VRToglavi VRT Irene Pivka in Braneta Zormana v Tivoliju

Pred začetkom festivala TO)pot, festivala korenite zvočne hoje, ki se bo odvijal med 25. in 29. septembrom, smo imeli priložnost zakoračiti po zvočnem sprehodu VRToglavi VRT Irene Pivka v sodelovanju z Branetom Zormanom. Pot nas je vodila v Tivoli, po katerem smo s pomočjo slušalk, razvitih prav za ta projekt (omogočajo hkratno poslušanje realnega zvoka okolice in zvočne kompozicije zgodbe ter uporabo detektorja za EMS zvočnost), lahko razvili distanco do obdajajočega hrupa, da bi aktivno poslušali poetične pripovedi o življenju rastlin in odnosu ljudi do njih. Ta je večinoma izkoriščevalski. Razgledujemo se po poti in poslušamo posnete korake, ki se prepletajo z našimi, medtem ko nam moški glas pripoveduje o rastlinah, posajenih okoli nas, o njihovi zgodovini in značilnostih, ženski glas pa poetično povzema misli o sodobnem svetu, v katerem so rastline prepogosto žrtev človeškega napuha in arogance. Opozarja nas na vizijo sveta, v katerem z rastlinami sobivamo in jih jemljemo kot soigralce v življenju. Pogumni pogled v prihodnost nam daje upanje, medtem ko se oziramo po parku in si želimo, da bi se ta raje kot krčil širil v mesto, v katerem že tako pogrešamo zelene površine in sobivanje z drevesi ter preostalim zelenjem. Poetično besedilo nas nežno ziblje v korakanju po parku in nas senzibilizira za poglobitev, vživetje v obdajajočo nas naravo, da jo začutimo in podoživimo, se poistovetimo z njo. Istočasno prisluškujemo njeni zgodbi, ki se plete v naših ušesih v prijaznem kramljanju. Izvemo nekaj več o preteklosti dreves in razvoju, njihovem latinskem poimenovanju in bistvenih lastnostih, medtem ko nas ljubeznivo sprejemajo medse. Sprehod je bil odlično zasnovan v časovnem razponu šolske ure, ki je bila dejansko aktualna, poučnejša in bolj doživeta, kot bi bila v šolskih klopeh, obenem pa je šlo za umetniško vizijo. Bila je konkretni namig, kaj nam je storiti, ter pristno estetsko doživetje, rafinirano okušanje rastlinskega sveta z očmi in ušesi.

Sprehod je zasnovan kot ostrenje čutov in dojemljivosti za zelenje okoli nas, zato da bi ga bolje spoznali in cenili njegov obstoj in vlogo za človeka. Je kot izhod iz nasilnega urbanega sveta, ki obremenjuje okolico in se brutalno širi vanjo, ji odvzema svobodo in razvoj. Je krik po sožitju z naravo, vizija lepšega sveta, v katerem bomo bolje začutili ta občutljivi ekosistem, katerega del neločljivo smo. Je vizija, upanje, pogum in umetniška izpoved ter pobuda, da bi vendarle prevladala solidarnejša in bolj senzibilna čut za floro in favno okoli nas. 

Sprehod je bil odlično zasnovan v časovnem razponu šolske ure, ki je bila dejansko aktualna, poučnejša in bolj doživeta, kot bi bila v šolskih klopeh, obenem pa je šlo za umetniško vizijo. Bila je konkretni namig, kaj nam je storiti, ter pristno estetsko doživetje, rafinirano okušanje rastlinskega sveta z očmi in ušesi. VRToglavi VRT nam vrača vero v prihodnost, kakršno si želimo.