Vsi duhovi preteklosti Borisa Beleta

Saj veste oziroma se spomnite: Buldožerji so bili ultimativni frikovski bend nekdanje skupne države, bend, ki ga v svojih preferencah navaja tako rekoč celotna alter, novovalovska in sploh rock srenja z območja nekdanje Juge. In gotovo se spomnite tudi, da je bil vodja zasedbe Boris Bele – Borč. Po dvanajstih letih molka, tj. od zadnje jugoslovanske turneje skupine, se je Bele letos vrnil na sceno. A presenetljivo – ne z mogočno mašinerijo nekajtonskega goseničarja s pedigrejem, temveč z novim in svežim bendom Duhovi. To se nam je zazdela še kako smiselna iztočnica za pogovor z vokalistom in kitaristom tako o njegovi prehojeni glasbeni poti kot o tisti, ki jo še sluti pred seboj. 

Upam, da bomo Duhovi imeli kakšne dobre nastope na področju bivše Juge. To je tudi eden od razlogov, zakaj so teksti na plošči v hrvaščini in zakaj je izdajatelj hrvaški. Pravim eden od, ker so še drugi. Če skrajšam, na Hrvaškem v vseh pogledih več dajo na glasbo, več se dogaja, več je dobrih skupin pa tudi določene pravice glasbenikov so bolje urejene. A si ne želi vsak delati v čim bolj prijaznem in zabavnem okolju?

Začniva na začetku: kako sta glasba in z njo rokenrol prišla v vaše življenje?

Imel sem strica pomorščaka, ki je svojemu sinu, mojemu bratrancu, prinašal plošče s celega sveta, največ seveda iz Amerike, Anglije ... Plošče, ki jih v tedanji Jugi niti slučajno nisi mogel kupiti. Jaz pa sem imel to srečo, da sem lahko poslušal Chucka Barryja, Buddyja Hollyja, Elvisa Presleyja, Carla Perkinsa ... tako rekoč iz »prve roke«. Kot desetletni mulc. Že takrat sem nekako vedel, da je to moja muzika. Dosti prej, še preden sem se sploh zavedal, da se bom nekoč s tem ukvarjal.

Kdaj in kako ste se znašli v bendu? Prv zasedba, za katero javnost ve, da ste v njej igrali, so bili Sinovi. Nam lahko poveste o njej kaj več?

Sinovi so bili skupina, ki sta jo nekje okoli leta 1966 ali 1967 ustanovila in vodila brata Marko in Mojmir Belavič. Že od prej smo bili prijatelji in sosedi, tako da sem se jima hitro pridružil. To so bili začetki, nekakšna leta učenja, ko smo se trudili, da bi čim bolj verno reproducirali tedaj popularne skladbe. In se učili, kako to delajo pravi mojstri. A poizkusiti moraš tudi kaj svojega. Moji prvi avtorski poizkusi izvirajo iz tistega časa. Igrali pa smo vsepovsod, od prvega špila v Potočah na Primorskem do Hale Tivoli, kjer smo eno ali dve sezoni igrali za ples. 

Kdaj ste se začeli uveljavljati kot avtor?

Malenkost že pri Sinovih, nekoliko bolj pri Sedmih svetlobnih letih, prav zares pa pri Buldožerjih, kjer smo snemali in igrali (skoraj) izključno lastne komade.

Kako je prišlo do razpada Sinov in nato do ustanovitve t. i. superskupine Sedem svetlobnih let? Kaj je sploh pomenil takrat izraz »superskupina«? Poleg vas so bili v  njej še drugi priznani avtorji: Činč, Trobentar. Kako je torej potekal kreativni proces znotraj skupine?

