25.03.2023

Vrstni red življenja

Mariborske celtic punk podlasice Happy Ol' McWeasel so osem let medile tretji album, ki se poklanja predhodnikoma in želi dlje.

Jaša Lorenčič

Such is Life

Happy Ol' McWeasel

Such is Life

samozaložba
2023

Začelo se je kot hec. Iz pomanjkanja. Ker Maribor česa takega, kot je celtic punk rock bend, ni imel. Sploh pa ne za 17. marca, dan svetega Patrika. Bili pa so v Mariboru muzičarji. Taki spontani, pripravljeni premierno igrati bendžo ali harmoniko v živo. Kar naj bi bil enkratni koncert prijateljev za prijatelje v MC Pekarni, je preraslo v nekaj več. In tako je Happy Ol' McWeasel samo šel ... naprej. Za prvi avtorski komad so fantje preigravali tri leta in nazadnje ustvarili prvenec No Offence (2012), kombinacijo priredb in prvih avtorskih komadov. Že tam so začutili iskrico, prepoznano na ritmično bolj premešani in melodično intenzivnejši in izključno avtorski plati Heard Ya Say! (2015). Potem se je ustavilo za osem let. No, ne povsem ustavilo. V Happy Ol' McWeasel so po drugem albumu izdali šest singlov in posneli šest videospotov. Tudi koncertirali so, obhajali desetletnico v nabito polnem Kinu Šiška in seveda Štuku. Ampak čas je šel naprej in kazalo je, da tretji album ne bo prišel. Vizli so našli svoj melos, zvok, zgodbo. In ji dodali poglavja. Še znajo biti ostri, ampak niso zgolj to. Znajo spisati pripovedne in mehkejše pesmi, a jih najraje uvrstijo v svoj zdaj že prepoznavni kontekst.

Dokler se ni v značilnem mariborskem stilu primerilo, da se dolgo ni zgodilo nič, potem pa se je zgodilo vse. Vizli, kot jim najpogosteje pravijo, so si sami naprtili izid albuma in se celo znašli v dilemi, kako razvrstiti komade na njem. Prerasli so prva dva albuma in naleteli na vprašanja, ki pridejo s tretjim. O tem je govoril frontman Gregor Jančič: »Prvi album narediš brez težav, ker so pesmi nastajale dlje časa in zorele – od takrat, ko si nastal, pa naslednjih nekaj let do izdaje albuma. Na drugem albumu pristanejo skladbe, ki so nekako ostanki prvega, ker še nisi dokončal zgodbe in jih nisi hotel izdati kot polizdelke. Pri tretjem albumu pa moraš vse pesmi narediti na novo, ker si vse že porabil, nočeš se ponavljati in se vprašaš: 'Kaj pa zdaj? Kdo smo mi? Je to zvok Vizlov?' Čar tretjega albuma je torej ujeti ravnovesje med tem, kar si, in obenem ponuditi nekaj novega za oboževalce.« 

Če torej drugi album velja za ključni test in domala prekletstvo, ki ga je skupina brez težav in v pravem času prestala ter našla širše občestvo (Good Deeds in Away sta leta 2013 postali popevki tedna na Valu 202, Left Behind in Blow pa sta bili v redni rotaciji), potem je Such is Life res album, ki bo definiral ne le sedanjost, ampak prihodnost skupine. Že zgolj s tem, da album obstaja, imajo Vizli priložnost, kakršna ne pride pogosto po tako dolgem premoru. Sploh ne s takim domačim koncertnim spiskom in načrtovanim novim odhodom v tujino, kjer so že bili (nazadnje na Češkem, načrtovani sta Nemčija in Francija) in kamor bi še radi prodrli. Such is Life že z naslovom nastavi album kot novo/trajno življenjsko stanje. Skupina se doslej nikoli ni toliko ubadala s seznamom skladb. Čeprav so na albumu štirje že izdani komadi (Last Good Chance je 11. marca postala popevka tedna na Valu 202), je sestava komadov relevantna. »Samo razvrstitev pesmi na plošči nam je pomembna. In nam je kar dala vetra,« je priznal bobnar Aleš Voglar za MMC, za Večer pa je Jančič razložil, da se mora »prvi komad smiselno pretočiti v drugega in ta v tretjega. Če na začetek postaviš pet ultra hitrih komadov, na konec pa pet počasnih, si oplel. Tiste balade na koncu ne bodo dobile pozornosti ... Med njimi je lahko kak komad nehvaležno prezrt.« Z besedami violinista in producenta albuma Martina Bezjaka je cilj, »da ne izgubiš poslušalca, da pelješ zgodbo od prve pesmi do zadnje. Da po treh nihče ne reče, da je preveč žalostnih ali da so vsi komadi isti štimung ...« Dosedanja albuma Vizlov sta se usedla zaradi načina dojemanja skupine, zaradi dramaturgije albumov in še bolj zaradi koncertov. Tudi zdaj imajo Vizli še naprej šus, ampak ga vmes malenkost zaustavijo z baladami. Na tretjem albumu poskušajo večletno ustvarjanje postaviti v še bolj razširjeno zgodbo. Ponujajo več kot prej, mestoma nepričakovano preveč. 

