14.08.2019

Violončelist Gal Faganel: Tujina mi je dala obilo možnosti za razvoj

Intervju s čelistom in pedagogom Galom Faganelom, ki se je uveljavil v ZDA.

Tanja Benedik

Gal Faganel
Foto: © Cindy Carter

Gal Faganel, večni mladenič z nalezljivim nasmehom in obilico dobre volje, se je z veseljem odzval mojemu vabilu na kavo in pogovor. Glede na to, da sem ga spoznala v njegovih dijaških letih, tik preden se je odpravil v tujino, in z njim od takrat nisem imela priložnosti govoriti, me je zanimalo vse. Najbolj me je presenetil z opisom pedagoškega dela, saj v Ameriki, kjer živi in deluje, razvija svoje inovativne vsebine in načine poučevanja violončela. Poleg tega velik del službe nameni promociji svoje univerze in oddelka za godala, ki ga vodi - pri tako veliki konkurenci je to nujno potrebno.
"Pri pedagoškem pristopu pa študentom skušam predstaviti možnosti poklica ter najti poti tudi izven tradicionalnih. Realna glasbenikova pot danes je taka, da delamo več stvari. V Los Angelesu sem, denimo, igral v filmskih studiih, z orkestri pri popularnih skupinah (Earth Wind and Fire ipd.) ter spoznaval drugačne stile."

Pri trinajstih letih se zgodi zmaga na prvem tekmovanju. Nato greš na tekmovanje evrovizijskih mladih glasbenikov v Lizbono, kmalu zatem na tekmovanje Antonio Janigro. Že eno poletje prej se nekaj odpre.

Že leto prej sem imel možnost delati s profesorico Eleonore Schoenfield na mojstrskem tečaju na Hvaru. 

Takrat smo te opazili. Tvoja družina je bila verjetno tista, ki ti je dajala podporo, da so se stvari razvijale v pravo smer.

Tako je, čeprav sem se, ko sem prišel pri sedemnajstih v Ameriko, začel spraševati, če je to prava smer. Tam so se mi naenkrat odprle možnosti, ugotovil sem, da ne obstaja samo glasba, imel sem prijatelje, ki so bili zobozdravniki, lingvisti, kemiki …, tako da je bila domača podpora zelo pomembna, je pa obenem tudi omejila razmišljanje razvijajočega se posameznika. Tega zdaj, ko gledam nazaj, ne vidim negativno, ampak kot en velik faktor. Zdaj tudi kot pedagog opazujem, kako vpliva družinsko okolje na moje študente. Tu so nekateri, ki imajo veliko razumevanja za glasbo, delo glasbenika, njegov študij in delo, v nekaterih primerih jih starši ne podpirajo, nekaterim to odsvetujejo in celo naredijo vse, da bi otroke odvrnili od ukvarjanja z glasbo zaradi precejšnjih težav kasneje, da bi se dobro zaposlili.

Če se vseeno vrneva še nekaj let nazaj: iz Ljubljane si šel zelo mlad v Zagreb. 

Nekje pri štirinajstih letih sem se začel izpopolnjevati pri profesorici Dobrili Berković Magdalenić. Začela sva z uro vsakih štirinajst dni, oziroma ko sem imel prevoz. Naslednje leto sem ure obiskoval bolj pogosto, celo tako, da sem obiskoval program srednje glasbene šole v Zagrebu.

Kako to, da se tako mlad fant odloči, da gre v Zagreb? To pomeni več dela, časa … Kaj si našel tam, česar ni bilo v Ljubljani?

Ne morem kritično soditi, česa nisem imel tukaj. Pri trinajstih, štirinajstih letih nisem vedel, česa nisem imel. Zavedam pa se zdaj, kaj sem v Zagrebu pridobil in kakšno okolje je bilo tam in kako me je oblikovalo. Moja profesorica je ustvarila okolje, kjer smo se dijaki sami veliko učili drug od drugega. To okolje je nenavadno v pozitivnem smislu. Od tega, kako smo delali za razvoj ne samo vsakega učenca kot čelista, ampak tudi kot človeka, do organizacije festivalov, možnosti poletnih tečajev, tekmovanj, ki so dala možnosti otrokom, da se povežejo z raznimi umetniki, pedagogi. To mi je odprlo povsem druge perspektive. Meni osebno in, kot vidim, tudi tedanjim kolegom, sošolcem. To sem dobil in tega, če pogledam nazaj, ni bilo veliko v mojem okolju v Ljubljani.

Če se spomnim tiste generacije, je tudi Karmen Pečar odšla v Zagreb; sicer deluje doma, vendar z zelo naprednimi pristopi in je zelo široka. Torej so vam sosedje res dali veliko.