Sinovi smo trajali kar nekaj let in doživljali razne kadrovske spremembe. Brata Belavič sta odšla; v nekem obdobju pa smo igrali v zelo močni zasedbi, in sicer bobnar Pavle Ristič, klaviaturist Milenko Arnejšek – Prle, izredni kitarist Drago Dellabernardina (vsi trije na žalost že pokojni) in basist Vili Lippai, s katerim še dandanes prijateljujeva. Kako in zakaj je prišlo do razpada, točno ne bi vedel, lahko samo domnevam. Tedanja zasedba me je namreč na nagovor managerja (očitno sem mu šel zelo na živce) nekaj mesecev pred razpadom vrgla iz benda. No, kljub temu incidentu imam ta leta lastnega glasbenega odraščanja v zelo prijetnem spominu.

Sedem svetlobnih let je druga zgodba. Na Prečni ulici v centru Ljubljane je bil plac za vaje, kamor so prihajali in od koder so odhajali razni mladi in nadobudni glasbeniki. Počasi se je izkristalizirala po mojem najboljša zasedba, v kateri smo bili Andrej Veble, Borut Činč, Dušan Žiberna, Jani Tutta in Andrej Trobentar. Superskupina? To etiketo nam je nekdo prilepil in drugi so to ponavljali. Meni se je vedno zdela brez veze. Je pa res, da če se ozremo nazaj, niti ne deluje tako neprimerno. Če že nismo bili super, smo bili vsaj perspektivni, saj smo bolj ali manj vsi na glasbenem področju kasneje nekaj dosegli.

Glede kreativnosti pa tole: moj tedanji zelo dober prijatelj Boris Rusjakovski je bil zelo nadarjen komponist, in ker je rabil besedila, me je ponucal. Nekaj najinih, mirno lahko rečem dobrih komadov smo se lotili tudi s skupino Sedem svetlobnih let. Trobentar je prispeval besedilo za Krinko razkrinkaj, Činč pa je bil tako in tako vedno ustvarjalen. To je bilo približno bolj ali manj vse. So bili v igri tudi neki drugi lastni komadi, ki pa še niso imeli prave oblike. Še vedno smo se malo lovili in iskali, tako kot se ti to v življenju dogaja nekje v srednješolskih letih. 

Kaj vse je skupina Sedem svetlobnih let dosegla? Javnost pozna le Krinko razkrinkaj, vendar ste posneli več materiala. Bo to kdaj dostopno?

Pošteno rečeno, v 7SL takrat česa zares bistvenega nismo dosegli, na YU rock sceni nas sploh ni bilo. Ta bend je bil vsem nam, kot sem že prej omenil, nekakšna srednja šola. Bili smo pretežno še reproduktivci, a smo se že resneje lotili lastne glasbe. Na »sloviti« Streliški cesti smo pri Marku Zorku, Janku Zlodretu in njunih sostanovalcih z Acem Razbornikom in njegovo (takrat še skromno) snemalno opremo postavili nekakšen improvizirani studio in posneli nekaj komadov. Vmes med žurkami. Takrat sem se že družil z Markom Brecljem in tudi on je bil del »streliškega inventarja«. Če bo to kdaj dostopno? Na YouTubu prej ali slej, domnevam.

Kakšna je bila tedaj sploh rokovska/frikovska scena v Ljubljani? Kako se spominjate zgodnjih 70-ih in sebe v njih?

Šumi takrat, v zgodnjih 70-ih, še ni bil v igri. Vsaj za nas ne. Bolj bistro Turist, kamor smo zahajali glasbeniki, a tudi to bolj poredkoma. Smo pa zato viseli v Ferentu, nekakšnem delavsko-študentskem lokalu v sklopu Mercatorjeve trgovine. Ko so ga zvečer zaprli, smo se ponavadi preselili v gostilno Koper. Seveda so to samo lokacije, vsebinsko pa se je dogajalo marsikaj. Širše po Sloveniji se je največ dogajalo na Primorskem. Razni, ne samo rokerski špili in žuri. To žurersko vzdušje se je vleklo vse do konca 70-tih. Tudi Buldožerji smo kasneje, v drugi polovici 70-tih, tam radi nastopali. In žurali, seveda.

Potem se je zgodil duo/trio Buldožer na festivalu v Opatiji, in vse ostalo je legenda. Vseeno še pojasnilo: kako je iz 7SL nastal Buldožer, po kakšnem ključu so se nekateri člani zamenjali, predvsem mislim tu na vodilnega pevca Andreja Trobentarja, ki ga je zamenjal Marko Brecelj?

