna praksa, ki od ustvarjalca zahteva, da predvidi učinek svoje metode skladanja v bližnji prihodnosti ter na podlagi zamišljene bodočnosti spremeni ustvarjanje v sedanjosti. Njen najbližji sorodnik je šah, katerega matematičnost in logika definirata tudi psihedelijo. Njena kompleksnost je lahko le dobro delujoči kaos, saj smo bitja, ki se vsaj navidezno ne zmoremo oddaljiti od razumevanja sveta, ne da bi ga klasificirali.

Zasedba Spiral Mind, izvita iz solo ustvarjanja Manuela Brajnika, svojo oziroma Brajnikovo idejo psihedelije gradi s trigonometrijo kitare, bobnov in različnih sintov. Kot pravi raziskovalci tripom primerne godbe slojijo našteto v raznolike in številne zanke. Te in njihove variacije gradijo skladbe, vestno in brez sprememb pa narekujejo tudi format nezahtevnega uvoda, zapleta, katarze in postopnega izdihljaja, ki z novim vdihom vodi v naslednji komad. Kvaliteta žive zasedbe Spiral Mind je prešitost treh tehnično podkovanih inštrumentalistov, ki razumejo potencial teksturiranja svoje godbe. Razcvetijo se v detajlih, ki zaradi formata tokrat na žalost niso prišli do izraza, a ostajajo v spominu vseh, ki so zasedbo kdajkoli slišali v živo. Prav tako zadostijo prvinskim užitkom poslušanja skladb, za katere se zdi, da odzvanjajo v neskončnost in se z vsakim trenutkom spreminjajo, čeprav v srčiki ostajajo iste.

Nič več in nič manj ni trio ponudil na pretočnem koncertu iz kranjskega prizorišča Trainstation, iz katerega v zadnjih par mesecih redno pošiljajo kvalitetne video prenose različnih koncertov in DJ setov. Dobro uigrana video ekipa je, za domače standarde, poskrbela za nadpovprečno količino dinamike, a vendar se zasedba ni poslužila posebnih vizualnih prijemov. Kombinacija karantensko neporabljene domišljije in nagnjenost Brajnikove beatovske verzije progresivnega rocka ter jazza proti psihedeliji je tlakovala poslušalsko izkušnjo zaprtih oči in lastne vizualizacije. 

Zeleno brstenje uvoda je spominjalo na Plantasio Morta Garsona, skozi nastop pa so sinti Roka Babiča in Manuela Brajnika ovijali hrupnejše izlete kitar, jih mehčali in razpršili kot oblake, enkrat naznanjajoč nevihto, drugič obronke sonca. Bobni Gaja Bostiča so kljub že tako polnemu zvoku izjemno precizni ter ritmično zapleteni, a so morda ravno zato izstopali kot komajda izkoriščeni element glasbene slike. V technicolor vrtinčenju ostane le še kitara, ki, govoreč strogo namensko, zareže v zvok ali ga poglobi in v medigri glasbenikov ter inštrumentov jasno postavlja Brajnika za vodjo. Kvaliteta žive zasedbe Spiral Mind je prešitost treh tehnično podkovanih inštrumentalistov, ki razumejo potencial teksturiranja svoje godbe. Razcvetijo se v detajlih, ki zaradi formata tokrat na žalost niso prišli do izraza, a ostajajo v spominu vseh, ki so zasedbo kdajkoli slišali v živo. Prav tako zadostijo prvinskim užitkom poslušanja skladb, za katere se zdi, da odzvanjajo v neskončnost in se z vsakim trenutkom spreminjajo, čeprav v srčiki ostajajo iste. Pri tem se poslužujejo igranja s percepcijo časa, raztezajo posamezne note, kar izpade še posebno udarno v kitarski stop and go drami.

Splošna zvočna slika tokratnega koncerta je pokazala na očiten problem enostavnosti logike, po kateri se formulira svet Spiral Minda. Tematski kontrast, ki ga je vseboval Brajdnikov solo prvenec A Play Of Shadows, v živem nastopu ni prišel do izraza, s tem pa je zasedbino iskanje psihedelične prihodnosti z vsakim novim zaletom jadrajočih sint linij postavil pred zid. Skladanje kompleksnosti bo vedno v nasprotju z brzdajočo koherentnostjo, pri čemer se je vsaj tokrat tehtnica prevesila na stran slednje.