19.05.2016
V dveh svetovih hkrati
Z Matter o nastajanju nove plošče, preteklih projektih in kamniških kuriozitetah.

Matter zastopajo Dario Nožić Serini, Luka Lah in Matej Tunja. Oziroma na kratko: Dacho, Levanael in Tunja. Kot Matter smo jih spoznali zaradi Radia Študent, ki je najprej občasno zavrtel katerega od njihovih najzgodnejših komadov, potem pa jih je pogumno povabil, da nastopijo na festivalu Tresk. Če so prvi strogo zvočni indici namigovali na Kamničane z nenavadno izbrušenim smislom za hiphoperske podlage in nagajivo neobremenjenim smislom za jezik, je debitantski koncert razkril, da gre za tipe, ki so na Kamnik sicer navezani, a ne privezani, predvsem pa za ustvarjalce, ki so na svojem potencialu pripravljeni graditi in ga tudi realizirati. Sedaj, dobro leto kasneje, ko imajo pod palcem celo kopico nastopov, dva vrhunska videospota, kar nekaj intervjujev in Meduze, ki sem jih na nekem naključnem avtobusu enkrat v roku pol ure slišal v spontani izvedbi treh različnih med seboj nepovezanih neznancev, lansirajo svojo prvo dolgometražno ploščo Amphibios. Z Matter sem se pogovarjal pred promocijsko izstrelitvijo v trnovskem KUD-u.
Čeprav ste v zadnjem času imeli kar nekaj intervjujev, se vseeno zdi, da premalo vemo o vaših osebnih ustvarjalnih zgodovinah pred Matter. Klubska publika Dachota in Levanaela pozna kot producenta in sukalca basovskih muzik, lansko leto smo vas obogatene z Adamom Mulalićem poslušali v Illusion Art, kaj več pa neposvečeni o vas ne vemo. Povejte nam kaj o svojih preteklih glasbenih poteh, da bomo imeli končno vse skupaj črno na belem.
To je večinoma vse, kar je vredno izpostaviti. Glasbo delamo že dalj časa in nas spremlja od najstniških let. Nihče od nas ni igral nikakršnih inštrumentov, začelo se je z repom in beati.
Torej je bilo repanje v igri že od začetka? Nekateri smo namreč ugibali, da se je vse skupaj manifestiralo šele ob spoznanju, da delate dobre beate in da bi bilo fino, če bi kdo čez kaj odrepal.
V bistvu se je začelo z repanjem. Beate smo začeli delati leto ali dve kasneje z željo, da postanemo samozadostni.
Kaj ste poslušali kot mulci, hip hop ali elektroniko? Ste bili že takrat tako eklektični?
Poslušali smo dokaj konvencionalen hip hop iz golden ere. Je pa res, da smo že takrat prednost pred družbeno kritiko dajali stilu oziroma prezenci. Tako so nam na primer ugajali 213, Biggie in UGK. Ljubitelji elektronike smo postali kasneje.
Amphibios naj bi po prvotnem planu izšel že februarja. Kaj se je potem takrat zgodilo, da ste izid zamaknili za par mesecev?
Stvari so trajale dlje, kot smo pričakovali. Prvič smo se spuščali v izdajo albuma in se seveda zakalkulirali. Glasbeni del je bil končan že januarja, če izvzamemo mix in master. Poleg tega je bil potreben čas za usklajevanje glede vizualne narave celotnega paketa in promocijskih strategij.
Marca ste na YouTube naložili neformalni EP s štirimi precej močnimi pesmimi. Gre za starejše komade ali za ostružke, ki se pač niso uvrstili v končni izbor za celovečerko?
Nič od tega. Sklop štirih pesmi je bil povsem nov in nikoli planiran za LP. Prednaročnikom smo dolgovali CD, zato jih nismo pustili praznih rok ob izteku februarja. Predjed so prejeli na mail teden dni pred ostalimi poslušalci in so bili edini, ki jim je bil omogočen dolpoteg. Da pa se ne bi prenajedli že pred izidom albuma, je extended play diametralno nasprotje Amphibiosa. Lahek in »down to earth«, brez težke metaforike. Od tod tudi poimenovanje.