Z Brecljem sva se takrat veliko družila in zabavala. Marko je že finiširal svoj genialni Cocktail; nekajkrat sem ga spremljal na delovnem obisku pri Bojanu Adamiču. Ko mu je Marko omenil, da bi en komad na plošči posnel z nami, torej brez njegovih aranžmanov, ni imel Adamič nič proti. Prav tako kot aranžer in producent Brecljeve Rastemo ni imel nič proti, da greva skupaj v Opatijo. Za to izkušnjo sem obema še danes zelo hvaležen, saj sem videl in doživel jugo estrado v njenem polnem blišču in razkošju. 

Nastajanje Buldožerja je potekalo, enostavno rečeno, tako, da se nam je Marko pač pridružil. Že takoj v začetni fazi sva se dogovorila, da bomo skušali igrati tudi izven Slovenije, po možnosti po celi Jugi. Zavestno sva se odločila, da bova zato tekste pisala v srbohrvaščini in da je to seveda novi bend, ki potrebuje novo ime. V naslednji fazi so nekateri odpadli. Dule Žiberna in Andrej Trobentar, recimo. Zakaj? Kratko rečeno: nista se ujela z Brecljem. Pankrti so posledično dobili res odličnega kitarista, Na lepem prijazni frontmana, Buldožerjem pa se je pridružil kitarist Uroš Lovšin, eden najbolj kreativnih glasbenikov, kar sem jih poznal. Vsi zadovoljni, vsi srečni. Vsaj danes se to tako zdi, takrat pa je bilo kar nekaj mučnih scen in zamer.

Kako je v tistem prvem obdobju potekal kreativni proces med vami in Brecljem ter seveda Činčem, ki je bil tudi eden ključnih avtorjev (glasbe)? 

Če danes kaj pogrešam, je to način ustvarjanja Buldožerjev. Bili smo popolnoma predani svojemu delu in smo svojo glasbo tudi živeli. V študentskem naselju smo imeli prijeten plac za vaje in sestajali smo se praktično vsak dan. Včasih smo se, iz raznih razlogov, preselili v najbližjo gostilno in se ob pijači v glavnem ukvarjali s problematiko lastnega benda. Večinoma pa smo seveda vadili. To niso bile ravno klasične vaje, ampak bolj nekakšni sešni, na katerih so počasi nastajali komadi. Včasih smo ure in ure razvijali kakšno temo, kakšno frazo, bodisi glasbeno ali tekstno, od katere pa je potem v komadu lahko na koncu ostalo samo nekaj taktov. Ob vsem tem se seveda nismo ravno preveč držali ustaljenih rock obrazcev in formatov. Danes to praktično ni mogoče. Večina glasbenikov za tak način dela enostavno nima časa, saj morajo početi še marsikaj drugega, da lahko kolikor toliko dostojno živijo. 

Ko rečete Buldožer, o katerih glasbenikih točno govorite?

Seveda, če sem že toliko našteval člane prejšnjih zasedb, moram našteti še glasbenike, ki so šli skozi Buldožer in vsak po svoje prispevali k tej zgodbi. Kronološko, glede na vrstni red pojavljanja, so to Štefan Jež, Tone Dimnik, Vili Bertok, Davor Slamnig, Ven Jemeršič. Vsi brez izjeme dobri, kreativni glasbeniki. Igrali so v Buldožerju krajši čas, mogoče za obdobje ene plošče ali dveh, a kljub temu v celotnem zvoku pustili svoj pečat. Moji favoriti, glasbeniki, s katerimi sem največ delal, kar pomeni, da smo se najbolje ujeli, nekakšen Buldožer »dream team«, pa bi bili: bobni – Dušan Vran, bas kitara – Andrej Veble, klaviature – Borut Činč, kitare – Uroš Lovšin, Janez Zmazek, vokal – Marko Brecelj.

Kako sta se z Brecljem sploh našla?

