Trobenta, romanca, Buh in kontrabas

Nežni klavir. Kabaretsko zadušena trobenta. Uroš Buh in (kontra)bas. Počasi? Previdno? Ja in ne. Kajti to je Romanca. Pogosto naslov albuma in ime skupine povesta dovolj, če ne vsega. No, zasedba tokrat še mogoče, ampak ne, to ni takšen album. Počasi in previdno, prvenec najprej projekta, zdaj pa zasedbe Romanca, ki jo je zbrala skupaj mednarodno priznana ljubljanska pianistka Manca Udovič, je večinoma počasnejše narave, vsekakor pa ni pretirano previden. Ne s takimi čustvenimi preskoki, ne s tako predano nadsposobno zasedbo in ne v tem času. Ali kot lahko slišimo na albumu: »Čutim, da to ni le bežna romanca.« Res. Je več. Plošča Počasi in previdno je zatorej najboljša takrat, ko je izpovedna z inštrumenti, ko je vokal le eden od inštrumentov, ki občasno doda pridevnike. Kajti če klavir Udovičeve nudi pomensko (nad)popolne glagole in so Gregorka, Buh, Nemanič in Peršl na svojih inštrumentih kot mogočni samostalniki, mestoma glagolniki, so besedila v celoti kot pridevnik. Včasih zadenejo, včasih ne.

Manca Udovič ni zaman razkrila, da »niso želeli že s prvo pesmijo povedati vsega«. Uvodna skladba s prikladnim naslovom Uvodna je previdno tipajoče, nežno uvajanje pianistke, ki je z odliko dala skozi klasično izobrazbo, ampak našla tudi tisto, česar šolski sistem ni spodbujal. Skladanje. No, vsaj nam, ki albume še poslušamo od začetka do konca, in to večkrat, Uvodna deluje zelo smiselno (zgolj) ob prvem poslušanju, kajti nato prileti Počasi in previdno kot single, ki bo nemara podpisal širše dojeto udejstvovanje zasedbo. Je ultimativni hit. Takoj. Prinese dvajseta ali trideseta, Ameriko in Francijo, retro, post ali neo, ka(ko)rkoli že. Kabaret iz prve, no, pravzaprav druge. Živahna, razgibana in producentsko vrhunsko posneta skladba, v kateri se prikladno zaduši trobenta Roka Nemaniča (Balkan Boys) zato, ker je takšen tudi vokal Uroša Buha (Natriletno kolobarjenje s praho, Same babe, BUH). Pahne nas v klet, za lesene mize, prepojene s tobakom, vinom in spogledovanjem. Spremljevalni vokali namignejo, da bi lahko delovali kot duet, ampak Buh želi ostati suvereni žametni pripovedovalec, saj mu uspeva poustvariti poustvarjeno zgodovino. Ni ravno Škandal v rdečem baru (Marko Brecelj na Cocktailu), je pa zapeljiva skladba, ker se zna igrati z besedami na način, da ni klišejev, patetike ali lirične očitnosti. Ne. 

Počasi in previdno razloži tisto, kar s tipkami želi povedati Udovičeva. Manca in njena Romanca bosta sicer piarovsko zaznamovani z besedno zvezo »realistično romantično«. Zakaj? Kar »[v]saka pesem nosi svojo zgodbo. O teh zgodbah ne govorim prav rada, saj raje vidim, da z razkrivanjem ozadja skladb ne vplivam na poslušalce. Drži pa, da sem nekatere od teh zgodb (pre)živela sama, druge živijo ljudje, ki so mi blizu, spet tretje še vedno najdem le v polju svojih sanj.« Toda če bi naj bilo nihanje med romantiko in realizmom tisto, kar zaznamuje deveterico skladb, je še večje nihanje med samim razpoloženjem. 

Kajti Poletni dan naenkrat na ploščo spusti dnevno svetlobo, nenadoma se iz zakajene kleti prestavimo na nedeljsko izletno popotovanje, Romanca pa z resda pretanjeno klavirsko solažo pristane točno tam, kjer je na slovenski glasbi že precejšnja gneča (pomislite na Papir in Bilbi, morda Neomi). Vendar se ta zasedba vseeno postavi v drugo, krajšo, neobljudeno vrsto, in to zaradi dvojega: svojevrstnega moškega vokala in do potankosti dodelane produkcije izkušenih muzikantov. Povedano drugače, Romanca je takoj našla tisto, kar RTV Slovenija išče, ko vztraja pri Popevki. Kako? Tako, da je Udovičeva neutrudno več kot le poiskala glasbenike – povezali so se v celoto. In četudi bo nemara Romanca projekt, deluje kot bend, ki to preprosto rad počne. 