Definitivno. In sem zelo vesel, da sem bil del tega. Rezultati se vidijo še zdaj. Standard pedagoškega dela z violončelisti je v zadnjih letih zelo visok tudi v Sloveniji.

Iz Zagreba si šel na tečaj na Hvar in srečal to prijetno gospo (ki sem jo imela priložnost srečati tudi sama). Na tvoji spletni strani sem našla tole: »The step from sublime to ridiculous is a very small one.« Kaj ti ta izrek pomeni?

To je najljubši stavek moje profesorice, ki se ga pogosto spomnim. Z njo sem delal približno deset let, od začetka študija do nekaj dni pred njeno smrtjo, januarja 2007. Ta stavek je eden prvih izrečenih v kontekstu oblikovanja fraze in nečesa ekspresivnega. Razlagala je, da obstaja meja, obstajajo različni slogi v zvrsteh, časovnih obdobjih in skladateljih. Vsak ima svoj slog. V letih študija z njo in sčasoma v življenju in pri delu sem ugotovil, kako globoko in široko znanje je potrebno, da se nekdo odloči, kje je tisti moment, ko je nekaj prefinjeno in ne gre čez mejo smešnega. Ta meja je, denimo, na posnetku drugje, kot je na živem koncertu. Tam si umetnik lahko privošči več, ker poslušalec glasbo čuti v živo in ne gre poslušat za nazaj. Poleg tega gleda, kar odmakne poslušanje oziroma ga nadomesti. Tudi pri pedagoškem pristopu je to pomembno. Šele po vseh teh aktivnih pedagoških letih, skozi vse pedagoške izkušnje, se zavedam, česa vsega sem se naučil. To pa zato, ker to znanje uporabljam in je živo. Profesorica mi je to skušala predati, a se takrat, ko se učimo, tega ne zavedamo. Šele kasneje sem to ozavestil in mi je ta meja pomembna tudi pri vaji, učenju. Učenci morajo to mejo izkusiti, iti preko nje, da se naučijo, kaj je smešno, kaj je ironično, in se na podlagi teh izkušenj odločijo, do katere meje bodo šli, kaj je primerno za različne kontekste. In potem spet pridemo k različnim slogom. Tu se mi zdi, da sem bil v Sloveniji vedno zelo ozko stilno usmerjen. In pedagoško; tudi starši so poslušali eno zvrst glasbe in sem bil jaz tisti, ki sem domov prinesel kasete skupin Queen, Pink Floyd itd. V Zagrebu sem spoznal še kakšno drugo zvrst do neke mere, v Ameriki pa se mi je glasbeni svet odprl – jazz, novokomponirana glasba, tako da ne rečemo, da je Bartók sodobna glasba, kot je to bilo meni nakazano kot dvanajstletniku.

Kako težko ali lahko je za klasičnega glasbenika, da ugotovi, katera druga zvrst glasbe je kakovostna oz. dobra?

Vsak sodi po svoje, izkušnje, podrobne raziskave pomagajo oceniti objektivno kakovost. Težko pa sodimo v kratkem času. Moje mnenje je, da bo kakovostna glasba ostala tudi čez deset, petdeset let, tudi če bodo s planetom Zemlja težave (smeh), ostala pa bo utonila v pozabo. Ampak to ne pomeni, da ne bomo izvajali novih del živečih skladateljev, ne glede na to, kakšna so. To je del našega posla. 

Kaj se je zgodilo, ko si zaključil študij v Ameriki? Si bil najprej samo izvajalec?

Pedagoško sem se začel razvijati že v samih začetkih v Zagrebu. Ker nam je profesorica dala možnost, da delimo znanje, in ko je šla ona na "čik pavzo", sem učil kolega, ki je bil na vrsti pred mano, in obratno. Ta pristop, da se vsi od vseh učijo, je bil zelo pomemben za formacijo tega, kako razumem učenje. Po koncu študija pa – jaz študija še nisem zaključil, formalno sicer ja, imam vse papirje, ampak ta pristop vseživljenjskega učenja se mi zdi zelo pomemben. 

Imel sem štipendijo, kjer so bile ure s študenti pogoj, del mojega dela. S tem da je moja profesorica v Los Angelesu vedno več govorila in razlagala o pedagoških pristopih, zahtevala je, da igram na določen način, pa ne zato, da bi moral tako igrati, temveč sem tako pridobival izkušnje in se nato odločal, kako bom igral. Tako da sem učil že na univerzi University of Southern California (USC), ob tem sem začel poučevati privatno. V Ameriki namreč ni glasbenih šol, ki bi bile državno organizirane. Obstajajo privatne šole, kjer posamezniki učijo, in ne gre za organizirani kurikulum, tako kot je to v Sloveniji. Gre za privatne ure, s tem da šola odda prostor in dobi veliko maržo šolnine. Tam sem učil vse od začetnikov do srednješolcev, nekaj študentov pa na univerzi.