Smo se manjša družba odpravili poslušat nekega tipa, kantavtorja, ki da je baje zelo dober in zanimiv, take so bile informacije. Gremo v avto in v Koper. Ta kantavtor je bil (uganili ste) Marko Brecelj, ki je igral na otvoritvi neke galerije. Prav očaral me je. Rad imam ta prijetni občutek, ko slišiš nekoga tako dobrega. Besedila, komadi, glas, vse ... Spoprijateljila sva se in počasi postala sodelavca. Kakih pet let sva res dobro žurala, in to ne samo v Ljubljani in Kopru, temveč po celi Jugi. Marko je bil že takrat izjemen frontman in performer. Brez njega ne bi dosegli tega, kar smo. 

Morda nekoliko banalno vprašanje, pa vendarle zanimivo za naše bralce: kateri glasbeniki so na vas najodločilneje vplivali v času vaše mladosti? In kaj poslušate danes?

Na nekoliko banalno vprašanje imam nekoliko banalen odgovor: vsa dobra glasba. Zgodnji blues in rock & roll vsekakor. Pa potem angleške skupine ... Lahko bi jih zdaj našteval in našteval, a mislim, da to nima smisla. 60-ta in 70-ta leta so po mojem mnenju tako in tako leta najboljše glasbe. Koliko dobrih in različnih skupin in posameznikov se je takrat pojavilo. Spet bi lahko našteval. Da skrajšam: meni je bila takrat najljubša (nekakšna mladostna ljubezen) skupina The Doors. Mogoče sem bil ravno prav star za kaj takega. A saj ni važno. Doorse sem spremljal kot pravi fan. Ko so oni izdali novo ploščo v Ameriki, sem jo jaz imel preko Anglije v tednu, dveh že doma na lastnem gramofonu. Danes poslušam v glavnem stari rock, r&b in blues klasike iz različnih obdobij. Razne skupine, tudi novejše, ki svojo glasbo gradijo na teh osnovah. Ko pa sem – imenujmo to – v ustvarjalni fazi, sploh nič ne poslušam. Tudi več mesecev ne.  

Kar nekaj časa ste se preživljali kot glasbeni urednik na glasbeni založbi Helidon in bili zaslužni za marsikatero ključno, celo legendarno ploščo jugo rocka (Lačni Franz, Elvis J. Kurtović, Disciplina kičme, Miladojka Youneed, Mizar itd.). Kako ste prišli v službo na založbo oziroma kakšne spomine imate na to delo?

Kot glasbeni urednik sem se zaposlil nekje 80-tega leta, ko je bil Buldožer, zahvaljujoč skladbi Žene i muškarci, na vrhuncu popularnosti. Vedel sem, da ta evforija ne bo trajala v nedogled in da bom prej ali slej pri svojem glasbenem in avtorskem delu zaradi ljubega preživetja prisiljen v določene kompromise. V službo sem šel, da bi se temu izognil, saj bi mi redni dohodki zagotovili neodvisnost pri lastnem glasbenem ustvarjanju. Prav tako mi je bilo jasno, da mi je služba glasbenega urednika in producenta pisana na kožo, kompatibilna je s tistim, kar že tako delam, pa da to obvladam in da bom pri tem tudi užival. Zato sem se kar sam ponudil Helidonu oziroma ponudil svojo vizijo razvoja. Hvala bogu, da so bili takrat v firmi pametni ljudje, ki so vedeli, o čem govorim. Helidon je tako področje svojega delovanja razširil tudi izven slovenskih meja. Z direktorjem firme Jožetom Košarjem sva z leti postala zelo dobra prijatelja, prav tako z glavnim urednikom Vilcem Avsenikom (Vilko Ovsenik, brat Slavka Avsenika, op. a.), od katerega sem se o glasbenem urednikovanju veliko naučil.

Lahko morda primerjate današnjo glasbeno sceno s časom, ko ste bili aktivni z Buldožerji? Kakšne so podobnosti in kakšne razlike?

