Za ljudi

Album Wir Sind Das Volk je nastal kot zbirka skladb iz istoimenskega muzikala, ki je odrsko premiero doživel 8. februarja 2020, in sicer v gledališču Hebbel am Ufer v Berlinu. Gre za zvočno-lirično adaptacijo besedil, premišljevanj in motivov Heinerja Müllerja (1929–1995), do katere je prišlo na povabilo Anje Quickert, vodje Internationale Heiner Müller Gesellschaft. To ni prvo sodelovanje skupine Laibach z Müllerjevim opusom, kajti že leta 1984 je skupina skladala glasbo za gledališko predstavo Kvartet Heinera Müllera, ki so jo v režiji Eduarda Milerja premierno predstavili v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Leto zatem so se člani Laibacha po naključju srečali s pisateljem v Berlinu, in četudi je obstajala obojestranska želja po sodelovanju, je do tega prišlo šele zdaj, posthumno. To nikakor ne zmanjšuje pomena in aktualnosti albuma Wir Sind Das Volk, ki kot vsa dosedanja dela skupine Laibach ohranja pronicljivo tenzijo razumevanja in dojemanja naroda. Slednje je najpogostejši motiv in tematika tudi Müllerjevih dramskih del, ki se osredotočajo na tenko ločnico med nemško povojno travmo in domoljubjem. Album Wir Sind Das Volk nas v scenosledu šestnajstih skladb drži povsem zbrane in nas ne izpusti iz svojega zvočnega prijema. Četudi to ni lahko prebavljivo glasbeno delo, se moramo vsi strinjati, da tudi preteklost ni bila lahka, še manj pa kaže, da bo prihodnost.

Zanimivo in intrigantno je spremljati ustoličenje parole »Wir sind das Volk« skozi desetletja družbeno-političnih sprememb v Nemčiji, od padca berlinskega zidu in združitve Nemčij prek kozmopolitske paradigme Angele Merkel pa vse do pojava skrajnje desničarskega gibanja AfD. Medtem se je »Wir sind das Volk« preoblikoval v »Wir sind ein Volk« in obratno. Laibach nam ponujajo monumentalno apolitično politično zbirko skladb, ki presega pojmovanje domoljubja kot unikuma enega naroda. Četudi je izpovedno projicirana iz nemške izkušnje, nagovarja širši globalni kontekst razraščanja nacionalizmov sitnih zob. Laibach kot vedno opozarja na zgodovinsko zlo, da se ne ponovi v novi volčji preobleki. 

Že v uvodnem Philoktetu smo priča neoklasičnemu momentu  grandioznega pomena, ko se klavirska orkestracija pretaka v elektronski pejsaž, ki poslušalca predrami kot alarm pred zračnim napadom. Zbudimo se pred zasneženim zaslonom konca ali začetka programa, ki nam oddaja preroški Milanov nagovor v skladbi Der Vater. Najbolj navduši zlitina postindustrial sozvočja in klavirskih ornamentov, ki objamejo Milanov glas v skladbi Ich bin der Engel der Verzweiflung. Tej brezčasni miniaturi se še kako prilega Ordnung und Disziplin (Müller versus Brecht), ki kot kolaž emocij zaledeni kri v žilah, četudi se sliši bolj bladerunnersko kot wagnerjansko. Traumwald je ravno to – sanjski gozd, ki ga v vsej zasanjanosti uprizarja Minin tenkočutni vokal kot materinska varovalka otrok v neznanem gozdnem svetu. Popolno nasprotje je poema o uničenem otroštvu Im Herbst 197… starb…, kjer Katarina Stegnar monološko pripoveduje srhljivo zgodbo očeta, ki je bil interniran v koncentracijsko taborišče in katere posledice so jo zaznamovale za vedno. V zaključni ultimativni skladbi Herakles 2 oder die Hydra se z izjemno Katarino Stegnar prebijamo skozi »ta začasno poimenovani gozd za zakol«, kjer »se v obdobju, ki ga pogojno imenujemo bitka, ni bilo mogoče razlikovati od krvnega želeja«. Impresivna izvedba s stopnjevanjem besa in borbe za obstoj vrste v nenehnem ustrahovanju »eksplodirajočih minskih pasov, preprog, neonskih napisov, bakterijskih kultur, nožev, sekire, lovk …«.

Album Wir Sind Das Volk nas v scenosledu šestnajstih skladb drži povsem zbrane in nas ne izpusti iz svojega zvočnega prijema. Četudi to ni lahko prebavljivo glasbeno delo, se moramo vsi strinjati, da tudi preteklost ni bila lahka, še manj pa kaže, da bo prihodnost.