V lasten užitek

Na jam sessionih blues rocka v ljubljanskem Orto klubu je iz preigravanja Garyja Moora, ZZ Top, Black Crowes, Led Zeppelin in drugih podobnih rockerjev oziroma predelav blues-rockovskih komadov, tako klasik kot manj znanih biserov, nastala gmotna in trdna podlaga za avtorsko glasbo petčlanske rock skupine Stray Train. Kitarist Boban Milunovič je bolj znan kot glava MetalDays, ostali pa tudi niso neznanci. Kitarist Jure Golobič, basist Niko Jug in bobnar Luka Čadež so igrali oziroma igrajo v Anavrin, Noctiferiji, Lačnem Franzu, Evil Eve, OKO – Pavel Kavec triu in z Zoranom Predinom, Omarjem Naberjem, Alyo, medtem ko je pevec Luka Lamut opozoril nase z Dirtswitch. Četudi se morda zmrdujemo nad katerim od navedenih, v neobremenjenem igranju zasedbe Stray Train ne moremo preslišati neizmernega užitka. Srčno in predano fantje metalizirajo svojo blues rock vizijo. Ne skrivajo vzorov in fascinacij, ne ozirajo se za kompromisi. Klenim, preverjenim rifom in rabljenim šablonam dolivajo lasten znoj, žmoht in žar.

Plošča Just ‘cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town je bila posneta v živo v borih petih dneh. Izšolanost in prekaljenost glasbenikov sta prišli več kot prav med tako kratkim oziroma hitrim snemanjem, vendar se še bolj kot to plošči pošteno pozna, da je bila narejena s skupinskim zanosom in neposredno. Skoznjo veje iskrena energija članov, ki to, kar se gredo, počnejo polni hedonizma in predanosti. Igrajo, kar si najbolj želijo, in v prvi vrsti v lastno zadovoljstvo. Nihče ničesar ni primoran ali prisiljen igrati, vse se odvija tekoče in doživeto, večplastno in razgibano.

Na začetku nas nagovorijo z udarnima rockačinama Soulseller in I Wish I could be Free, katerima sledi zafunkirana Wander Man, ki nas porine v sfere baladnega pop rocka. Z Green Card Paradise (besedilo je spisal Gibonni) sežejo še globlje h klasičnemu hard rocku in heavy metalu, ki ga tako ali drugače poosebljata skupini Osmi putnik in Divlje jagode. Funkovski pridih v komadih Blow, Plastic Princess in Dead Romance ustvari atmosfero najšibkejšega člena plošče, je pa zato zaključek plošče čvrst. Z dodelanima skladbama Man of Stone in Can’t buy Happiness (… not even in December) fantje pokažejo vso svojo glasbeno širino. Če predzadnjo razvleče virtuozna kitarska solaža, nam zaključna prinese težaški stonerski rif, kot da je vzet iz pesmi Badmotorfinger skupine Soundgarden, medtem ko pevec dokazuje razpon svojega glasu, ki daje bendu pop prilastek. 

Stray Train se trdno oklepa klasičnih rockovskih in metalskih obrazcev, ki jih vešče in brezhibno, na trenutke prav iskrivo prepleta in preliva v lastno govorico. Ta bend ni inovatorski, konvencije so fantom prej v užitek, morda jim celo služijo za samopotrditev. Generično zaobjemajo genezo modernega trdega rocka, ki izhaja iz hard rocka in heavy metala. Kanoniziran klasični (hard & heavy) rock dinozavrov sedemdesetih let cepijo s sodobnejšo kitariado, kot jo zasledimo pri Faith No More, Rage Against The Machine in Red Hot Chilli Peppers, pri katerih so se naši fantje nalezli funka, ali pa s stonerskim kladivom oziroma progresivnimi dovtipi. Še najmanj je zasedba Stray Train bluesovska. Z moškim rockerskim nastopaštvom glorificira električne kitare, s katerimi pogostokrat rokuje kot s faličnim objektom, vendar tako kurčenje na kitari kot posladkane vokalne ekshibicije niso posiljene ali izumetničene, ampak dihajo enakovredno tako v trših kot mehkejših tonih. Ne glede na to, v katerem bendu člani zasedbe še igrajo, se očitno v Stray Train vsi počutijo najbolj domače in svobodno. Dobro vedo, kaj hočejo, in to so tudi vzeli in dali, česar jim nihče ne more oporekati.