V votlini raja

Manjša je zasedba in odzivnejše je glasbilo, večje mojstrstvo in subtilnost sta potrebna za izražanje odtenkov glasbene povednosti. In kaj je odzivnejše in intimnejše od človeškega glasu? Približa mu se le malo izdelkov človeških rok, med njimi pa je vsekakor klavir.

Samospev je kot zvrst našel med slovenskimi skladatelji (in nenazadnje tudi izvajalci in poslušalci) izjemno hvaležno okolje – zainteresirano za slogovne novosti oziroma sveža izrazna sredstva, hkrati pa tudi neločljivo (na)vezano na preteklost, tako skozi sentiment kot tudi tradicijo. O tej organski zraščenosti starega in novega, moči tradicije in mikavnosti svežih idej ter o vpletenosti skladateljev, predstavljenih na tej zbirki zvočnih zapisov, še največ izvemo iz vsebinsko bogatega, a lepo berljivega spremnega besedila, ki ga je pripravil dr. Gregor Pompe. Knjižica je opremljena tudi z besedili samospevov, ki so jim skladatelji z glasbo okrepili pomen. Jakob Jež je v bolj tradicionalno ogrinjalo ovil Štiri Menartove pesmi, medtem ko nas je v sodobnejšem jeziku nagovoril z Odsevi na haikuje Milana Dekleve. Pretresljiva povednost veje iz Sedmih samospevov na pesmi iz ciganske lirike, slikovite simbioze, ki jo je ustvaril Marijan Lipovšek. Pavel Šivic je Pavčkove, Udovičeve, Kosovelove in Borove besede združil v nekakšen lastni pregled oziroma intimno antologijo Pet pesmi na povojno slovensko liriko. Skrito aluzijo na »tradicionalnost« in »nostalgičnost« slovenskega samospeva najdemo v Štirih Kocbekovih pesmih izpod peresa Lojzeta Lebiča.

Vendar vsa ta pesniško-skladateljska sožitja zares zaživijo šele v interpretaciji slovenske sopranistke Barbare Jernejčič Fürst in litvanske pianistke Gaive Bandzinaité. Obe glasbenici sta z izjemno natančno dikcijo in artikulacijo izbranemu repertoarju dali jasnost in preglednost, s spevnostjo fraz pa sta besedi »pesem« vdihnili njen izvirni pomen petega besedila ter dodatno zbližali literarno in glasbeno plat tega izbora vrhunskih stvaritev slovenskih skladateljev na področju samospeva iz zadnjega pol stoletja. Zato se nam (kljub bogati verbalni razlagi in opremi albuma V votlini raja) šele ob poslušanju glasbe razodene bogastvo izraznosti, ki ga premorejo samospevi slovenskih avtorjev, seveda zahvaljujoč vrhunskemu »prevodu« iz skladateljevega notranjega sveta v glasbeni in verbalni jezik, razumljiv poslušalcu.