Založba rx:tx, ki svoje izdaje skrbno pripravlja in jih opremi z dodelanimi celostnimi podobami, se zdi idealno domovanje za vaš prvenec. Je bilo sodelovanje načrtovano od samega začetka ali se je začelo realizirati šele med procesom ustvarjanja plošče?
Res je, s trudom in profesionalnostjo glavnih akterjev založbe smo več kot zadovoljni. Album je nastajal spontano, na prav takšen način je prišlo tudi do sodelovanja z rx:tx. Cilj je bil ustvariti izdelek, ki je celosten ter avtentičen. To je bilo mnogo lažje doseči s pomočjo skupine ljudi, ki ima izkušnje z izdajanjem glasbe.
Levanael in Dacho, tudi vidva imata prste vmes pri mladi založbi. Povejta kaj več o Sezamu.
Založbo Sezam smo v pogon spravili pred dobrim letom skupaj s Fejzotom in Krilcem. Gre za dolgoročen projekt, ki se razvija počasi. Stremimo k temu, da bi razvili svoj avtentičen zvok znotraj elektronskih žanrov in izdajali glasbo na ploščah. Trenutno v te namene akumuliramo denar s prirejanjem dogodkov v klubu K4 in izdajanjem »name your price« EP-jev domačih izvajalcev.
Na Amphibios niste vključili Meduz in nekaterih ostalih mikrohitov z vašega profila na Soundcloudu, hkrati pa se, sicer v novi preobleki, na plošči pojavi nekaj pesmi, ki smo jih že slišali na Semenu vesolnga, plošči, ki ste jo izdali kot Illusion Art. Kako se zasedba, ki že ima nekaj pozornosti publike, sploh loti prvenca? Verjetno po eni strani obstaja želja, da se poslušalcem ponudi čim več novega, po drugi strani pa je s plošče težko izpustiti komad kova Mrki flow, ki izdelek res lepo zaokroži. Koliko ste pri snemanju razmišljali o pričakovanjih in reakcijah?
Prednost je v sami promociji izdelka, težje pa je zadovoljiti pričakovanja. Seme vesolnga je izdelek, ki je zaokrožil leta skupnega ustvarjanja in smo ga dokončali predvsem zaradi lastnega zadovoljstva, v smislu samih podlag pa ni dosegel take prepoznavnosti kot stvari s Soundclouda ali albuma Amphibios. Nekatere pretekle lirike smo postavili v nov instrumentalni kontekst, saj nam je bilo škoda zavreči verze, kot je na primer »tud če ne bi mel ust, bi te pojedu«. Po drugi strani pa smo se odločili, da pesmi, ki so dosegle neko avtentičnost in se jih že da poslušati na spletu, za naš prvenec ne uporabimo.
Je zgodba Illusion Arta s tem zaključena?
Da.
Kakšen je vaš ustvarjalni proces? So pesmi že ob genezi skupinski produkt?
Instrumentali nastajajo samostojno. Z lirikami se spajajo glede na skupen »mood« ali čustvo. Ponavadi eden izmed MC-jev tekst napiše prvi, drugi se prilagaja tematiki. So pa tudi primeri pesmi, kjer vse nastane simultano. Tak primer je Safari.
Iz kje črpate inspiracijo? Poslušate kaj hip hopa?
Inspiracijo črpamo pretežno iz okolice, ne gre pa zapostaviti filmov, literature in glasbenih izvajalcev, ki so nam ljubi. Seveda sledimo hip hopu, vsakemu malo po svoje. Zadnje čase poslušamo veliko Micka Jenkinsa, Martina $kya, NxWorries ... Od starejših stvari pa še vedno UGK.
Kar nekako težko vas je uvrstiti v kateregakoli o trenutnih hiphoperskih podžanrov. Sami čutite navezanost na katerega od trenutnih trendov v hip hopu?