Nastopaš še vedno?

Nastopanje je konstantno. Zadnji semester na doktorskem študiju sem se veliko prijavljal na profesorska mesta in na avdicije za orkester. Takrat sem dobil mesto čelista solista v orkestru Phoenix Symphony, imel sem tudi možnost pedagoškega delovnega mesta; in sem se v tistem trenutku odločil, da grem najprej v orkester za pridobitev izkušenj. Vedel sem, da bom pedagog, da to želim biti in se želim razvijati kot pedagog. Je pa konkurenca na avdicijah za orkester ogromna, tja pride tudi do 300 kandidatov. Zato sem izkoristil priložnost in nekaj let igral v orkestru. V tem času sem še vedno učil in tri leta zatem presedlal na univerzo. Nastopam pa ves čas komorno, solo, recitali …

Kakšna potreba te je privedla do tega, da si ustanovil svoj orkester, Arizona Chamber Orchestra?

To je bila potreba in želja po umetniški svobodi, ki sem jo v orkestru pogrešal. Del tega je bilo tudi okolje, izkazala se je potreba in prostor je bil zrel za tovrstno delovanje. Orkester je bil brez dirigenta. V takšnem ansamblu hierarhijo nadomesti medsebojno spoštovanje. Orkester je obstajal tri leta, nato sem se še bolj posvetil pedagoškemu delu in družini, nove gonilne sile pa ni bilo. Zanimivo je, kako nuja, sila starševstva, vpliva na produktivnost. Še 50 % učinkovitejši sem postal, vse gre hitreje.

Kako pa je s komornimi skupinami, s katerimi nastopaš in snemaš? Večinoma to niso stalni sestavi.

Bilo je tudi nekaj stalnih. Še v Los Angelesu sem imel sestave, en godalni kvartet je bil komercialne narave in koncentriran na vse vrste glasbe za namen dodatka drugim dogodkom, kot so poroke, konference itd. To je bila poslovno zelo uspešna zgodba. Imeli smo preko 80 dogodkov letno, na teh tudi nisem vedno igral sam, temveč sem godalni kvartet poslal na »tezgo«. Drugi je bil godalni kvartet Tetraktys s kolegi na USC-ju, eden od njih je bil moj brat, violinist Žiga. V času študija je bilo teh skupin več, a so se spreminjale, ker je bil to tudi predmet. Tam je bila komorna glasba predvidena vsak semester študija. Tako sem v času študija v globino spoznal 21 velikih komornih del. Vsa smo izvedli, nekatera tudi posneli. Zaradi te izkušnje se tudi zdaj pri svojem delu trudim, da moji študenti pridobijo tovrstna znanja.

Če se vrnem k Tetraktysu … Imeli smo tudi turneje in snemanja kot študenti. Večinoma se te skupine razidejo, ker se člani razpršijo po svetu. Violist Luke Maurer živi v Los Angelesu in igra v studiih, kjer snemajo filmsko glasbo, prvi violinist Stas Zakrjevski igra v Danskem radijskem orkestru, Žiga je v Slovenski filharmoniji – raztreščeni kvartet (smeh)! Potem pa je nekaj ansamblov, ki niso stalni. Dobre spomine imam na nastope kot gost pri stalnem godalnem kvartetu. Shubertov kvintet, to je eden najboljših spominov. Včasih pa je šlo tudi za koncert na kakem festivalu, kjer skoraj ni bilo vaj. Prideš in odigraš. Dobro se spomnim nastopa v Italiji, kjer je violinist Pavel Vernikov prišel samo za dva dni, imeli smo približno 45 minut vaje, igrali pa smo Klavirski trio Čajkovskega, ki traja 50 minut. Samo dogovorili smo se o prehodih, tempih. To je bila vznemirjujoča izkušnja, predvsem tudi zaradi žive izkušnje, saj ne veš, kaj bo. Bilo je super.

To je verjetno pokazatelj, kako zverzirani so člani?