Break Them Bones je sporočilni uvod, gre pa za najstarejši single oziroma video iz nabora. Po melodičnem začetku z violino in bendžem (večji del albuma na bendžo igra Matjaž Piavec, ki ga je kasneje zamenjal Timi Krajnc) je udarnost v refrenu didaktično izpričana, hkrati pa ne deluje pretirano pokroviteljsko. To je pesem uličarjev, ki še vedo, kaj je ulica bila in kaj utegne postati, pesem, ki zanika, da bi »šli kdaj iz stila«, ker bodo še vedno prehodili »dodatno miljo«. Gre za prepoznavno vizlovsko poetiko ter spoj prejšnjega in aktualnega albuma. Vizli so nekako preroško napovedali, da to zdaj počnejo na svoj način, ker nekega dne bodo pač stari in sivi. V 100 Years, skladbi, ki je napovedala izid albuma, imajo tisto, k čemur so stremeli. Na Heard Ya Say! so kombinacijo balad in ostrine še dokaj vidno ločili, No Offence pa takšnega komada z redko izjemo (Sail Away in Still in the League) ni ponudil tako odprto in svetlo. Produkcija je zmes in zgled tja do Mumford & Sons, ko so bili ti na vrhuncu, ampak Vizlov ne zanese v pop bližnjice. Studijska verzija 100 Years je resda radijska, zdresirana, naštudirana, kar pa se ob predaji sporočila spregleda in vzame v zakup, saj je to moment, ko Happy Ol' McWeasel v množini ujema vzdušje, okolje, trenutek in ga vzame nase ter zažene stran. Sledi vmesni komad On the Run, ki pokaže, da se je ekipa poglobila v redosled in iskala nove prehode. Na prejšnjih albumih sta si bila tretja komada, Sail Away (2012) in Away (2015), v svoji mirnejši akustični maniri precej sorodna, On the Run pa bi lahko dojeli kot bežanje k živahnejšemu pobegu, ki ohranja »potrebo po pobegu«. In najde ga v nepričakovanem punk prelomu v Welcome to the Other Side, ki se najprej naslanja na bas ter se postopoma skozi cockney naracijo vrže v otoško miselnost. Tvegano? Ja, avtorsko poseže komad tja, kamor s priredbami (Irish Rover, Danny Boy) bend še ni upal. Jančičev vokal je bolj suh in skoraj oasisovski, kar je presenečenje. Morda je to prelom tretjega albuma, ki deluje kot kompromis, kakršen lahko nastane zgolj spontano. Komad, kakršnega bi lahko posnela tudi skupina, ki ne bi bila vezana na dan svetega Patrika.

Such is Life se, gledano na diskografijo skupine, najudobneje počuti v skladbi, kakršna je Heart on Fire, saj na novo poudarja že uveljavljeno. Mogoče se je prav na tej točki relevantno vprašati, k čemu se splača stremeti: k celovitemu albumu ali preudarnim singlom. Heart on Fire ne ponudi odgovora, ponudi pa piščali, rock kitare (Aleš Pišotek), koncertni napev in vizlovsko zgodbo. Za Heart on Fire pride Last Good Chance. Jančič je povedal, da je to prelomna točka. Tako je že zaradi uvodnih klaviatur (Primož Zajšek), ampak pesem se vseeno usidra v vizlovski zvok in podobo. Vseeno gre za očitni napredek, saj ponudi redko videno odkritosrčnost. Ni običajno, da bi Vizli peli o tem, da »sem prišel iskat udobje, a našel le pekočo resnico, z utripom srca, ki se ga ne spomnim / kako je bilo, ko sem bil resničen / vsi ti spomini s fotografij / moj um je nastavil varovalko / vse, kar vem, je, kako izgubiti!«. Vizli v leto dni starem singlu, ki je bil podkrepljen z vizualno komiko, a tudi sporočilom, na pladnju ponujajo osebno izkušnjo. Zvočno je to vizlovski svet, ampak bolj zrel, izkušen. Odrasli punk rock. 

