Valeča atmosferika

Ljubljanski kvintet Ambra se predstavlja z drugim albumom. Enajst komadov v angleškem jeziku vonj po stoner rocku in alternativnem metal izrazu združuje s progresivno glasbeno strukturo. So masivna in hkrati rifovsko usmerjena, a tudi atmosferska in introspektivna zmes, ki črpa iz širokega nabora glasbe izvajalcev, kot so Mastodon, Tool, Deftones, Gojira, Nevermore in All Them Witches. Član slednje zasedbe, Ben McLeod, se je podpisal pod produkcijo, Mikey Allred pa pod mastering tega albuma. Remnant, tak naslov nosi, sloni na počasi valeči se zgradbi, ki daje glasbi posebno atmosferiko, značilno za žanr. Masivni zvočni valovi se spajajo z vokalom Jakoba Rejca. Ta je raznoličen, lahko je speven, lahko se dere, melodiko pa nadgrajuje spremljevalni vokal. Ritmično sekcijo zastopata čvrsta in plavajoča podlaga basa Anžeta Vavpetiča in Robi Rep na bobnih, kitari Andreja Blatnika in Žiga Krofliča pa vse skupaj dopolnjujeta v zvočne izlete posamičnih komadov. V vsakem komadu je moč zaslediti izredno kitarsko dovršenost, ki ustvarja atmosfero. Tudi dinamika je tako lahko razgibana. Zasedbi Amber se nikamor ne mudi. Komadi stojijo sami zase in tudi kot celota. Posamezni vokalni deli dograjujejo čvrsto zasidrano glasbeno enoto z atmosferičnostjo in kitarsko melodičnostjo, vse skupaj pa poudarja suverena ritmična sekcija.

Black and Blue se začne z za žanr značilnim rifom in nadaljuje v počasi valečo se gmoto, ki jo dopolnjuje Rejec: »Save yourself / he sees all my sins / save yourself / you're all just like me.« Tu čas deluje drugače, in čeprav se vse skupaj vleče, izraz ni dolgočasen. Remnant z vsem skupaj le nadaljuje. Tokrat z vmesnim dretjem vzdržuje atmosferiko, kateri pritiče solo kitara, vmesni del in spevni refren. Konča se z melodično frazo kitare. Šestminutni Void vse to ustavi in počasi pelje spet od začetka. Melodičnemu vokalu sledi inštrumental. Tako se izmenjujeta in valita dalje do kitarskega sola in naprej. Timeless temelji na drugačni ritmiki, ki lepo dopolnjuje in stopnjuje izrazno enolični album. Pa to ni nič slabega, žanrsko pač, s težko atmosfero in izvirnimi rifi. Kot v Arcadia 404, ki nadaljuje inštrumentalno zgodbo z značilnim po toolovsko razgibanim ritmom, kitarskimi deli in Rejcom. Vse do Through My Sky: I see you starring through my sky, ki ima še počasnejši groove, s povsem umirjenim delom, ki se vleče v neskončno končnost šestih minut. S kitarskim solom, ki še bolj dopolnjuje značilnost albuma. Enako se začne štiri in pol minute dolg Ulysses, ki postreže z razgibano ritmiko, ponavljajočo se melodiko in umirjenim srednjim delom ter tokrat z govorečim vokalom. Po še daljši minutaži bi lahko združili skupaj Spark, The Valley in Diving Dark. »Focused breathing / Down and down and down … / attend to my words / Down and down and down« (Spark) in naprej v ultra počasni komad The Valley, ki po mastodonsko pelje proti koncu tega dodelanega glasbenega izdelka skupaj s kitarskim solom in inštrumentalno atmosferičnostjo. Akustična kitara in petje v slogu Alice in Chains na začetku Diving Dark se z In So This Is It ne razlikuje kaj preveč od preostalih komadov.   

V vsakem komadu je moč zaslediti izredno kitarsko dovršenost, ki ustvarja atmosfero. Tudi dinamika je tako lahko razgibana. Zasedbi Amber se nikamor ne mudi. Komadi stojijo sami zase in tudi kot celota. Posamezni vokalni deli dograjujejo čvrsto zasidrano glasbeno enoto z atmosferičnostjo in kitarsko melodičnostjo, vse skupaj pa poudarja suverena ritmična sekcija.