Seveda, brez izkušenj si tega ne moreš privoščiti. Moja prva takšna izkušnja pa je bila prvo leto študija pri sedemnajstih, ko me je kolega povabil tezgo za otvoritev neke razstave, ki je bila isti večer. Predse sem dobil note Brahmsovega kvarteta, ki ga še nikoli nisem videl in še nisem bil zverziran ne v komorni igri ne v prima vista branju. To je nekaj, česar se takrat v slovenskem sistemu nisem naučil, ker … na začetku je bil razlog ta, da sem svojo učiteljico (takrat še) klavirja vedno preslepil tako, da nisem nikoli gledal v note, temveč sem se vse naučil na pamet. Verjamem, da tudi zaradi tega nisem prav hitro osvojil povezave oči – note – prsti. Na otvoritvi sem torej imel velike težave, sicer je bilo vse v redu, a doživel sem izjemen stres, ker sem ugotovil, da na to nisem pripravljen. Sledili so novi takšni izzivi, in 13 let kasneje sem takšen nastop izpeljal brez težav.

Poglejva še na pedagoško področje. Kaj je bilo v tvojem študiju drugače kot drugje, zdaj ko veš, kako potekajo stvari po svetu? Kaj ti je prineslo drugačno razmišljanje v smislu, kako posredovati znanje? So bile v tvojem študiju kakšne posebnosti? Ti je nudil tudi znanja o tem, kako se znajti na trgu?

Imeli smo predmet v ta namen. Kako in kaj pripraviti za avdicije za orkester, predmet, ki ga je učil nekdanji solo čelist orkestra Los Angeles Philharmonic, od njega sem se naučil ogromno. Tega, kako se prodati na trgu, pa se nisem naučil v šoli, temveč z življenjskimi izkušnjami v Los Angelesu. Tu je konkurenca tako velika, zato moraš vedeti, kaj narediti, da si viden, da dobiš priložnosti. Gre za kombinacijo stvari, a učil sem se na terenu. Takrat to ni bil del kurikuluma, zdaj je tovrstnih vsebin vedno več. Zaradi svoje izkušnje sem pred štirimi leti tudi razvil predmet Načrtovanje glasbenikove kariere na univerzi, kjer učim (University of Northern Colorado). Rekel sem si, da bom poizkusil, in sem bil presenečen, morda ne bi smel biti, ker je bil vpis takoj v celoti poln. Tega očitno manjka. Podnaslov predmeta je Stvari, ki se jih nisem naučil v šoli (USC). Tu se spoznavamo z vsebinami, ki so nujno potrebne za razvoj glasbenikove kariere danes, saj je drugačna kot pred dvajsetimi leti. Zdaj imamo internet, vsi se lahko snemamo, vsi vse vemo, tudi okolje je drugačno. In prodreti je v takšnem okolju veliko težje kot nekoč. Potrebno je pridobiti veliko več neglasbenih veščin. Samo za vsebine na temo pisanja oz. pismenosti porabimo en teden, kaj pisati in kako piusati v tem kontekstu.

Ali v okvir poizkusov, kako se predstaviti, spada tudi koncert na gori (Longs Peak, Rocky Mountains, višina preko 4.000 m)?

(smeh) Koncert na gori je bil spontan, nisem razmišljal o promociji. Učil sem na festivalu Rocky Ridge Music Center, ki je potekal ob vznožju gore. Štiri tedne sem gledal tisto goro in me je spreletelo. Sam dostop je zahteval celo nekaj plezanja. Rekel sem si, če ne bo šlo, pač ne bo šlo. Odpravil sem se z violinistko, ki je tudi maratonka in je že poznala pot. Ni sicer verjela, da bom z violončelom uspel priti na vrh, ampak je uspelo. Dan zatem sem fotografijo poslal lokalnemu planinskemu društvu, za zabavo, da vidijo, kaj se dogaja v njihovih gorah. Nato me je poklical neki novinar in povedal, da ga zgodba zelo zanima in da bi mu veliko pomenilo, če se z nikomer drugim o tem ne pogovarjam, dokler midva ne opraviva intervjuja. To je bil moj prvi ekskluzivni intervju. Potem je novica res odmevala.

Je pa to mogoče, če povežem z razvojem kariere glasbenika, pokazatelj, kje vse je naša glasba, kaj vse je lahko glasba, s čim vse jo lahko povežemo. To ni nekaj novega, bilo pa je nenavadno.

Pri pedagoškem pristopu pa študentom skušam predstaviti možnosti poklica ter najti poti tudi izven tradicionalnih. Realna glasbenikova pot danes je taka, da delamo več stvari.

Ni pa tvoja pedagoška pot omejena samo na tvojo univerzo. Poučuješ tudi po svetu, celo on-line?