Če bi iskali presežke vsega, kar je zasedba počela po drugem albumu, jo najdemo v See You Tomorrow. Ta ima namreč nekaj več: oddaljevanje od plehkosti in senc, kar lahko odreši golo in že odpeto kolektivno prepevanje. V tem so Vizli didaktični, sugestivni in skoraj predvidljivi, ampak obenem (ne le) zaradi izbire angleškega jezika to naredijo tako, da imajo nove komade, ki lahko dajo najmanj toliko kot stari. Takšni prelomi so na Such is Life nujni, saj album ni tako časovno zgoščen, kakor sta bila predhodnika, ki bi odprtih rok sprejela pesem Mickey Lad. Gre za sodelovanje, saj je basist Matej Kosmačin napisal verz in Jančič refren. Tako sta ustvarila model za konceptualno močan komad lika. Nikjer drugje na plošči zasedba Happy Ol' McWeasel ne zveni tako zgodbeno, prvinsko, napredno. Mickey Lad nosi v sebi željo Still in the League (2012), združeno s priznanjem On Your Own (2015), in jo popelje nekam, kjer skupina še ni bila. Tradicionalni celtic punk, tako predelan na mariborski način, da deluje neotradicionalno prepričljivo. 

Na sklepnem delu albuma Fly So High poskuša doseči nekaj podobnega, a navzlic popolni produkciji komad izpade, kot da mu nekaj manjka. Ne zato, ker bi zaigral na vse prave note ali bil predvidljiv. Da ni, potrdi Out of My Way, kjer Vizli zavijejo najbolj vstran, v migetavi akustični punk pop, kjer se zanesejo na preverjeno akordno strukturo, naslonjeno na klavirsko podlago. Največja skrivnost albuma prihaja na samem koncu. Ludwig ima takšen uvod, da bi lahko postal popevka tedna, ampak nato zavije v podlasično ostrino, tja, kjer je bil prvi avtorski in prebojni komad Vizlov, Hairy Grizzly. V kontekstu tretjega albuma je Ludwig skorajda zamujena priložnost, ki lahko postane nekaj, zaradi česar bodo tisti, ki so že prejšnja albuma poslušali na tradicionalen način, vztrajali do konca. In šli še enkrat skozi, če ne bodo počakali na akustični komad Somewhere, ki nakaže potencial za solo kariere. Such is Life nima nikjer tako kantavtorskega ščepca skupinsko podkrepljenega ozadja kot aduti prejšnjega albuma. Somewhere je izpoved, vredna zrelosti, in najbolj postbaladno drzna doslej. Je Jančičev samospev. After All je v paketu s Somewhere dodatni poskus, kako »najti nekaj novega za žrtvovati«. Ampak občutek je, da je skupina žrtvovala več, še preden je posnela album. In ko ga je, je ugotovila, da je »to še vedno moj dom«. 

Tretji album je morda res ravnovesje, a Such is Life v tej kategoriji izpade kot jeziček na tehtnici. Pa naj zveni še tako klišejsko. Kaj naj naredi, posname skupina, ki »mora« igrati na dan svetega Patrika? Skupina Happy Ol' McWeasel nikdar ni bila kliše, čeprav je začela s priredbami, se naposlušala primerjav s Flogging Molly in Dropkick Murphys in zmetala več kot dovolj piv (in teles) z odra. Pozna se, da so Vizli od prvega spontanega koncerta do danes, ko jim verze nazaj odpevajo tudi na Češkem, (p)ostali, kar so (bili). Našli so svoj melos, zvok, zgodbo. In ji dodali poglavja. Še znajo biti ostri, ampak niso zgolj to. Znajo spisati pripovedne in mehkejše pesmi, a jih najraje uvrstijo v svoj zdaj že prepoznavni kontekst. »Če hočeš samo drugim ustrezati, ostaneš lačen. Zmagaš takrat, ko potešiš svojo lakoto ter navdušiš in prepričaš druge oziroma poskrbiš, da verjamejo v to, kar počneš. To je tisto, kar vsi iščemo,« je povedal Jančič. Na koncertih doma in na tujem bodo najbolje preverili, če jim je po osmih letih (znova) uspelo. Na albumu so pokazali, da vedo, kaj so naredili doslej. Ter hkrati pokazali, da to še ni bilo dovolj.