27.07.2018
V osrčju – na obrobju
Vrhniški koncert s festivala Rojišče je (p)oživil lokalno sceno in drugega ob drugem postavil odlična koncerta: koncert svobodne improvizacije izpod rok Zlatka Kaučiča ter koncert sodobne klasične glasbe iz cikla Zvokotok v izvedbi ansambla Stère.

V.rhniški koncert s festivala Rojišče je (p)oživil lokalno sceno in drugega ob drugem postavil odlična koncerta: koncert svobodne improvizacije izpod rok Zlatka Kaučiča ter koncert sodobne klasične glasbe iz cikla Zvokotok v izvedbi ansambla Stère.
Vrhniško Rojišče je bilo odlično izpeljano in dobro obiskano, kar dokazuje, da se najzanimivejši dogodki lahko zgodijo na obrobju, tudi ob spotikanju.
Uvodni koncert ansambla Stère je zaznamovalo izvajanje s spektralnega konca. Skladba Be Stevena Loya je v »dvorani« stare vojašnice na Stari Vrhniki odzvanjala … še odzvanja. Ne gre namreč za dolžino poodmevanja, ki je prav tako ne gre zanemariti, saj je bila »dvorana«, to je ena od sob, ki si jo je mladi ansambel izbral za izvedbo tokratnega programa, kot nalašč ustvarjena za kompozicije, ki so grajene z ozirom na barvo zvoka, temveč je skladba Be postopoma zbliževala slišano z doživetim. Medij so bili seveda izvajalci sami; slišati je bilo, da je bila kompozicija napisana prav zanje, in oboje, tako posvetilo kot predanost, je bilo očitno. Ansambel je dihal skupaj in ozavestil mnogo slojev skladbe, pri čemer prisotnost skladatelja in mentorja nikakor ni bila odveč. Be je delo, ki skozi subtilne menjave in dinamična nihanja v spomin prikliče kar nekaj skladateljev spektralne glasbe, od Scelsija do Griseyja, a tudi mojstre iz bolj oddaljenih obdobji, kot sta Mahler in Wagner. Med aluzijo in palimpsestom se je Loy s skladbo izkazal kot odličen poznavalec zgodovine, ki svojo realnost in most s sodobnostjo gradi predvsem iz osebnega v kolektivu. Koncert je pravzaprav zaznamovalo prav slednje.
Povezanost ansambla in kompozicije, ki so nastajale z mislijo na aktualne izvajalce, so prinašale bolj ali manj kompleksne in predihane odseke. Uvodne Periferije atomov I. Domna Gnezde so že napovedale ton koncerta. Podoben glasbeni material je vezal celotno skladbo tako, da se je v njej ponavljal, a vedno nekoliko moduliran, spremenjen, vmes pa so nastopili različni zanimivi glasbeni izstopi, ki so kazali na nepredvidljivost trenutka in improvizirane situacije. Skladatelj je poleg tega vse odlično krmaril z uporabo elektronike. Sledila je skladba Tríptihon za dve violončeli Tilna Lebarja, ki je v prvem triptihu skladb, ki smo jih slišali, predstavljala nekakšen performativni intermezzo med dvema skladbama za celotni orkester. Delo sicer svojo zvočnost išče v niansiranju barvnih odtenkov, ki nastajajo ob stiku plastičnih kozarcev in strun vilolončela. Po pavzi sta sledili skladbi Migrations I. Mauricia Valdésa San Emeteria in Kurirano nenotirano (ABLaB’L’A’) Gašperja Livka, vendar sta mi ti zaradi učinka Loyeve skladbe ostali v meglenem spominu.
Drugi del večera se je odvil v vrhniški Železniški postaji – mestu, kjer je svojih 40 let ustvarjanja razprl bobnar, tolkalec in multiinštrumentalist Zlatko Kaučič. In zopet navdušil, in to spet drugače kot po navadi. Poleg bobnov jer igral še na ozvočene citre, zvončke ter uporabljal efekte, kar pravzaprav ni tako pomembno. Bolj zanimivo je bilo to, kako je iz vsega šuma in zvoka okrog osebe (kot vedno) ustvarjal glasbo in se pri tem bolj pustil voditi zunanjim impulzom, kot pa posegal vanje, in jih preoblikoval. Kot smo že vajeni, kadar igra Kaučič, je tudi tokrat vse imelo smisel, tudi nesmisel.
Vrhniško Rojišče je bilo odlično izpeljano in dobro obiskano, kar dokazuje, da se najzanimivejši dogodki lahko zgodijo na obrobju, tudi ob spotikanju.