Druga polovica 70-ih so bila leta optimizma, ko si mislil, da bo po že nekakšni logiki vse šlo samo na bolje. YU rock scena je bila v razcvetu. Prihajala sta punk in novi val. Osnovne stvari, hrana, pijača, stanovanje, so bile poceni, zato si lahko več časa posvečal sebi, svoji glasbi in svojemu krogu prijateljev. Buldožerji smo bili del nekakšne širše živopisne družbe, omenil bom samo nekatere bolj znane face: to so bili pesnik in pisatelj Blaž Ogorevc, pesnik Ivan Volarič – Feo, slikar Đoka Slak, pesnik in filozof Peter Mlakar, zagrebška glasbena kritika Dražen Vrdoljak in Darko Glavan in seveda Slavko Furlan, ki je narisal in oblikoval sloviti ovitek plošče Pljuni istini u oči. Ne smem mimo Miloša Pavlice, ki je bil nekakšen glas razuma tega prijateljskega kroga. Podobna funkcija, kot jo je imel v Buldožerju Andrej Veble, ki nas je, ko nas je malo preveč odneslo, znal postaviti na realna tla. Veliko smo se družili v Šumiju, po raznih gostilnah ali pri kom doma. Na žurkah smo poslušali plošče, se pogovarjali in bili norčavo kritični do tedanjega časa in ljudi. Ne toliko zavestno, a vendar smo tekmovali, kdo bo kaj originalnega ali duhovitega rekel ali naredil. Seveda je ta zajebantska, hedonistična atmosfera vplivala tudi na delo Buldožerja.

Danes? Na to bi ti znal bolje odgovoriti kakšen mlajši glasbenik, ki je zdaj veliko bolj aktiven kot jaz. Približno si predstavljam, kaj bi rekel. Jaz lahko le pripomnim, da mi vse skupaj ni preveč všeč. Imam občutek, da kljub dobrodošlemu in velikemu tehnološkemu in znanstvenemu napredku gradimo nek nov, človeku neprijazen in odtujen svet. 

Pred kratkim je bil posnet dokumentarni film o Pljuni istini u oči. Ste zadovoljni z njim? Ali mislite, da bi veljalo karkoli pokomentirati v zvezi z njim? Kako gledate na ta album v odnosu na svojo diskografijo? Imate morda kakšne druge osebne favorite? Če da, katere in zakaj?

Spomnim se, kako sem šel z mešanimi občutki na premiero filma. Po eni strani veš, kako malo zlasti video materiala iz leta 1975 so imeli ustvarjalci dokumentarca na voljo, po drugi strani pa si želiš, da bi jim kljub temu uspelo. In jim je. Film je zabaven, to je seveda najbolj važno, hkrati pa kar dobro zajame vzdušje, v katerem je plošča nastajala. Na ta album seveda gledam z zvrhano mero nostalgije. Navsezadnje je to le prva plošča. Verjetno tudi naša najpomembnejša. In to ti ostane. Meni osebno je sicer najljubša druga plošča, Zabranjeno plakatirati. Zakaj? Ker smo takrat kot bend dozoreli, najkrajše povedano. Tudi dvojni album v živo Ako ste slobodni večeras mi je zelo ljub. Ker je zabaven, hraber in konceptualno inovativen. Nisem še slišal, da bi kdo na koncertu zaigral štiri verzije istega komada, kot smo to mi storili s Helgo. Da o Franciju Kokalju in ostalih gostih koncerta sploh ne govorim. Pa Vrdoljakovi intervjuji ...

Po dvajsetih letih od zadnjega buldožerskega albuma Noć ste se oglasili z novim projektom. Zakaj novi bend (Duhovi), pa hkrati vendarle sodelovanje s starim kompanjonom Činčem?

Novi bend zato, ker ko sem se enkrat odločil, da se ponovno ustvarjalno odhiberniram, sem si zaželel tudi spremembe. Ni važno, iz kakšnih razlogov. Nikakor ne zato, ker bi se naveličal fantov iz Buldožerja, saj se občasno še danes družimo. Sprememba in nov izziv. 