Dobro je izbrala tudi, ko je produkcijo zaupala izkušenemu Roku Lopatiču, ki je prisoten dovolj časa, da je znal posneti ravno tako ploščo, kjer se objemajo standardi jazza in popa, zlitje glasbenih svetov, med katerimi preskakuje Udovičeva. Težava, ena redkih, na plošči so čustveni, (a)ritmični preskoki ter popolnoma nasprotujoče si izkušnje realne romantike oziroma romantične realnosti. Gostovanje hrvaške prvoligaške pevke Nine Kraljić v Walk to the Stars je več kot smiselno, deluje in prinaša neko povsem drugačno širino, toda Romanca naenkrat postane le Manca Udovič z vokalistko, ki zna zapeti o zvezdah, srcu in skladbah. Še bolj izstopa to, da gre za še enega od poskusov umetniške opravičitve izbora angleščine, toda glede na preostale skladbe s plošče ta korak morda ni bil narejen preveč previdno. Jezikovni preskok je namreč skoraj presilovit. To sicer ne pomeni, pesem samobitno ne stoji, le štrli iz konteksta. 

Kajti nato Iz navade prinese, če že ne bigbandovski šus, pa zagotovo zgledno poustvarjanje slovenskih adutov. Nič narobe, ampak Iz navade prinaša toliko Janeza Bončine – Benča, Leeloojamais ali celo Roka Goloba, da Romanci, ki sicer s takšno skladbo ohranja izvirnost, za hip zmanjka originalnosti. Ne razumite me narobe, Iz navade lahko gladko najde svojo ciljno publiko in komad bi bil v kakem drugem desetletju lahko celo zelo resen plesni ali poletni hit, ampak kaj, ko danes klasičnih plesov praktično ni več. Iz navade ima zato filmski potencial. Obenem se porodi vprašanje, koga nagovarja Romanca, ki so jo v Kinu Šiška opisali kot skupino, ki je blizu oboževalcem skupin Same babe in The Tiger Lillies. 

Vsekakor vse, kar Romanca počne, česar koli se loti, izvede dovolj dobro, ker ima Jana Gregorka (Magnifico, Janez Bončina – Benč), ki na basu ne samo poudari, ampak dodatno razgiba, razpleše in razživi vse tisto, kar s prsti leve roke počne Udovičeva na klavirju, Gašper Peršl (Vlado Kreslin in Mali bogovi, Severa Gjurin, Oto Pestner) pa izpade kot bobnar, ki bi ga vzel vsakdo. Da bi le še kje tako znal s činelami. Mojstrovina od bobnanja. 

Čeprav sledi že tretji razpoloženjski preskok iz živahnega v umirjeno, ta polarnost še ne postane organska, ko Vzemi me znova umiri življenje in ga iz urbanega premakne v naravo: »Preko polja mlade trave / Po vrtovih najbolj skritih / Mimo reke čez daljave / Na mavricah barvitih.« Ni lahko ugotoviti, kaj je torej realnost, kaj romanca, kaj stvarnost, kaj pobeg, ko prodorno predirljiva trobenta para željo, da »bodi to, kar si želim, / in vzemi me s seboj«. Zato je Počasi in previdno na tej točki morda najbolj suverena, ko se skupina nežno predaja tudi kitari, na katero Buh dotlej previdno akordno praska, zdaj pa intonira solažo, »naj moja zdaj za vedno bo / tvoja prava pot«. 

In očitno je prava pot skladba Romanca – zibajoči kontrabas in nočna zgodba. Inštrumentalni biser plošče je to, kjer ne le vsak član dobi svoj prostor, temveč ob tem še sijajno prisluhnejo drug drugemu. To je to. Komad si podajajo kot dobro steklenico vina. Morda je ironično, da je v takih skladbah, kot je Romanca, Mance Udovič po svoje še najmanj, ko se Gregorka in Nemanič skorajda zapecata v tisti noro krasni vmesni tišini.

Plošča Počasi in previdno je zatorej najboljša takrat, ko je izpovedna z inštrumenti, ko je vokal le eden od inštrumentov, ki občasno doda pridevnike. Kajti če klavir Udovičeve nudi pomensko (nad)popolne glagole in so Gregorka, Buh, Nemanič in Peršl na svojih inštrumentih kot mogočni samostalniki, mestoma glagolniki, so besedila v celoti kot pridevnik. Včasih zadenejo, včasih ne. Počasi in previdno je boljša v epski različici, ne lirski. Ko Buh opisuje zgodbe in lirski subjekt iz ženskega prelevi v moškega, čeprav plošča presega spole in predvsem skuša biti brezčasna, recimo v Kdaj prideš spet. Četudi klasična v svojem ogrodju, se plošča vmes viskozno premika skozi žanre, čas, prostor – v tem je Manca doma. Lahko bi bila za film, lahko je psihedelija, lahko jazz lounge, lahko je pa to, kar je sklepna pesem. Uspavanka namreč pokaže, kaj je tičalo za kreativnim nemirom Udovičeve, ki je dal takšen solo album. 

Počasi in previdno je plošča dvojnosti, je album razlik in izdelek celote, ki je vzklila iz (individualne) želje. V času, ko je previdneje (in bolj uspešno) izdajati single, bi tudi Romanca lahko izbrala lažjo pot. Ni je. Izbrala je klasično. Težjo. Lepšo. Nenazadnje upa, da bo del snemanja povrnjen z nakupom albuma. In čisto možno je, da bo našla kupce. Morebiti jih ne bo veliko (upamo, da bo obratno), vendar bodo tisti, ki se bodo za to odločili, prejeto res znali ceniti. Saj veste, počasi in previdno. In morda nastane ... Romanca.