Novi trendi v hip hopu so nam zanimivi. Seveda je težko reči, da favoriziramo katerikoli podžanr, zanimive izvajalce ali segmente najdeš tako v trapu kot v cloud rapu, grimu in drugih podzvrsteh. Iz vsakega jemljemo karakteristike, ki se nam zdijo zanimive, in jih uporabimo v svojem receptu.
Kako je potekalo snemanje plošče? Ste se z dokončanimi komadi odpravili v studio in potem relativno hitro posneli vse skupaj ali pa je šlo za bolj razkosan proces?
Pesmi so nastajale posamično, vendar v relativno kratkem času.
Končni izdelek je na visoki produkcijski ravni. Ste eni izmed tistih glasbenih pikolovcev, ki se v nedogled ukvarjajo z najmanjšimi detajli?
Hvala. V bistvu nismo. Res je, da same ideje razvijamo zelo počasi in temu namenimo dosti časa. Detajlom ne pripisujemo prevelikega pomena. Dokler gre stvar v uho in ima smisel kot celota, ne potrebuješ veliko produkcijske dinamike. Vseeno pa smo porabili kar precej časa, da dovršimo izdelek.
V dveh pesmih na plošči sodelujete s kolegi iz zasedb Napravi mi dete in Your Gay Thoughts. Zdi se, da sta bili obe kolaboraciji precej osvobajajoči; saj ne, da se ponavadi tlačite v kakršnekoli okvire, daleč od tega, ampak tukaj ste se pa res lahko spustili s povodca. Se motim?
Ne motiš se. Kolaboracije smo izbrali na podlagi skupne vizije in prijateljstva. Kljub temu smo pazili na kvaliteto in umestitev v celoto.
Kaj pa sodelovanja z drugimi reperji? Vas to zanima? Oziroma če malce obrnem vprašanje, ali zanima njih? Zdi se, da je ta scena zaenkrat do vas še malce zadržana.
S strani slovenske rep scene smo bili deležni tako pozitivnega fidbeka kot hejta, kot je v zvezi z našo muziko že kar stalna praksa. Trenutno smo v fazi, ko želimo utrditi svoj stil in vizijo, zato se ne ukvarjamo preveč s hip hop zavezništvi. Reperskih kolaboracij v prihodnosti ne izključujemo, dokler te predstavljajo del našega filma in se skladajo z našo vizijo.
Kako so se zgodile Ladje, ki plujejo po vodah temačnega R&B-ja? Je plošča potrebovala eno pesem, ki bi igrala specifično vlogo nekakšnega intermezza, ali gre bolj za komad, ki je nastal spontano in se pač znašel na plošči?
Oboje. Komad nam je preprosto zadogajal. Je sproščujoč in nepričakovan!
Hkrati so se Dachotovi vokali pred kratkim znašli na eni od Sezamovih izdaj. Lahko od Matter v prihodnosti pričakujemo več odpetih hookov?
S tem se spogledujemo že od komada Boli te kurac. Ko imajo smisel, se odpetim hookom ne izogibamo.
Na Amphibiosu je spet cela kopica slengovskih enovrstičnic in sočnih lokalnih izrazov. Je narobe dobršen del zaslug za to pripisati Kamniku? Zdi se, da že kar nekaj časa iz Ljubljane ni prišlo nič tako svežega kot iz Maribora, Kamnika ali Velenja. Zakaj je jezik ljudi s periferije toliko bolj elastičen? Gre za neobremenjenost?
V manjših sredinah si soočen z vsakim posameznikom in vsemi družbenimi sloji. Dialog je zato neposreden in sočen, saj se nikomur ne moreš izogniti in je zato bolje biti direkten. Poleg tega so v bivše industrijske sredine migrirali prebivalci iz celotne nekdanje Jugoslavije in vsak je s seboj prinesel vrečo besed. V Ljubljani je drugače. Kdor migrira, hitro adaptira svoj besednjak. Jezik je bolj sofisticiran. Mi pa poskušamo črpati najboljše iz obeh svetov.