Imam nekaj študentov, s katerimi imam ure redno ali manj redno na daljavo. Trenutno delam v Arizoni s študentom na doktorskem študiju, prav na temo individualnega pouka preko videokonference (Skype, ipd.) Ta uporaben dokument bo predstavil prednosti in posebnosti takšnega dela. Študent in profesor se morata temu načinu dela prilagoditi, razumeti prednosti, pomanjkljivosti in možne tehnične težave. Ampak se zelo obnese. Tudi zdaj, ko sem skoraj tri mesece v Sloveniji, sem s tremi študenti redno delal na daljavo.

Kako to, da si bil tri mesece tukaj?

Prišel sem z družino na dopust, radi pridemo tudi zaradi otrok. Z njima govorim samo slovensko, žena je Američanka. Precej se je že naučila, veliko razume, pri izražanju ima seveda težave. Obisk Slovenije vedno združim še z delom. Tokrat sem imel koncert s kolegi v sklopu koncertov Imago Sloveniae v Mestnem muzeju, koncert na poletnem festivalu v Skopju, učil sem; skratka, zaposlim se.

Prebrali smo tudi, da naročaš in izvajaš slovensko glasbo.

Od leta 2006 raziskujem slovensko glasbo za violončelo. Mislim, da sem našel skoraj vse, kar obstaja. Ker imam veliko projektov, ta še ni končan. Posneto je skoraj vse, izdaja kompleta petih zgoščenk pa še čaka. Odkril sem preko 500 minut glasbe in se omejil na zasedbo violončelo + 1 inštrument. Žal mi je, da tega nisem uporabil v doktorski disertaciji, sem pač delal še druge stvari. Se pa vse to nadaljuje, saj sem v Skopju izvajal Škerlovo skladbo Trije intermezzi za solo čelo. Precej zanimivih skladb imamo, ki se jih lahko umesti v kakršen koli program. In to vedno delam. Pred kratkim sem s kolegi iz tria (Colorado Piano trio) premierno izvedel skladbo Blaža Puciharja v Carnegie Hall-u v New Yorku.

Še klišejsko vprašanje: katera skladba za čelo ti je najljubša?

Najbolj me zanimajo inovativne skladbe. Rangiral ne bom, ker se vsaki skladbi enako posvetim. Imam nekako dve kategoriji: glasba, ki je tako izdelana, da je že samo to, kar je v notah, spomenik; pri drugih se mora izvajalec potruditi, da izgleda kot spomenik in da ima poslušalec nekaj od tega. Kot skladbo, ki je po mojem mnenju ena najbolj inovativnih za inštrument, lahko izpostavim Debussijevo Sonato iz leta 1915, tudi iz klavirja pred tem ni bilo slišati takih zvokov. Takrat je bila to čista eksotika, še danes je lahko, če se jo odigra tako, kot je treba. Debussy je poznal ogromno glasbe in pri njem se sliši vplive od vsepovsod.

Koliko misliš, da sta 2Cellos pripevala k prepoznavnosti violončela?

Izpostavil bi tri dejavnike, ki so prispevali k temu, da je čelo danes bolj popularen instrument: Finska “metal” skupina ApocalipticaYo-Yo Ma in 2Cellos. Tudi zaradi njih se je odstotek violončelistov povečal. S tem se je situacija spremenila tudi na pedagoških ustanovah, kjer je za ravnovesje komorne glasbe pred desetletji manjkalo violončelistov, danes pa jih je včasih celo preveč. Zato se zdaj radi pozabavamo s kvarteti ali celo orkestri violončelistov. 

Včasih smo rekli, da nič ni bolj sexy kot moški, ki igra čelo. Če je lep, pa sploh.

Mislim, da je najpomembnejše, da tisti, ki nimajo zveze s klasično glasbo, tudi vedo, kdo je Yo-Yo Ma. On je preko medijev, tudi neglasbenih, postal ikona. Družine, ki ne hodijo na koncerte, vedo, da je to nekdo, ki igra čelo. To je pozitivno, saj na primer tudi nekdo, ki se ukvarja s kovčki na letališču, prepozna kovček z violončelom in z njim lepše ravna. 

In za konec: Amerika – Slovenija. Te mika, da bi prišel nazaj?

Morda, predvsem zaradi neizkoriščenega potenciala, ki ga vidim tukaj na svojem področju. Skoraj vedno, ko sem v Sloveniji, se name obrnejo študenti za ure. To je individualni pouk, priprave na avdicije in podobno. Tudi kak mojstrski tečaj imam sem in tja. Mislim pa, da se slovenski profesorji predvsem zato ne povezujejo s profesorji iz Amerike, ker je manj možnosti, da bi njihovi študenti študirali v ZDA. Bolj se nagibajo k evropskim, tistim bližje Sloveniji, čeprav gre pri tem bolj za širjenje obzorij.

Hvala za pogovor.