Dovolj sem star, da vem, da te v takih situacijah, po tako dolgi abstinenci, lahko kaj hitro zanese in se zadeve lotiš preveč megalomansko. Hočeš narediti in povedati vse to, česar leta in leta nisi. Hočeš igrati z raznimi frendi in glasbeniki s področja cele bivše Juge. Zelo hitro sem opazil, da tudi mene malo zanaša v to smer. Zato sem takoj spustil žogo in si že na štartu začrtal, da bom, prav nasprotno, album v celoti naredil z malo ekipo. Samo vokal, kitare in ritem sekcija. Tako kot včasih, ko smo začenjali. Hotel sem tudi malo obuditi stare občutke še iz pred budožerskega obdobja. Pa tudi buldožerskega, zato sta na plošči Tko sam ja? in Usamljeni jahač. Nekakšen sprehod skozi čas. Dobri duhovi prošlosti (naslov prvenca skupine Duhovi, op. a.). A manj ko je ljudi v bendu, večja je njihova vloga in odgovornost. Imel sem srečo, saj mi je Janez Zmazek – Žan (še en stari kompanjon), ki me pozna in je vedel, kakšne glasbenike iščem, priporočil kitarista Luko Veharja in bobnarja Žigo Kožarja, s katerima tudi sam sodeluje. Basist Miki Ašič pa je tako in tako že nastopal z Buldožerji, sicer kot saksofonist, a mu bas ni tuj. Ne bom jih tu na tem mestu spet na vse pretege hvalil, verjemite mi, če ne bi bili zares dobri, jih ne bi prosil za sodelovanje. Činč je res moj stari prijatelj in sodelavec, a hkrati producent, ki je takoj vedel, za kakšno glasbo gre, kaj želimo doseči in kaj se še da izboljšati. Brez veliko besed in razprav. Vsaj na to temo ne.

Do sedaj ste imeli z Duhovi le nekakšen napol javni, napol zasebni špil v placu za vaje skupine Dan D. Kakšno promocijo albuma lahko sploh pričakujemo?

Nobena vaja ti ne da, sploh če si »mladi« bend, toliko informacij kot javni nastop, pa četudi je to bolj špil za prijatelje. Iz Dneva D so nam velikodušno ponudili nastop v njihovem placu na že njihovo utečeno foro. To je bil naš prvi nastop, še preden je izšel CD, in dobili smo osnovno sliko, kje se bend nahaja. Kaj je že kar dobro in kje nam še kaj manjka.

S promocijo smo odlašali, ker smo čakali, da bo izdelana vinilna plošča, ki je osnovni nosilec tega albuma. Prva uradna promocija bo v Zagrebu nekje konec oktobra, to smo dolžni izdajatelju Croatia Records. Ideja za promocijo je zelo enostavna: po predstavitvi albuma s strani Croatie bomo zaigrali album v celoti, komade od prvega do zadnjega, v istem vrstnem redu, kot so na plošči. Mogoče z malim premorom med A in B stranjo. Tako kot smo včasih poslušali cele plošče in ne kot zdaj, samo nekaj komadov v mp3-formatu. No, tistega bistvenega, kako bomo to podali in odigrali, pa ne bom izdal. Bo treba kar tja prit. To bi radi ponovili še v Ljubljani in morda še kje. 

Kakšni so vaši glasbeni načrti za naprej?

Nič posebnega. Če se po tolikih letih spet posvečam glasbi, bi rad v vsem tem vsaj nekaj časa še užival. Upam, da bomo Duhovi imeli kakšne dobre nastope na področju bivše Juge. To je tudi eden od razlogov, zakaj so teksti na plošči v hrvaščini in zakaj je izdajatelj hrvaški. Pravim eden od, ker so še drugi. Če skrajšam, na Hrvaškem v vseh pogledih več dajo na glasbo, več se dogaja, več je dobrih skupin pa tudi določene pravice glasbenikov so bolje urejene. A si ne želi vsak delati v čim bolj prijaznem in zabavnem okolju? Pa še kakšna plošča, morda ...