Pred kratkim se je nekaj vaših pesmi znašlo na eni od spletnih strani, ki se ukvarjajo z interpretacijami besedil, verjetno pa vas tudi poslušalci kar precej sprašujejo o pomenih nekaterih tekstov. Radi razložite nejasnosti?
Niti ne. Lahko podamo kakšen namig, vendar lirik nočemo uokviriti. Vseeno se nam zdi ključno, da si stvari predstavljaš na svoj način.
Kaj oziroma kje je kik, kjer se je utopil Tonček mongoloid iz Safarija? Kdo je gospa Evgenija iz Mrkega flowa?
KIK je okrajšava za Kemično industrijo Kamnik. Gre za staro smodnišnico, ki je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske in se razteza na razmeroma veliki površini. To je prostor, kjer smo snemali videospot za pesem Safari. Obkrožena je z več kilometrov dolgim zidom, ki ga je v Jugoslaviji ščitila vojska. V samostojni Sloveniji ni več dosegala svojih potencialov in vsem je bila v napoto. Danes izgleda kot nekakšen kamniški Černobil. V dnevu zapuščeno mesto, kjer najdeš vse od fasciklov, računalniških disket z navodili za uporabo raznoraznih pirotehničnih sredstev do starega pohištva in delavniških koledarjev iz prejšnjega desetletja ali celo stoletja. O imenih mogoče kdaj drugič.
S spotoma za Meduze in Safari ste nakazali, da vam veliko pomenijo tudi stvari, ki vašo glasbo obkrožajo. Kaj lahko pričakujemo ob nakupu fizične izdaje plošče in kakšen pomen ima za vas celostna podoba vaših izdelkov?
Estetiki na vseh nivojih pripisujemo velik pomen in fizična oblika albuma kot taka ima predvsem zbirateljsko vrednost. CD je mrtev medij, vendar smo se zanj odločili prav zaradi vizualnega aspekta tega paketa. Ekipa Multipraktik je v tem smislu presegla vsa naša pričakovanja.
Zakaj ste se odločili za CD? Mnogi smo potiho pričakovali vinil.
Vinil sicer doživlja preporod in je kot medij obstojen. Po drugi strani je drag in nepraktičen za običajnega poslušalca. Tudi redko kateri DJ novodobnega hip hopa glasbo predvaja z vinilov. Vsaj eno CD enoto pa je moč najti skoraj v vsakem domu ter večini avtomobilov. Poleg tega je paket, ki smo si ga izbrali za fizično obliko albuma, zelo privlačen in lahko prenosljiv.
Kukla in Matic Zavodnik sta z gibljivimi slikami zelo dobro ujela atmosfero, ki preveva vaše komade. Boste v prihodnosti pri sodelovanju z ustvarjalci spotov sploh preizkušali nove režiserje ali boste kar ostali pri tem, kar funkcionira?
S Kuklo in Maticem pripravljamo nove video projekte. Ko delamo z enim ali drugim, nimamo skrbi glede podobe končnega izdelka. Seveda ne izključujemo sodelovanja z ostalimi, a smo pri izbiri partnerjev za videospote previdni. V videospote je vloženega veliko truda in se izogibamo situacijam, kjer bi bilo potrebno tak izdelek zavrniti.
Po tem, ko ste se na Tresku prvič spravili na oder, ste imeli v majhnem časovnem razponu kar veliko živih nastopov. Verjetno je na tako majhni sceni, kjer kar naenkrat vsak klub in lokal hoče koncert, težko uravnotežiti povpraševanje in bojazen po prehitri zasičenosti. Ste takrat kaj razmišljali o tem oziroma vas je kaj skrbelo, da se vas bo publika naveličala?
Takrat smo razmišljali predvsem o koncertni kilometrini, ki nam je manjkala. Nismo se bali, da bi se nas poslušalci prenajedli, ampak smo se z vsakim koncertom trudili pridobiti novo publiko.
Že za zimski dogodek, ki je spremljal prvo predvajanje videospota za Safari, ste pripravili nekaj malce drugačnega. Kaj lahko pričakujemo v KUD-u?
Pričakujte nepričakovano!